Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zapisi iz močvirja tokrat o tem, da je novinarka opravila svoje delo, obveščevalna agencija pa ne.
Nadzor nad tajnimi službami ne deluje, nadzor nad novinarji pa deluje.
Na okope nas je poklical naš vrli predsednik novinarske organizacije in kamor on, tja mi. Namenili smo se braniti kolegico, ki ji te dni grozi narok na sodišču. Izdajala je namreč državno tajnost, pravi “Slovenska obveščevalna agencija”, s tem, ko je njihove tajne podatke uporabila pri pisanju člankov o povezavi med neonacisti in stranko SDS.
Pa lepo po vrsti. Najuglednejši pravniki in tudi najimenitnejši novinarji so se izjasnili o vprašanju, tako da kaj dosti tople vode ni ostalo. Če prav razumemo, je nekaj narobe s kazenskim zakonikom ter pomenskim razhajanjem med javnim interesom in škodo ali koristjo z objavo državne tajnosti. Ker, tako kazenski pravniki, naša država celo temelji na protipravno objavljenem tajnem dokumentu, ki ga je Ivan Borštner predal Janezu Janši, kar pomeni, da ni nujno vsaka izdaja državne tajnosti tudi slaba za državo in tako naprej in tako nazaj.
Preden se izgubimo v državni tajnosti, nekaj vsesplošno znanih dejstev. Ker prav to so te dni državne tajnosti tudi postale: splošno znana dejstva. Ni treba poznati dela obtožene kolegice, dovolj je nekaj klikov na spletu in vsa veseljaška druščina rovtarjev, ki se ob koncih tedna radi imenujejo za neonaciste, se razkrije z bolj ali manj spletkarskimi podrobnostmi. Če že koga zanima, si lahko natančno prebere, kateri neonacist ima koga za prijatelja na Facebooku, kdo neonacistično tvita in kdo rahlo fašistično bloga; kdo se je na Instagramu fotografiral z bulerji, kdo je pobrit po glavi in kdo je zlorabil proteste pred dvema letoma …
Skratka, za špiclja pri Sovi mora biti dovolj duhamorno sedeti v tisti Žirovski gostilni in vleči na ušesa, kaj se dogaja za šankom. Ali pa sedeti v nekem ljubljanskem stanovanju in spet vleči na ušesa – z vednostjo ali brez vednosti slovenskega Telekoma.
Hočemo povedati, da bo državna tajnost v času socialnih omrežij morala resno redefinirati tako svoje poslanstvo kot svoj obstoj. Ker državne tajnosti, razen tiste, da imajo Američani ET-ja, niso bile še v nobeni državi dolgega veka – še slabše pa se jim godi v sodobnosti, ko vsi vemo o vseh vse. V času, ko država intenzivno digitalizira vse mogoče informacije, državljani pa še bolj intenzivno digitalizirajo svoje življenje, je pojem “državna tajnost” vsaj v digitalni obliki prenehal obstajati. Za kar si včasih potreboval špiclja v dežnem plašču, danes potrebuješ telefonsko linijo in aparat za kavo na hodniku! Če si hočete pogledati še zadnje resnične državne tajnosti, morate na njihovo pokopališče, se prav v arhiv.
Povedano drugače: celo Snowdnu, ki se zdi nepresahljivi vodnjak izdajanja državnih tajnosti, je počasi zmanjkalo “štofa”! Oni dan je zgroženi javnosti razkril, da dajanje podatkov na priljubljeno spletno stran Dropbox s stališča varovanja podatkov ni najbolj varno početje. Takemu razkritju pa se več ne reče izdaja tajnosti, temveč zdrava pamet.
Torej, zakaj naj bi kolegica z Dela hodila na sodišče? Zaradi tega, ker je razkrila, da nekateri slovenski fantje simpatizirajo z neonacizmom? Ali zaradi tega, ker je razkrila državno tajno, da nekateri slovenski fantje simpatizirajo z neonacizmom?
Po besedilu iz naroka zaradi tega zadnjega, kar pa spet pomeni, da bomo sodili o oslovi senci – saj so bistvo pisanja o neonacistih neonacisti, ne pa dejstvo, da jih Sova nadzoruje.
Že leta 2009, še preden sta Delo in Mladina objavila temeljna besedila o neonacistih in pozneje o njihovih povezavah s politiko, so ti pretepli borca za pravice istospolno usmerjenih Mitjo Blažiča. Se pravi,da bi moral biti neonacizem na Slovenskem že od leta 2009 predmet policije, ne pa predmet tajnih služb.
Razmišljujočemu ni najbolj jasno, kako je lahko nekaj sto mož v oblekah in kravatah neovirano uničilo državo, medtem pa je Slovenska obveščevalna agencija, kot zadnja obramba nacije, po hribih jagala nekaj deset mandlcev v bulerjih.
Pa še SDS. Opazovalcu se ta, zagotovo dobro organizirana stranka, kar malo zasmili, ko vidi, kako privlači neprilagojence in čudake vseh vrst. Kljub kakšnemu, recimo temu komunikacijskemu zdrsu, pa SDS-u neonacizma ne moremo ravno očitati in kot v primeru prisluha o Masleševem vzkliku pred gostilno, ugotavljamo, da se stranki za apologete ponujajo resnično smešni škrici.
Povezovanje neonacistov z SDS se zdi brez neke uporabne vrednosti – tako za neonaciste kot za SDS. Še več; od neonacistov bi bilo modro, ko bi kakšnega mlajšega člana, lahko tudi pripravnika, posodili še kakšni drugi stranki, da se zadeve nekoliko uravnotežijo. Tako bi lahko svojo povezavo z neonacisti imeli pri DeSUS-u, pri SD in tako naprej in tako nazaj. Povezave celotne slovenske politike s tako skrajno in tako zavrženo ideologijo bi morebiti prisilile to politiko, da si končno priskrbi to, kar ji že vsa ta leta manjka: meje dobrega okusa.
In na koncu; če Obveščevalna agencija ovadi prodorno novinarko, to pomeni dvoje – da je novinarka svoje delo opravila in da ga tajna služba ni. In da parlamentarni nadzor nad tajnimi službami ne deluje, nadzor nad novinarji pa deluje.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Zapisi iz močvirja tokrat o tem, da je novinarka opravila svoje delo, obveščevalna agencija pa ne.
Nadzor nad tajnimi službami ne deluje, nadzor nad novinarji pa deluje.
Na okope nas je poklical naš vrli predsednik novinarske organizacije in kamor on, tja mi. Namenili smo se braniti kolegico, ki ji te dni grozi narok na sodišču. Izdajala je namreč državno tajnost, pravi “Slovenska obveščevalna agencija”, s tem, ko je njihove tajne podatke uporabila pri pisanju člankov o povezavi med neonacisti in stranko SDS.
Pa lepo po vrsti. Najuglednejši pravniki in tudi najimenitnejši novinarji so se izjasnili o vprašanju, tako da kaj dosti tople vode ni ostalo. Če prav razumemo, je nekaj narobe s kazenskim zakonikom ter pomenskim razhajanjem med javnim interesom in škodo ali koristjo z objavo državne tajnosti. Ker, tako kazenski pravniki, naša država celo temelji na protipravno objavljenem tajnem dokumentu, ki ga je Ivan Borštner predal Janezu Janši, kar pomeni, da ni nujno vsaka izdaja državne tajnosti tudi slaba za državo in tako naprej in tako nazaj.
Preden se izgubimo v državni tajnosti, nekaj vsesplošno znanih dejstev. Ker prav to so te dni državne tajnosti tudi postale: splošno znana dejstva. Ni treba poznati dela obtožene kolegice, dovolj je nekaj klikov na spletu in vsa veseljaška druščina rovtarjev, ki se ob koncih tedna radi imenujejo za neonaciste, se razkrije z bolj ali manj spletkarskimi podrobnostmi. Če že koga zanima, si lahko natančno prebere, kateri neonacist ima koga za prijatelja na Facebooku, kdo neonacistično tvita in kdo rahlo fašistično bloga; kdo se je na Instagramu fotografiral z bulerji, kdo je pobrit po glavi in kdo je zlorabil proteste pred dvema letoma …
Skratka, za špiclja pri Sovi mora biti dovolj duhamorno sedeti v tisti Žirovski gostilni in vleči na ušesa, kaj se dogaja za šankom. Ali pa sedeti v nekem ljubljanskem stanovanju in spet vleči na ušesa – z vednostjo ali brez vednosti slovenskega Telekoma.
Hočemo povedati, da bo državna tajnost v času socialnih omrežij morala resno redefinirati tako svoje poslanstvo kot svoj obstoj. Ker državne tajnosti, razen tiste, da imajo Američani ET-ja, niso bile še v nobeni državi dolgega veka – še slabše pa se jim godi v sodobnosti, ko vsi vemo o vseh vse. V času, ko država intenzivno digitalizira vse mogoče informacije, državljani pa še bolj intenzivno digitalizirajo svoje življenje, je pojem “državna tajnost” vsaj v digitalni obliki prenehal obstajati. Za kar si včasih potreboval špiclja v dežnem plašču, danes potrebuješ telefonsko linijo in aparat za kavo na hodniku! Če si hočete pogledati še zadnje resnične državne tajnosti, morate na njihovo pokopališče, se prav v arhiv.
Povedano drugače: celo Snowdnu, ki se zdi nepresahljivi vodnjak izdajanja državnih tajnosti, je počasi zmanjkalo “štofa”! Oni dan je zgroženi javnosti razkril, da dajanje podatkov na priljubljeno spletno stran Dropbox s stališča varovanja podatkov ni najbolj varno početje. Takemu razkritju pa se več ne reče izdaja tajnosti, temveč zdrava pamet.
Torej, zakaj naj bi kolegica z Dela hodila na sodišče? Zaradi tega, ker je razkrila, da nekateri slovenski fantje simpatizirajo z neonacizmom? Ali zaradi tega, ker je razkrila državno tajno, da nekateri slovenski fantje simpatizirajo z neonacizmom?
Po besedilu iz naroka zaradi tega zadnjega, kar pa spet pomeni, da bomo sodili o oslovi senci – saj so bistvo pisanja o neonacistih neonacisti, ne pa dejstvo, da jih Sova nadzoruje.
Že leta 2009, še preden sta Delo in Mladina objavila temeljna besedila o neonacistih in pozneje o njihovih povezavah s politiko, so ti pretepli borca za pravice istospolno usmerjenih Mitjo Blažiča. Se pravi,da bi moral biti neonacizem na Slovenskem že od leta 2009 predmet policije, ne pa predmet tajnih služb.
Razmišljujočemu ni najbolj jasno, kako je lahko nekaj sto mož v oblekah in kravatah neovirano uničilo državo, medtem pa je Slovenska obveščevalna agencija, kot zadnja obramba nacije, po hribih jagala nekaj deset mandlcev v bulerjih.
Pa še SDS. Opazovalcu se ta, zagotovo dobro organizirana stranka, kar malo zasmili, ko vidi, kako privlači neprilagojence in čudake vseh vrst. Kljub kakšnemu, recimo temu komunikacijskemu zdrsu, pa SDS-u neonacizma ne moremo ravno očitati in kot v primeru prisluha o Masleševem vzkliku pred gostilno, ugotavljamo, da se stranki za apologete ponujajo resnično smešni škrici.
Povezovanje neonacistov z SDS se zdi brez neke uporabne vrednosti – tako za neonaciste kot za SDS. Še več; od neonacistov bi bilo modro, ko bi kakšnega mlajšega člana, lahko tudi pripravnika, posodili še kakšni drugi stranki, da se zadeve nekoliko uravnotežijo. Tako bi lahko svojo povezavo z neonacisti imeli pri DeSUS-u, pri SD in tako naprej in tako nazaj. Povezave celotne slovenske politike s tako skrajno in tako zavrženo ideologijo bi morebiti prisilile to politiko, da si končno priskrbi to, kar ji že vsa ta leta manjka: meje dobrega okusa.
In na koncu; če Obveščevalna agencija ovadi prodorno novinarko, to pomeni dvoje – da je novinarka svoje delo opravila in da ga tajna služba ni. In da parlamentarni nadzor nad tajnimi službami ne deluje, nadzor nad novinarji pa deluje.
Na obupen in pretenciozen način poskušamo razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca.
Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.
V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.
Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.
Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.
Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.
Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
Neveljaven email naslov