Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zapisi iz močvirja tokrat o tem, da je novinarka opravila svoje delo, obveščevalna agencija pa ne.
Nadzor nad tajnimi službami ne deluje, nadzor nad novinarji pa deluje.
Na okope nas je poklical naš vrli predsednik novinarske organizacije in kamor on, tja mi. Namenili smo se braniti kolegico, ki ji te dni grozi narok na sodišču. Izdajala je namreč državno tajnost, pravi “Slovenska obveščevalna agencija”, s tem, ko je njihove tajne podatke uporabila pri pisanju člankov o povezavi med neonacisti in stranko SDS.
Pa lepo po vrsti. Najuglednejši pravniki in tudi najimenitnejši novinarji so se izjasnili o vprašanju, tako da kaj dosti tople vode ni ostalo. Če prav razumemo, je nekaj narobe s kazenskim zakonikom ter pomenskim razhajanjem med javnim interesom in škodo ali koristjo z objavo državne tajnosti. Ker, tako kazenski pravniki, naša država celo temelji na protipravno objavljenem tajnem dokumentu, ki ga je Ivan Borštner predal Janezu Janši, kar pomeni, da ni nujno vsaka izdaja državne tajnosti tudi slaba za državo in tako naprej in tako nazaj.
Preden se izgubimo v državni tajnosti, nekaj vsesplošno znanih dejstev. Ker prav to so te dni državne tajnosti tudi postale: splošno znana dejstva. Ni treba poznati dela obtožene kolegice, dovolj je nekaj klikov na spletu in vsa veseljaška druščina rovtarjev, ki se ob koncih tedna radi imenujejo za neonaciste, se razkrije z bolj ali manj spletkarskimi podrobnostmi. Če že koga zanima, si lahko natančno prebere, kateri neonacist ima koga za prijatelja na Facebooku, kdo neonacistično tvita in kdo rahlo fašistično bloga; kdo se je na Instagramu fotografiral z bulerji, kdo je pobrit po glavi in kdo je zlorabil proteste pred dvema letoma …
Skratka, za špiclja pri Sovi mora biti dovolj duhamorno sedeti v tisti Žirovski gostilni in vleči na ušesa, kaj se dogaja za šankom. Ali pa sedeti v nekem ljubljanskem stanovanju in spet vleči na ušesa – z vednostjo ali brez vednosti slovenskega Telekoma.
Hočemo povedati, da bo državna tajnost v času socialnih omrežij morala resno redefinirati tako svoje poslanstvo kot svoj obstoj. Ker državne tajnosti, razen tiste, da imajo Američani ET-ja, niso bile še v nobeni državi dolgega veka – še slabše pa se jim godi v sodobnosti, ko vsi vemo o vseh vse. V času, ko država intenzivno digitalizira vse mogoče informacije, državljani pa še bolj intenzivno digitalizirajo svoje življenje, je pojem “državna tajnost” vsaj v digitalni obliki prenehal obstajati. Za kar si včasih potreboval špiclja v dežnem plašču, danes potrebuješ telefonsko linijo in aparat za kavo na hodniku! Če si hočete pogledati še zadnje resnične državne tajnosti, morate na njihovo pokopališče, se prav v arhiv.
Povedano drugače: celo Snowdnu, ki se zdi nepresahljivi vodnjak izdajanja državnih tajnosti, je počasi zmanjkalo “štofa”! Oni dan je zgroženi javnosti razkril, da dajanje podatkov na priljubljeno spletno stran Dropbox s stališča varovanja podatkov ni najbolj varno početje. Takemu razkritju pa se več ne reče izdaja tajnosti, temveč zdrava pamet.
Torej, zakaj naj bi kolegica z Dela hodila na sodišče? Zaradi tega, ker je razkrila, da nekateri slovenski fantje simpatizirajo z neonacizmom? Ali zaradi tega, ker je razkrila državno tajno, da nekateri slovenski fantje simpatizirajo z neonacizmom?
Po besedilu iz naroka zaradi tega zadnjega, kar pa spet pomeni, da bomo sodili o oslovi senci – saj so bistvo pisanja o neonacistih neonacisti, ne pa dejstvo, da jih Sova nadzoruje.
Že leta 2009, še preden sta Delo in Mladina objavila temeljna besedila o neonacistih in pozneje o njihovih povezavah s politiko, so ti pretepli borca za pravice istospolno usmerjenih Mitjo Blažiča. Se pravi,da bi moral biti neonacizem na Slovenskem že od leta 2009 predmet policije, ne pa predmet tajnih služb.
Razmišljujočemu ni najbolj jasno, kako je lahko nekaj sto mož v oblekah in kravatah neovirano uničilo državo, medtem pa je Slovenska obveščevalna agencija, kot zadnja obramba nacije, po hribih jagala nekaj deset mandlcev v bulerjih.
Pa še SDS. Opazovalcu se ta, zagotovo dobro organizirana stranka, kar malo zasmili, ko vidi, kako privlači neprilagojence in čudake vseh vrst. Kljub kakšnemu, recimo temu komunikacijskemu zdrsu, pa SDS-u neonacizma ne moremo ravno očitati in kot v primeru prisluha o Masleševem vzkliku pred gostilno, ugotavljamo, da se stranki za apologete ponujajo resnično smešni škrici.
Povezovanje neonacistov z SDS se zdi brez neke uporabne vrednosti – tako za neonaciste kot za SDS. Še več; od neonacistov bi bilo modro, ko bi kakšnega mlajšega člana, lahko tudi pripravnika, posodili še kakšni drugi stranki, da se zadeve nekoliko uravnotežijo. Tako bi lahko svojo povezavo z neonacisti imeli pri DeSUS-u, pri SD in tako naprej in tako nazaj. Povezave celotne slovenske politike s tako skrajno in tako zavrženo ideologijo bi morebiti prisilile to politiko, da si končno priskrbi to, kar ji že vsa ta leta manjka: meje dobrega okusa.
In na koncu; če Obveščevalna agencija ovadi prodorno novinarko, to pomeni dvoje – da je novinarka svoje delo opravila in da ga tajna služba ni. In da parlamentarni nadzor nad tajnimi službami ne deluje, nadzor nad novinarji pa deluje.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Zapisi iz močvirja tokrat o tem, da je novinarka opravila svoje delo, obveščevalna agencija pa ne.
Nadzor nad tajnimi službami ne deluje, nadzor nad novinarji pa deluje.
Na okope nas je poklical naš vrli predsednik novinarske organizacije in kamor on, tja mi. Namenili smo se braniti kolegico, ki ji te dni grozi narok na sodišču. Izdajala je namreč državno tajnost, pravi “Slovenska obveščevalna agencija”, s tem, ko je njihove tajne podatke uporabila pri pisanju člankov o povezavi med neonacisti in stranko SDS.
Pa lepo po vrsti. Najuglednejši pravniki in tudi najimenitnejši novinarji so se izjasnili o vprašanju, tako da kaj dosti tople vode ni ostalo. Če prav razumemo, je nekaj narobe s kazenskim zakonikom ter pomenskim razhajanjem med javnim interesom in škodo ali koristjo z objavo državne tajnosti. Ker, tako kazenski pravniki, naša država celo temelji na protipravno objavljenem tajnem dokumentu, ki ga je Ivan Borštner predal Janezu Janši, kar pomeni, da ni nujno vsaka izdaja državne tajnosti tudi slaba za državo in tako naprej in tako nazaj.
Preden se izgubimo v državni tajnosti, nekaj vsesplošno znanih dejstev. Ker prav to so te dni državne tajnosti tudi postale: splošno znana dejstva. Ni treba poznati dela obtožene kolegice, dovolj je nekaj klikov na spletu in vsa veseljaška druščina rovtarjev, ki se ob koncih tedna radi imenujejo za neonaciste, se razkrije z bolj ali manj spletkarskimi podrobnostmi. Če že koga zanima, si lahko natančno prebere, kateri neonacist ima koga za prijatelja na Facebooku, kdo neonacistično tvita in kdo rahlo fašistično bloga; kdo se je na Instagramu fotografiral z bulerji, kdo je pobrit po glavi in kdo je zlorabil proteste pred dvema letoma …
Skratka, za špiclja pri Sovi mora biti dovolj duhamorno sedeti v tisti Žirovski gostilni in vleči na ušesa, kaj se dogaja za šankom. Ali pa sedeti v nekem ljubljanskem stanovanju in spet vleči na ušesa – z vednostjo ali brez vednosti slovenskega Telekoma.
Hočemo povedati, da bo državna tajnost v času socialnih omrežij morala resno redefinirati tako svoje poslanstvo kot svoj obstoj. Ker državne tajnosti, razen tiste, da imajo Američani ET-ja, niso bile še v nobeni državi dolgega veka – še slabše pa se jim godi v sodobnosti, ko vsi vemo o vseh vse. V času, ko država intenzivno digitalizira vse mogoče informacije, državljani pa še bolj intenzivno digitalizirajo svoje življenje, je pojem “državna tajnost” vsaj v digitalni obliki prenehal obstajati. Za kar si včasih potreboval špiclja v dežnem plašču, danes potrebuješ telefonsko linijo in aparat za kavo na hodniku! Če si hočete pogledati še zadnje resnične državne tajnosti, morate na njihovo pokopališče, se prav v arhiv.
Povedano drugače: celo Snowdnu, ki se zdi nepresahljivi vodnjak izdajanja državnih tajnosti, je počasi zmanjkalo “štofa”! Oni dan je zgroženi javnosti razkril, da dajanje podatkov na priljubljeno spletno stran Dropbox s stališča varovanja podatkov ni najbolj varno početje. Takemu razkritju pa se več ne reče izdaja tajnosti, temveč zdrava pamet.
Torej, zakaj naj bi kolegica z Dela hodila na sodišče? Zaradi tega, ker je razkrila, da nekateri slovenski fantje simpatizirajo z neonacizmom? Ali zaradi tega, ker je razkrila državno tajno, da nekateri slovenski fantje simpatizirajo z neonacizmom?
Po besedilu iz naroka zaradi tega zadnjega, kar pa spet pomeni, da bomo sodili o oslovi senci – saj so bistvo pisanja o neonacistih neonacisti, ne pa dejstvo, da jih Sova nadzoruje.
Že leta 2009, še preden sta Delo in Mladina objavila temeljna besedila o neonacistih in pozneje o njihovih povezavah s politiko, so ti pretepli borca za pravice istospolno usmerjenih Mitjo Blažiča. Se pravi,da bi moral biti neonacizem na Slovenskem že od leta 2009 predmet policije, ne pa predmet tajnih služb.
Razmišljujočemu ni najbolj jasno, kako je lahko nekaj sto mož v oblekah in kravatah neovirano uničilo državo, medtem pa je Slovenska obveščevalna agencija, kot zadnja obramba nacije, po hribih jagala nekaj deset mandlcev v bulerjih.
Pa še SDS. Opazovalcu se ta, zagotovo dobro organizirana stranka, kar malo zasmili, ko vidi, kako privlači neprilagojence in čudake vseh vrst. Kljub kakšnemu, recimo temu komunikacijskemu zdrsu, pa SDS-u neonacizma ne moremo ravno očitati in kot v primeru prisluha o Masleševem vzkliku pred gostilno, ugotavljamo, da se stranki za apologete ponujajo resnično smešni škrici.
Povezovanje neonacistov z SDS se zdi brez neke uporabne vrednosti – tako za neonaciste kot za SDS. Še več; od neonacistov bi bilo modro, ko bi kakšnega mlajšega člana, lahko tudi pripravnika, posodili še kakšni drugi stranki, da se zadeve nekoliko uravnotežijo. Tako bi lahko svojo povezavo z neonacisti imeli pri DeSUS-u, pri SD in tako naprej in tako nazaj. Povezave celotne slovenske politike s tako skrajno in tako zavrženo ideologijo bi morebiti prisilile to politiko, da si končno priskrbi to, kar ji že vsa ta leta manjka: meje dobrega okusa.
In na koncu; če Obveščevalna agencija ovadi prodorno novinarko, to pomeni dvoje – da je novinarka svoje delo opravila in da ga tajna služba ni. In da parlamentarni nadzor nad tajnimi službami ne deluje, nadzor nad novinarji pa deluje.
Tokrat pa nekaj o piranskih ribičih. Če bomo že šli v ljuti boj zanje, jih je treba bolje spoznati!
Katera izmed slovenskih društev so med poslovnimi subjekti, ki bi lahko potencialno prala denar in financirala terorizem?
Na mnogih področjih smo priča stopnjevanju nezdravega razmerja med športom in denarjem
Nalezljive bolezni so hudič; ob ležanju v postelji in slabem počutju pa prinašajo še neslutene premike v samem jedru družbe
Zasebnost je pravica in hkrati tudi odgovornost vsakega izmed nas. Če se človek do zasebnosti ne obnaša vsaj približno odgovorno, je jokcanje ob tem, da je kršena, smešno ... Seveda vse ob predpostavki, da je ob sedemdesetodstotni udeležbi prebivalstva na socialnih omrežjih izraz "javna oseba" zastarel in nepotreben.
Kripto valute so denar. Nič hudega, če ne poznate nikogar, ki bi kaj plačal z njimi – formalno so bitcoin in bratranci denar
Je možno, da bi skoraj leto in četrt poslanec Anže Logar le bral in bral in bral, pa čeprav smo ga videvali v parlamentu, na zasedanjih komisije in končno celo v Bruslju?
Če hočemo problem javnega financiranja zasebnega šolstva pravilno razumeti, ga moramo razbiti. Razbiti v prafaktorje, kot bi se izrazili s subatomsko fiziko v javni rabi
Najprej je bila reklama o kokoši in njenih zdravih jajcih, iz katerih se je nato izlegel medij.
Zdravniki zaradi svojega humanega poslanstva, družbenega pomena in socialnega statusa spadajo med skupino poklicev, ki so za javnost privlačni
Vsa zgodovina, vse religije, filozofije in vzgoja tako posameznika kot narodov svarijo pred kaznijo. Kazni se bojimo, zaradi kazni živimo.
Kdaj in kdo se je spomnil, da naj politiki nosijo čelade med polaganjem temeljnega kamna, ni natančno znano
Nizka volilna udeležba bo problem toliko časa, dokler bodo nanjo opozarjali tisti, ki jo povzročajo.
Glavna novica prejšnjega tedna je napoved vlade, da po letu 2030 v Sloveniji ne bo več avtomobilov, ki onesnažujejo okolje. Grobo rečeno. Bolj tehnično: vlada se je zavezala, da se bodo pod Alpami od 2030 naprej prodajali samo avtomobili z manj kot 50 g izpusta CO2 na prevoženi kilometer. V praksi to pomeni, da vlada meni, kako bodo po letu 2030 v Sloveniji na prodaj skoraj izključno električni avtomobili.
Da smo pečeni in da svet stoji na robu prepada, ni več nobena novica. A pretekle dni so temni obeti apokalipse dobili tudi povsem stvarne dokaze. Pa s tem seveda ne mislimo na twitte puhloglavcev ali vzpon ekstremnih skupin in ideologij. Dokaz, da bomo šli kot civilizacija rakom žvižgat, se, kot že nekajkrat do zdaj, skriva v maslu. V putru, po domače.
Premiera Slovenije in Hrvaške sta se ob robu sestanka voditeljev držav Evropske unije v Estoniji ločeno srečala z nemško kanclerko Merklovo. Kako pa je to srečanje izgledalo?
Po referendumskem koncu tedna se dežela prebuja v referendumski teden. In kot že tolikokrat, se dneve po referendumih sprašujemo eno in isto stvar. Zakaj in čemu referendumi? Če bi bili resničen izraz ljudske volje, bi bilo tole pisanje brezpredmetno; ker pa gre pri referendumih vedno znova za bolj ali manj invalidne procese znotraj družbe, si zaslužijo površno in najverjetneje napačno analizo.
Marko Radmilovič se tokrat sprašuje, kaj je onkraj zlate medalje slovenskih košarkašev, kaj je onkraj src na parketu, kaj je onkraj "svaka jim čast" in kaj onkraj "kdor ne skače, ni Sloven'c".
Po poletnem premoru se Zapisi iz močvirja vračajo z razmišljanjem o tepcih, ki se na različnih koncih sveta spogledujejo z vojno.
Neveljaven email naslov