Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Na nobenem slovenskem radiu, pa koliko naj že bo lokalen ali komercialen, ne boste nikoli našli toliko abotnosti, kolikor jih je mogoče najti na slovenskih televizijah!"
Danes pa do zadnjega megaherca v obrambo našega ljubega medija, ki je radio. Padal je pod križem zadnje dni, ko mu je zakonodajalec naložil kvote, o katerih smo se že tudi na našem programu obširno in polemično izrazili.
In ker so se mediju v bran že tako ali tako postavili najpogumnejši, kar jih premoremo, danes le pamfletek o krivici, ki se godi prvemu med mediji. In to ne le nacionalnemu, temveč smo danes v isti vreči lokalni, regionalni, komercialni in kar je pridevnikov pred zvočniki, za katerimi je neskončni eter …
Gre pa tako; uzakonjene kvote predvajanja slovenske glasbe so izrazito dvosmerni promet. Ali bolje rečeno – so izrazito bipolarne. In dvoumne. Lahko jih razumemo tako, lahko jih razumemo drugače. Preprosto povedano, neposredno prizadeti, se pravi avtorji in izvajalci slovenske glasbe jih razumejo kot vprašanje denarja, (čeprav trdijo drugače) posredno prizadeti, se pravi javnost, jih razume kot branik slovenske kulture.
Presečišče obeh množic je radio. Ki neposredno z vso hudimano zmešnjavo nima nič. Kot bi Krpanovo kobilo obtožili na eni strani tihotapstva, na drugi strani pa banaliziranja slovenske literature. Kobila in radio ne počneta nič drugega, kot to, kar jima je stvarnik namenil. Prva nosi tovor, drugi predvaja glasbo … Tako pa s strahom vrtimo popevke, vedoč, da nas eni kolnejo, ker ne režemo pravično borne skorje kruha, drugi pa, ker slovenstvo pehamo v brezno anglosaške dekadence.
Zgodba je brezkončna in poskusiti jo razložiti po pameti, je misija nemogoče. Zato odnehajmo koj na začetku in si poskusimo postaviti vprašanja, ki logično štrlijo iz uzakonjenih kvot.
Torej, ali je radio edini elektronski medij, ki reže finančno pogačo in brani kulturo? Ne, seveda ne! Tudi sestra televizija služi denar in brani kulturo … Pa vendar po televiziji zadnje tedne nič ne pada! Nihče se ne prepira, nihče je ne regulira in nihče ji ne dirigira, kako in kaj.
Ker, saj je logično, televizija nima takšnega deleža glasbenega programa, kot ga ima radio. Po stereotipni delitvi iz zadnjih desetletij smo mi bolj zabavljači, televizijci pa bolj informatorji. Tako je vse slovenske televizije razprava o kvotah logično zaobšla, ker zakonodajalec na televizijah ne more regulirati glasbenega programa; če pa ga že, je to v kar najmanjšem obsegu.
In zdaj kleč vsega problema. Z glasbenim programom oziroma njegovo regulacijo slovenske radijske postaje branijo slovensko kulturo in ustvarjalnost. Po tej logiki sledi, da slovenske televizijske postaje k branjenju nacionalne kulture niso obvezane, ker glasba pač ne predstavlja pomembnega deleža predvajanega programa! Čeprav je trditev absurdna, ima svojo potrditev v praksi. Na nobenem slovenskem radiu, pa koliko naj že bo lokalen ali komercialen, ne boste nikoli našli toliko abotnosti, kolikor jih je mogoče najti na slovenskih televizijah! Pa kaj, če klatijo neumnosti, samo da jih klatijo v slovenščini.
Preverimo trditev v praksi! Na radijski postaji je po novem regulirano, da po vsakih nekaj tujerodnih uspešnicah pride na vrsto domača popevka, ki vam bo na dolgi rok preprečila, da boste pozabili materinščino. Sicer jo boste omejili le na nekaj solzavo preprostih stihov, govorili pa jo le še boste. Vi in vaši otroci … Ker je zakonodajalec to želel!
Medtem pa na televiziji na nekaj mehiških žajfnic pride po en domači resničnostni šov. Ki ga ne urejajo nobeni predpisi. In je za nacionalno kulturo, kaj za kulturo, za splošno stanje zavesti, veliko bolj poguben, kot je štiriindvajset neprekinjenih ur britanskega popa, ameriškega rapa in avstralskega rocka …
In tako se zmedeni vprašamo: čemu je treba regulirati glasbeni program na radiu, sorodne vsebine na televizijah pa so svobodne kot srnjad na paši? Zakaj je radio obtožen in obsojen, epidemija nekulture na slovenskih televizijah pa ni niti prepoznana kot problem. Kaj šele, da bi se zakonodajalec potrudil to epidemijo zajeziti.
Odgovor je najti v sami duši slovenstva.
Naši zakonodajalci so preprosti fantje. Ki imajo doma matere, žene in babice. “Poslušaj France,” pravijo mame, sestre, babice in žene, ko gre mož zjutraj ustvarjati Slovenijo po svoji podobi, “nič ne razumem, kaj pojejo po radiu!” Tako pravi slovenski matriarhat in možje v službi predpišejo kvote. In ko se zakonodajalec pod večer vrne domov, vidi ženske srečne pri ognju, ko strojijo kožo in uživajo v poslušanju prepirov med “kmeti”, “gostilničarji”, “avanturisti na otokih”, “ženini in nevestami” in podobnimi kronanimi neumnostmi.
In zakonodajalcu je toplo pri srcu, ker je s tem, ko je uvedel glasbene kvote, naredil nekaj dobrega za družbo in s tem, ko je pustil televizije pri miru, še nekaj dobrega za družino.
751 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
"Na nobenem slovenskem radiu, pa koliko naj že bo lokalen ali komercialen, ne boste nikoli našli toliko abotnosti, kolikor jih je mogoče najti na slovenskih televizijah!"
Danes pa do zadnjega megaherca v obrambo našega ljubega medija, ki je radio. Padal je pod križem zadnje dni, ko mu je zakonodajalec naložil kvote, o katerih smo se že tudi na našem programu obširno in polemično izrazili.
In ker so se mediju v bran že tako ali tako postavili najpogumnejši, kar jih premoremo, danes le pamfletek o krivici, ki se godi prvemu med mediji. In to ne le nacionalnemu, temveč smo danes v isti vreči lokalni, regionalni, komercialni in kar je pridevnikov pred zvočniki, za katerimi je neskončni eter …
Gre pa tako; uzakonjene kvote predvajanja slovenske glasbe so izrazito dvosmerni promet. Ali bolje rečeno – so izrazito bipolarne. In dvoumne. Lahko jih razumemo tako, lahko jih razumemo drugače. Preprosto povedano, neposredno prizadeti, se pravi avtorji in izvajalci slovenske glasbe jih razumejo kot vprašanje denarja, (čeprav trdijo drugače) posredno prizadeti, se pravi javnost, jih razume kot branik slovenske kulture.
Presečišče obeh množic je radio. Ki neposredno z vso hudimano zmešnjavo nima nič. Kot bi Krpanovo kobilo obtožili na eni strani tihotapstva, na drugi strani pa banaliziranja slovenske literature. Kobila in radio ne počneta nič drugega, kot to, kar jima je stvarnik namenil. Prva nosi tovor, drugi predvaja glasbo … Tako pa s strahom vrtimo popevke, vedoč, da nas eni kolnejo, ker ne režemo pravično borne skorje kruha, drugi pa, ker slovenstvo pehamo v brezno anglosaške dekadence.
Zgodba je brezkončna in poskusiti jo razložiti po pameti, je misija nemogoče. Zato odnehajmo koj na začetku in si poskusimo postaviti vprašanja, ki logično štrlijo iz uzakonjenih kvot.
Torej, ali je radio edini elektronski medij, ki reže finančno pogačo in brani kulturo? Ne, seveda ne! Tudi sestra televizija služi denar in brani kulturo … Pa vendar po televiziji zadnje tedne nič ne pada! Nihče se ne prepira, nihče je ne regulira in nihče ji ne dirigira, kako in kaj.
Ker, saj je logično, televizija nima takšnega deleža glasbenega programa, kot ga ima radio. Po stereotipni delitvi iz zadnjih desetletij smo mi bolj zabavljači, televizijci pa bolj informatorji. Tako je vse slovenske televizije razprava o kvotah logično zaobšla, ker zakonodajalec na televizijah ne more regulirati glasbenega programa; če pa ga že, je to v kar najmanjšem obsegu.
In zdaj kleč vsega problema. Z glasbenim programom oziroma njegovo regulacijo slovenske radijske postaje branijo slovensko kulturo in ustvarjalnost. Po tej logiki sledi, da slovenske televizijske postaje k branjenju nacionalne kulture niso obvezane, ker glasba pač ne predstavlja pomembnega deleža predvajanega programa! Čeprav je trditev absurdna, ima svojo potrditev v praksi. Na nobenem slovenskem radiu, pa koliko naj že bo lokalen ali komercialen, ne boste nikoli našli toliko abotnosti, kolikor jih je mogoče najti na slovenskih televizijah! Pa kaj, če klatijo neumnosti, samo da jih klatijo v slovenščini.
Preverimo trditev v praksi! Na radijski postaji je po novem regulirano, da po vsakih nekaj tujerodnih uspešnicah pride na vrsto domača popevka, ki vam bo na dolgi rok preprečila, da boste pozabili materinščino. Sicer jo boste omejili le na nekaj solzavo preprostih stihov, govorili pa jo le še boste. Vi in vaši otroci … Ker je zakonodajalec to želel!
Medtem pa na televiziji na nekaj mehiških žajfnic pride po en domači resničnostni šov. Ki ga ne urejajo nobeni predpisi. In je za nacionalno kulturo, kaj za kulturo, za splošno stanje zavesti, veliko bolj poguben, kot je štiriindvajset neprekinjenih ur britanskega popa, ameriškega rapa in avstralskega rocka …
In tako se zmedeni vprašamo: čemu je treba regulirati glasbeni program na radiu, sorodne vsebine na televizijah pa so svobodne kot srnjad na paši? Zakaj je radio obtožen in obsojen, epidemija nekulture na slovenskih televizijah pa ni niti prepoznana kot problem. Kaj šele, da bi se zakonodajalec potrudil to epidemijo zajeziti.
Odgovor je najti v sami duši slovenstva.
Naši zakonodajalci so preprosti fantje. Ki imajo doma matere, žene in babice. “Poslušaj France,” pravijo mame, sestre, babice in žene, ko gre mož zjutraj ustvarjati Slovenijo po svoji podobi, “nič ne razumem, kaj pojejo po radiu!” Tako pravi slovenski matriarhat in možje v službi predpišejo kvote. In ko se zakonodajalec pod večer vrne domov, vidi ženske srečne pri ognju, ko strojijo kožo in uživajo v poslušanju prepirov med “kmeti”, “gostilničarji”, “avanturisti na otokih”, “ženini in nevestami” in podobnimi kronanimi neumnostmi.
In zakonodajalcu je toplo pri srcu, ker je s tem, ko je uvedel glasbene kvote, naredil nekaj dobrega za družbo in s tem, ko je pustil televizije pri miru, še nekaj dobrega za družino.
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.
V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo. Piše: Marko Radmilovič
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo: Muslimani imajo Meko, Kristjani imajo Jeruzalem. Pivci vina imajo Medano, A pivci piva imamo žalsko fontano. Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Svetovni dogodki niso prijazni do tistih, ki ponoči radi spijo. Najprej je bilo treba pospremiti finale košarkarske lige NBA, potem pa še srečanje predsednika Trumpa in predsednika Kima. In naj že na začetku povemo: omemba košarke ni popolnoma neumestna. Denis Rodman, znameniti »Črv« iz šampionskega moštva Čikaga, ima v ameriško-severnokorejskih odnosih pomembno vlogo in ob srečanju je bil tako ganjen, da je celo zajokal. Ampak kaj to srečanje za ves svet zares pomeni? Piše: Marko Radmilovič
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa o čebelah. Izpustili bomo večino duhovitih primerjav in primernih verzov, ki so jih o žuželki zadnje dni izbrskali v medijih, in se posvetili sami vlogi čebele. Ne le na planetu, temveč predvsem v zunanjepolitičnem kontekstu.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Priprave na sestop oblasti k ljudem, kot tudi lahko razumemo inflacijo volitev in referendumov v prihodnjih mesecih, so v popolnem razmahu. Pesniško navdahnjeni protagonisti skupaj z najbolj vnetimi analitiki vse skupaj označujejo za praznik demokracije – toda okorelemu ciniku se zdi vse skupaj malce nadležno. Še posebno zato, ker se letos volitvam ne boste mogli izogniti.
Če bi po naslednji skrunitvi spomenika predsednik republike lastnoročno z gobico čistil svojo zapuščino na Kongresnem trgu, bi izpolnil svoje spravno poslanstvo
Neveljaven email naslov