Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Na nobenem slovenskem radiu, pa koliko naj že bo lokalen ali komercialen, ne boste nikoli našli toliko abotnosti, kolikor jih je mogoče najti na slovenskih televizijah!"
Danes pa do zadnjega megaherca v obrambo našega ljubega medija, ki je radio. Padal je pod križem zadnje dni, ko mu je zakonodajalec naložil kvote, o katerih smo se že tudi na našem programu obširno in polemično izrazili.
In ker so se mediju v bran že tako ali tako postavili najpogumnejši, kar jih premoremo, danes le pamfletek o krivici, ki se godi prvemu med mediji. In to ne le nacionalnemu, temveč smo danes v isti vreči lokalni, regionalni, komercialni in kar je pridevnikov pred zvočniki, za katerimi je neskončni eter …
Gre pa tako; uzakonjene kvote predvajanja slovenske glasbe so izrazito dvosmerni promet. Ali bolje rečeno – so izrazito bipolarne. In dvoumne. Lahko jih razumemo tako, lahko jih razumemo drugače. Preprosto povedano, neposredno prizadeti, se pravi avtorji in izvajalci slovenske glasbe jih razumejo kot vprašanje denarja, (čeprav trdijo drugače) posredno prizadeti, se pravi javnost, jih razume kot branik slovenske kulture.
Presečišče obeh množic je radio. Ki neposredno z vso hudimano zmešnjavo nima nič. Kot bi Krpanovo kobilo obtožili na eni strani tihotapstva, na drugi strani pa banaliziranja slovenske literature. Kobila in radio ne počneta nič drugega, kot to, kar jima je stvarnik namenil. Prva nosi tovor, drugi predvaja glasbo … Tako pa s strahom vrtimo popevke, vedoč, da nas eni kolnejo, ker ne režemo pravično borne skorje kruha, drugi pa, ker slovenstvo pehamo v brezno anglosaške dekadence.
Zgodba je brezkončna in poskusiti jo razložiti po pameti, je misija nemogoče. Zato odnehajmo koj na začetku in si poskusimo postaviti vprašanja, ki logično štrlijo iz uzakonjenih kvot.
Torej, ali je radio edini elektronski medij, ki reže finančno pogačo in brani kulturo? Ne, seveda ne! Tudi sestra televizija služi denar in brani kulturo … Pa vendar po televiziji zadnje tedne nič ne pada! Nihče se ne prepira, nihče je ne regulira in nihče ji ne dirigira, kako in kaj.
Ker, saj je logično, televizija nima takšnega deleža glasbenega programa, kot ga ima radio. Po stereotipni delitvi iz zadnjih desetletij smo mi bolj zabavljači, televizijci pa bolj informatorji. Tako je vse slovenske televizije razprava o kvotah logično zaobšla, ker zakonodajalec na televizijah ne more regulirati glasbenega programa; če pa ga že, je to v kar najmanjšem obsegu.
In zdaj kleč vsega problema. Z glasbenim programom oziroma njegovo regulacijo slovenske radijske postaje branijo slovensko kulturo in ustvarjalnost. Po tej logiki sledi, da slovenske televizijske postaje k branjenju nacionalne kulture niso obvezane, ker glasba pač ne predstavlja pomembnega deleža predvajanega programa! Čeprav je trditev absurdna, ima svojo potrditev v praksi. Na nobenem slovenskem radiu, pa koliko naj že bo lokalen ali komercialen, ne boste nikoli našli toliko abotnosti, kolikor jih je mogoče najti na slovenskih televizijah! Pa kaj, če klatijo neumnosti, samo da jih klatijo v slovenščini.
Preverimo trditev v praksi! Na radijski postaji je po novem regulirano, da po vsakih nekaj tujerodnih uspešnicah pride na vrsto domača popevka, ki vam bo na dolgi rok preprečila, da boste pozabili materinščino. Sicer jo boste omejili le na nekaj solzavo preprostih stihov, govorili pa jo le še boste. Vi in vaši otroci … Ker je zakonodajalec to želel!
Medtem pa na televiziji na nekaj mehiških žajfnic pride po en domači resničnostni šov. Ki ga ne urejajo nobeni predpisi. In je za nacionalno kulturo, kaj za kulturo, za splošno stanje zavesti, veliko bolj poguben, kot je štiriindvajset neprekinjenih ur britanskega popa, ameriškega rapa in avstralskega rocka …
In tako se zmedeni vprašamo: čemu je treba regulirati glasbeni program na radiu, sorodne vsebine na televizijah pa so svobodne kot srnjad na paši? Zakaj je radio obtožen in obsojen, epidemija nekulture na slovenskih televizijah pa ni niti prepoznana kot problem. Kaj šele, da bi se zakonodajalec potrudil to epidemijo zajeziti.
Odgovor je najti v sami duši slovenstva.
Naši zakonodajalci so preprosti fantje. Ki imajo doma matere, žene in babice. “Poslušaj France,” pravijo mame, sestre, babice in žene, ko gre mož zjutraj ustvarjati Slovenijo po svoji podobi, “nič ne razumem, kaj pojejo po radiu!” Tako pravi slovenski matriarhat in možje v službi predpišejo kvote. In ko se zakonodajalec pod večer vrne domov, vidi ženske srečne pri ognju, ko strojijo kožo in uživajo v poslušanju prepirov med “kmeti”, “gostilničarji”, “avanturisti na otokih”, “ženini in nevestami” in podobnimi kronanimi neumnostmi.
In zakonodajalcu je toplo pri srcu, ker je s tem, ko je uvedel glasbene kvote, naredil nekaj dobrega za družbo in s tem, ko je pustil televizije pri miru, še nekaj dobrega za družino.
751 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
"Na nobenem slovenskem radiu, pa koliko naj že bo lokalen ali komercialen, ne boste nikoli našli toliko abotnosti, kolikor jih je mogoče najti na slovenskih televizijah!"
Danes pa do zadnjega megaherca v obrambo našega ljubega medija, ki je radio. Padal je pod križem zadnje dni, ko mu je zakonodajalec naložil kvote, o katerih smo se že tudi na našem programu obširno in polemično izrazili.
In ker so se mediju v bran že tako ali tako postavili najpogumnejši, kar jih premoremo, danes le pamfletek o krivici, ki se godi prvemu med mediji. In to ne le nacionalnemu, temveč smo danes v isti vreči lokalni, regionalni, komercialni in kar je pridevnikov pred zvočniki, za katerimi je neskončni eter …
Gre pa tako; uzakonjene kvote predvajanja slovenske glasbe so izrazito dvosmerni promet. Ali bolje rečeno – so izrazito bipolarne. In dvoumne. Lahko jih razumemo tako, lahko jih razumemo drugače. Preprosto povedano, neposredno prizadeti, se pravi avtorji in izvajalci slovenske glasbe jih razumejo kot vprašanje denarja, (čeprav trdijo drugače) posredno prizadeti, se pravi javnost, jih razume kot branik slovenske kulture.
Presečišče obeh množic je radio. Ki neposredno z vso hudimano zmešnjavo nima nič. Kot bi Krpanovo kobilo obtožili na eni strani tihotapstva, na drugi strani pa banaliziranja slovenske literature. Kobila in radio ne počneta nič drugega, kot to, kar jima je stvarnik namenil. Prva nosi tovor, drugi predvaja glasbo … Tako pa s strahom vrtimo popevke, vedoč, da nas eni kolnejo, ker ne režemo pravično borne skorje kruha, drugi pa, ker slovenstvo pehamo v brezno anglosaške dekadence.
Zgodba je brezkončna in poskusiti jo razložiti po pameti, je misija nemogoče. Zato odnehajmo koj na začetku in si poskusimo postaviti vprašanja, ki logično štrlijo iz uzakonjenih kvot.
Torej, ali je radio edini elektronski medij, ki reže finančno pogačo in brani kulturo? Ne, seveda ne! Tudi sestra televizija služi denar in brani kulturo … Pa vendar po televiziji zadnje tedne nič ne pada! Nihče se ne prepira, nihče je ne regulira in nihče ji ne dirigira, kako in kaj.
Ker, saj je logično, televizija nima takšnega deleža glasbenega programa, kot ga ima radio. Po stereotipni delitvi iz zadnjih desetletij smo mi bolj zabavljači, televizijci pa bolj informatorji. Tako je vse slovenske televizije razprava o kvotah logično zaobšla, ker zakonodajalec na televizijah ne more regulirati glasbenega programa; če pa ga že, je to v kar najmanjšem obsegu.
In zdaj kleč vsega problema. Z glasbenim programom oziroma njegovo regulacijo slovenske radijske postaje branijo slovensko kulturo in ustvarjalnost. Po tej logiki sledi, da slovenske televizijske postaje k branjenju nacionalne kulture niso obvezane, ker glasba pač ne predstavlja pomembnega deleža predvajanega programa! Čeprav je trditev absurdna, ima svojo potrditev v praksi. Na nobenem slovenskem radiu, pa koliko naj že bo lokalen ali komercialen, ne boste nikoli našli toliko abotnosti, kolikor jih je mogoče najti na slovenskih televizijah! Pa kaj, če klatijo neumnosti, samo da jih klatijo v slovenščini.
Preverimo trditev v praksi! Na radijski postaji je po novem regulirano, da po vsakih nekaj tujerodnih uspešnicah pride na vrsto domača popevka, ki vam bo na dolgi rok preprečila, da boste pozabili materinščino. Sicer jo boste omejili le na nekaj solzavo preprostih stihov, govorili pa jo le še boste. Vi in vaši otroci … Ker je zakonodajalec to želel!
Medtem pa na televiziji na nekaj mehiških žajfnic pride po en domači resničnostni šov. Ki ga ne urejajo nobeni predpisi. In je za nacionalno kulturo, kaj za kulturo, za splošno stanje zavesti, veliko bolj poguben, kot je štiriindvajset neprekinjenih ur britanskega popa, ameriškega rapa in avstralskega rocka …
In tako se zmedeni vprašamo: čemu je treba regulirati glasbeni program na radiu, sorodne vsebine na televizijah pa so svobodne kot srnjad na paši? Zakaj je radio obtožen in obsojen, epidemija nekulture na slovenskih televizijah pa ni niti prepoznana kot problem. Kaj šele, da bi se zakonodajalec potrudil to epidemijo zajeziti.
Odgovor je najti v sami duši slovenstva.
Naši zakonodajalci so preprosti fantje. Ki imajo doma matere, žene in babice. “Poslušaj France,” pravijo mame, sestre, babice in žene, ko gre mož zjutraj ustvarjati Slovenijo po svoji podobi, “nič ne razumem, kaj pojejo po radiu!” Tako pravi slovenski matriarhat in možje v službi predpišejo kvote. In ko se zakonodajalec pod večer vrne domov, vidi ženske srečne pri ognju, ko strojijo kožo in uživajo v poslušanju prepirov med “kmeti”, “gostilničarji”, “avanturisti na otokih”, “ženini in nevestami” in podobnimi kronanimi neumnostmi.
In zakonodajalcu je toplo pri srcu, ker je s tem, ko je uvedel glasbene kvote, naredil nekaj dobrega za družbo in s tem, ko je pustil televizije pri miru, še nekaj dobrega za družino.
Nekaj časa smo potrebovali, na začetku poletja pa smo pripravljeni za natančnejšo analizo kongresa SDS v Slovenski Konjicah. Gre za našo državljansko dolžnost, saj največja stranka, ki ji nič ne manjka, sooblikuje in bistveno vpliva na naš vsakdan.
Danes pa o nenavadno uspešni letini sezonskih ovadb. Ovadbe so običajno enakomerno razporejene čez vse leto, a letos so se, najverjetneje zaradi zelo vlažne pomladi, razmnožile čez vse razumne meje.
Današnjo neambiciozno analizo objavljamo za vsak primer. Za vsak primer, če se bo 450 turških delavcev res naselilo v Orehku pri Postojni. Za vsak primer, če bodo za njih res zgradili kontejnersko naselje, ki bo popolnoma samooskrbno. In za vsak primer, če bodo imeli ti delavci resnično omejeno gibanje.
Premier nas pošilja v Venezuelo in ljudstvo, ki nasprotuje ali njemu, ali njegovi vladi, ali njegovi stranki je užaljeno. Mnogi so celo ogorčeni. Ampak ogorčeni, razočarani, celo jezni smo brez temeljitega premisleka. In če vsi ostali režimski mediji molčijo, se moramo vprašati v naši skromni oddaji: "Je to res tako slaba ideja?" Ali še drugače: "Je selitev v Venezuelo res nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi velikemu delu Slovencev?"
Danes bomo poskušali v maniri najbolj svetlih tradicij raziskovalnega novinarstva povezati na videz dva povsem nepovezana dogodka. Najprej je tu napoved ameriške vlade, da bo razkrila vse tajne dokumente o obstoju neznanih letečih predmetov, nato pa imamo smernice za kongres Slovenske demokratske stranke, ki predvidevajo, da se bo v Sloveniji obudila državljanska vojna.
Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo v naši oddaji.
Danes pa je na vrsti zelo popularna in oblegana rubrika "Poslušalci sprašujejo, mi odgovarjamo." Zanimivo je, da so vsa prispela pisma vsebovala enako vprašanje. Naša zvesta poslušalca nas naprošata, da z močjo družboslovne analize poskusimo priti do dna najnovejšemu protokolarnemu darilu republike Slovenije, ki bodo manšetni gumbi z vgraviranim karantanskim črnim panterjem.
Ali je torej mogoče, da so na Gregorčičevi stopili po poteh Led Zeppelinov in recimo Eaglesov in skrili Satana v kredit? Kaj nam s tem sporočajo?
Vodenje epidemije so v počitniškem tednu prevzeli tisti, od katerih bi to človek najmanj pričakoval.
Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini.
Danes – ob šmarnici, ki se kisa po kleteh, in šmarnici, ki cveti po gozdovih – o drugi najbolj smrtonosni kombinaciji na Slovenskem. To je angleščina v kombinaciji s slovensko politiko.
Ni je bolj normalne stvari, kot če domoljubna organizacija v sodelovanju z medijsko hišo organizira kviz o poznavanju zgodovine naroda.
Kje so študentje? Kje so visokošolski učitelji? In kje so univerze?
Injekcijske igle, ki smo jih včasih medijsko zaznali le, če so se narkomani preveč približali vrtcem, zadnje tedne vladajo našim ekranom. Boj za cepivo je hud in kot virus sam omogoča najrazličnejše interpretacije. Ker pa te niso naša domena, se posvetimo trdnim dejstvom, kar od nas zahteva uravnoteženo poročanje.
Te dni pričakujemo v Sloveniji komisijo za ugotavljanje dejstev o slovenski medijski krajini. Uradni naziv je v skladu z bruseljsko modo sicer daljši – po sistemu, da daljše je ime, večji je pomen določene komisije. Komisijo je k nam povabil premier, sestavljali pa jo bodo, predvidevamo, medijski strokovnjaki Evropske komisije.
Danes pa nekaj o kreganju na internetu, oziroma o kreganju na tamkajšnjih platformah. Kreganje je vgrajeno v samo srž internetnih platform in kot uči zgodovina, so se prvi skregali lektorji. Ker gre za izobražene in civilizirane ljudi, je od njihovega prepira ostalo uradno pojasnilo, da je šlo med člani lektorskega društva za različna mnenja o tem, ali naj na slovenskem za Facebook, Twitter, Instagram in tovarišijo uporabljamo "družbena" ali pa "družabna" omrežja. Kot je v slovenščini pogosto, ni zmagal nihče, oziroma ni nihče izgubil, zato danes pišoči, kot tresoči dijak pred tablo upa na slovnično amnestijo: "Dovoljeno je oboje!"
Eden izmed državnih podsistemov se zadnje mesece intenzivno razvija, zato je čas, da se posvetimo slovenski policiji.
Danes pa v pomanjkanju tehtnejših novic nekaj paberkov iz sveta znanosti. Najprej k jezikoslovju. Jezikovni inštitut pri SDS je za trenutek odložil delo pri izbiri primerne kitice Zdravljice za himno in posegel v samo strukturo jezika. Predlagajo novo terminologijo, kjer bi se slovnično število dvojine po novem poimenovalo dualizem.
Danes pa še kratek pogled na preteklo glasovanje o nezaupnici. Politične analize bomo prepustili političnim komentatorjem, ki jim je nezaupnica pravkar pognojila njivo za nov cikel kolobarjenja. Mi se bomo posvetili preprosti mehaniki, kajti menimo, da se ključ do razumevanja ne le obstoja ali padca vlade, temveč tudi do stanja demokracije v naši deželi ne skriva v rezultatu, temveč v postopku.
Ker so lani ni bilo tradicionalnih brucevanj, ki študentsko in profesorsko populacijo po navadi odrešijo nepotrebne revolucionarnosti, je korona zalomila situacijo tudi v visokem šolstvu. Neke vrste krizo je bilo za pričakovati, a resne napetosti so se začele, ko je vladi skoraj uspelo ukiniti akademsko leto in bi na tisoče maturantov skoraj končalo na "sončni upravi". Kot je v navadi ob takšnih slavnostnih priložnostih, je zastavo nosil naš premier in kot je še sploh v navadi, je za priložnost izumil kuplet ali dovtip, ki ima velik potencial, da postane narodno blago. Do takrat pa je postal viralen, kot se imenuje vseprisotnost takšnega ocvirka na medmrežju.
Neveljaven email naslov