"Na nobenem slovenskem radiu, pa koliko naj že bo lokalen ali komercialen, ne boste nikoli našli toliko abotnosti, kolikor jih je mogoče najti na slovenskih televizijah!"

Danes pa do zadnjega megaherca v obrambo našega ljubega medija, ki je radio. Padal je pod križem zadnje dni, ko mu je zakonodajalec naložil kvote, o katerih smo se že tudi na našem programu obširno in polemično izrazili.

In ker so se mediju v bran že tako ali tako postavili najpogumnejši, kar jih premoremo, danes le pamfletek o krivici, ki se godi prvemu med mediji. In to ne le nacionalnemu, temveč smo danes v isti vreči lokalni, regionalni, komercialni in kar je pridevnikov pred zvočniki, za katerimi je neskončni eter …

Gre pa tako; uzakonjene kvote predvajanja slovenske glasbe so izrazito dvosmerni promet. Ali bolje rečeno – so izrazito bipolarne. In dvoumne. Lahko jih razumemo tako, lahko jih razumemo drugače. Preprosto povedano, neposredno prizadeti, se pravi avtorji in izvajalci slovenske glasbe jih razumejo kot vprašanje denarja, (čeprav trdijo drugače) posredno prizadeti, se pravi javnost, jih razume kot branik slovenske kulture.

Presečišče obeh množic je radio. Ki neposredno z vso hudimano zmešnjavo nima nič. Kot bi Krpanovo kobilo obtožili na eni strani tihotapstva, na drugi strani pa banaliziranja slovenske literature. Kobila in radio ne počneta nič drugega, kot to, kar jima je stvarnik namenil. Prva nosi tovor, drugi predvaja glasbo … Tako pa s strahom vrtimo popevke, vedoč, da nas eni kolnejo, ker ne režemo pravično borne skorje kruha, drugi pa, ker slovenstvo pehamo v brezno anglosaške dekadence.

Zgodba je brezkončna in poskusiti jo razložiti po pameti, je misija nemogoče. Zato odnehajmo koj na začetku in si poskusimo postaviti vprašanja, ki logično štrlijo iz uzakonjenih kvot.

Torej, ali je radio edini elektronski medij, ki reže finančno pogačo in brani kulturo? Ne, seveda ne! Tudi sestra televizija služi denar in brani kulturo … Pa vendar po televiziji zadnje tedne nič ne pada! Nihče se ne prepira, nihče je ne regulira in nihče ji ne dirigira, kako in kaj.

Ker, saj je logično, televizija nima takšnega deleža glasbenega programa, kot ga ima radio. Po stereotipni delitvi iz zadnjih desetletij smo mi bolj zabavljači, televizijci pa bolj informatorji. Tako je vse slovenske televizije razprava o kvotah logično zaobšla, ker zakonodajalec na televizijah ne more regulirati glasbenega programa; če pa ga že, je to v kar najmanjšem obsegu.

In zdaj kleč vsega problema. Z glasbenim programom oziroma njegovo regulacijo slovenske radijske postaje branijo slovensko kulturo in ustvarjalnost. Po tej logiki sledi, da slovenske televizijske postaje k branjenju nacionalne kulture niso obvezane, ker glasba pač ne predstavlja pomembnega deleža predvajanega programa! Čeprav je trditev absurdna, ima svojo potrditev v praksi. Na nobenem slovenskem radiu, pa koliko naj že bo lokalen ali komercialen, ne boste nikoli našli toliko abotnosti, kolikor jih je mogoče najti na slovenskih televizijah! Pa kaj, če klatijo neumnosti, samo da jih klatijo v slovenščini.

Preverimo trditev v praksi! Na radijski postaji je po novem regulirano, da po vsakih nekaj tujerodnih uspešnicah pride na vrsto domača popevka, ki vam bo na dolgi rok preprečila, da boste pozabili materinščino. Sicer jo boste omejili le na nekaj solzavo preprostih stihov, govorili pa jo le še boste. Vi in vaši otroci … Ker je zakonodajalec to želel!

Medtem pa na televiziji na nekaj mehiških žajfnic pride po en domači resničnostni šov. Ki ga ne urejajo nobeni predpisi. In je za nacionalno kulturo, kaj za kulturo, za splošno stanje zavesti, veliko bolj poguben, kot je štiriindvajset neprekinjenih ur britanskega popa, ameriškega rapa in avstralskega rocka …

In tako se zmedeni vprašamo: čemu je treba regulirati glasbeni program na radiu, sorodne vsebine na televizijah pa so svobodne kot srnjad na paši? Zakaj je radio obtožen in obsojen, epidemija nekulture na slovenskih televizijah pa ni niti prepoznana kot problem. Kaj šele, da bi se zakonodajalec potrudil to epidemijo zajeziti.

Odgovor je najti v sami duši slovenstva.

Naši zakonodajalci so preprosti fantje. Ki imajo doma matere, žene in babice. “Poslušaj France,” pravijo mame, sestre, babice in žene, ko gre mož zjutraj ustvarjati Slovenijo po svoji podobi, “nič ne razumem, kaj pojejo po radiu!” Tako pravi slovenski matriarhat in možje v službi predpišejo kvote. In ko se zakonodajalec pod večer vrne domov, vidi ženske srečne pri ognju, ko strojijo kožo in uživajo v poslušanju prepirov med “kmeti”, “gostilničarji”, “avanturisti na otokih”, “ženini in nevestami” in podobnimi kronanimi neumnostmi.

In zakonodajalcu je toplo pri srcu, ker je s tem, ko je uvedel glasbene kvote, naredil nekaj dobrega za družbo in s tem, ko je pustil televizije pri miru, še nekaj dobrega za družino.