Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Katera izmed slovenskih društev so med poslovnimi subjekti, ki bi lahko potencialno prala denar in financirala terorizem?
Katera izmed slovenskih društev so med poslovnimi subjekti, ki bi lahko potencialno prala denar in financirala terorizem?
Danes pa nekaj malega o nevarnostih terorizma in pranja denarja ter kako oboje preprečiti. “In kako? Z registrom dejanskih lastnikov, menda!” vzklikne poštenjak.
Pri Ajpesu, ki je uradno javna baza podatkov o poslovnih subjektih v Sloveniji, so prejšnje dni zagnali še eno podatkovno hobotnico in sicer Register dejanskih lastnikov!
Zgodba gre na kratko takole. V običajni bazi podatkov o poslovnih subjektih lastništvo podjetja ni vedno razvidno. Oziroma ga je mogoče nepridipravom skriti ter nato prati denar in financirati terorizem. Kar je seveda slabo. Tako so uradniki in dacarji in računalničarji prišli na genialno idejo in vzpostavili elektronsko bazo podatkov oziroma register, kjer se razkritju dejanskega lastništva podjetja ne bo več mogoče izogniti. In zahtevali od vseh poslovnih subjektov v republiki Sloveniji, naj se v register tudi vpišejo.
Do sem vse lepo in prav, kajti pralce denarja in financerje terorizma je treba najti in kar najstrožje kaznovati.
Manjša težava nastane, ker je dobilo poziv za vpis v register tudi na tisoče slovenskih društev. Blagajniki društev, ki delo seveda opravljajo prostovoljno, so dvignili roke v obupu, kajti po davčnih blagajnah, ki so bile in potem niso bile, jih je doletela še ena nesreča. Tako se te dni na tisoče slovenskih društev bori z vpisom v register, s čimer bodo še bolj pod državnim nadzorom.
Ampak bistveno vprašanje se glasi: Katera izmed slovenskih društev so med poslovnimi subjekti, ki bi lahko potencialno prala denar in financirala terorizem?
Najprej se lotimo pranja denarja. Zloglasni zakon o društvih, ki društvom v glavnem onemogoča gostinsko dejavnost in je kriv za skorajšnje izginotje fenomena vrtnih veselic, je društva osiromašil. Ker je treba na veselici predati gostinstvo profesionalcu, je dotok sumljivega denarja v društvo praktično onemogočen. Izkupiček od vstopnine, v primeru da gre za kulturna društva, je pogosto obremenjen še s prispevki za SAZAS in tako je zaslužek največkrat prav boren. Ker so dotacije države ali sponzorska sredstva – to velja za vsa društva – nične ali mizerne, se slovenska društva ukvarjajo z velikim pomanjkanjem denarja. Povedano drugače: društvena dejavnost, nekakšna neformalna podstat slovenstva, je na samem robu preživetja. In ob tej finančni stiski, ko predsedniki, tajniki in blagajniki društev s skrajno težavo rešujejo društvo pred izbrisom, je vpis društva v register, ki bi naj preprečeval pranje denarja, vsaj smešna, če že ne cinična poteza.
Zdaj pa še pogled na drugi element te velike vseslovenske akcije … Ajpes je register vzpostavil na osnovi Zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma! Zakon zajema vse gospodarske subjekte, se pravi gospodarske družbe, ali recimo zadruge, in tudi subjekte, ki nimajo poslovnih sedežev. In sem spadajo ob zavodih, političnih strankah in verskih skupnostih tudi društva.
Tako se moramo vprašati bistveno: Katera društva na Slovenskem lahko financirajo terorizem? V prejšnjem dostavku smo dokazali, da so društva z denarjem na tesnem, a predpostavimo, očitno je to naredil tudi zakonodajalec, da se v društvih kljub finančni suši skrivajo elementi, ki jim je blizu ideja o terorizmu kot reševanju nakopičenih ekonomsko-političnih problemov.
Sum pade na vsa društva, a pojdimo po nekem logičnem vrstnem redu.
Gasilska društva bi znala biti na seznamu. Če pogledamo skoraj vojaško organizacijo, ukaze, hierarhijo, disciplino, tekmovalnost in skoraj fanatično predanost, s katero se zaženejo v plamene, bi analitični opazovalec znal prepoznati podobne elemente, ki določajo tudi teroristične organizacije. Tako je prav, da so gasilci pod drobnogledom, saj ne smemo pozabiti, kako vsak december obiščejo vaš dom, ponudijo koledar in vi jim v zameno prispevate deset evrov. Bog ve, če ti prispevki ne končajo nekje med skalami Afganistana, Jemna ali Sirije!
Potem so tu pevski zbori. Pred kratkim smo sledili debati, ko je z novo strategijo ministrstva za kulturo eden vodilnih slovenskih zborov ostal brez sofinanciranja države. Čemu tak halo, če ne zaradi tega, da ne bi zbor z državnim denarjem nato financiral terorizma? Ko opazuješ slovenski pevski zbor med nastopom, sploh če si državni uradnik, zakonodajalec ali dacar, je v strmenju zboristov v dirigenta lahko prepoznati elemente fanatizma oziroma ekstremizma. Težko bi sicer zatrdili, da so vsi slovenski pevski zbori radikalizirani, nekateri med njimi, predvsem tisti, ki pogosto obiskujejo tujino in zmagujejo na festivalih, pa prav gotovo. Tako so tudi pevski zbori, predvsem pa njihove finančne transakcije potrebni kar najbolj natančnega spremljanja. Nakup recimo štiridesetih črnih map je lahko močno sumljiv.
Da so turistična društva potencialni financerji terorizma, sploh ni treba posebej omenjati! Njihova obsedenost s tem, kako v posamezni kraj pripeljati čim več tujcev, je zelo sumljiva; najvišje na seznamu potencialnih financerjev terorizma pa so upokojenska društva. Upokojenci nimajo več kaj za izgubiti in kot vemo, so ljudje na robu obupa najbolj dovzetni za teroristične ideje.
Kot vidimo ukrep zakonodajalca in posledično Ajpesov Register dejanskih lastnikov le nista tako iz trte zvita, kot bi sklepali na prvi pogled. Številna slovenska društva so potencialni financerji terorizma. Ob zgoraj naštetih ne smemo pozabiti na potencialno nevarna društva klekljaric; te dolge ure vadijo s hladnim orožjem! Lovci so tako ali tako poimenovani »zeleni teroristi«, tudi ribiči se zdijo paravojaška struktura …
Zaskrbljenega in samozaščitno zavednega državljana bolj skrbi, ali bo ta dodatni nadzor finančnega poslovanja društev dovolj. Ker kot opozarjajo kritiki ukrepa, bo tudi v Registru dejanskih lastnikov resnični izvor lastništva dovolj preprosto skriti …V bistvu gre le za podvajanje administrativnih ukrepov … Se bodo torej društva lahko skrila in kljub registru še naprej financirala terorizem? Ali vsaj prala denar?
Če je tako, potem pozivamo zakonodajalca, naj v svojem pravičnem boju ne obstane na pol poti. Financiranju terorizma in pranju denarja se bomo lahko izognili le z ukinitvijo in prepovedjo delovanja vseh slovenskih društev. In naj uradniki, dacarji in zakonodajalci preslišijo zlonamerne pripombe tistih, ki trdijo, da je omejevanje, oteževanje delovanja, državni nadzor ali celo prepoved delovanja društev na Slovenskem ukrep, ki si ga je v zgodovini privoščil le fašistični režim.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Katera izmed slovenskih društev so med poslovnimi subjekti, ki bi lahko potencialno prala denar in financirala terorizem?
Katera izmed slovenskih društev so med poslovnimi subjekti, ki bi lahko potencialno prala denar in financirala terorizem?
Danes pa nekaj malega o nevarnostih terorizma in pranja denarja ter kako oboje preprečiti. “In kako? Z registrom dejanskih lastnikov, menda!” vzklikne poštenjak.
Pri Ajpesu, ki je uradno javna baza podatkov o poslovnih subjektih v Sloveniji, so prejšnje dni zagnali še eno podatkovno hobotnico in sicer Register dejanskih lastnikov!
Zgodba gre na kratko takole. V običajni bazi podatkov o poslovnih subjektih lastništvo podjetja ni vedno razvidno. Oziroma ga je mogoče nepridipravom skriti ter nato prati denar in financirati terorizem. Kar je seveda slabo. Tako so uradniki in dacarji in računalničarji prišli na genialno idejo in vzpostavili elektronsko bazo podatkov oziroma register, kjer se razkritju dejanskega lastništva podjetja ne bo več mogoče izogniti. In zahtevali od vseh poslovnih subjektov v republiki Sloveniji, naj se v register tudi vpišejo.
Do sem vse lepo in prav, kajti pralce denarja in financerje terorizma je treba najti in kar najstrožje kaznovati.
Manjša težava nastane, ker je dobilo poziv za vpis v register tudi na tisoče slovenskih društev. Blagajniki društev, ki delo seveda opravljajo prostovoljno, so dvignili roke v obupu, kajti po davčnih blagajnah, ki so bile in potem niso bile, jih je doletela še ena nesreča. Tako se te dni na tisoče slovenskih društev bori z vpisom v register, s čimer bodo še bolj pod državnim nadzorom.
Ampak bistveno vprašanje se glasi: Katera izmed slovenskih društev so med poslovnimi subjekti, ki bi lahko potencialno prala denar in financirala terorizem?
Najprej se lotimo pranja denarja. Zloglasni zakon o društvih, ki društvom v glavnem onemogoča gostinsko dejavnost in je kriv za skorajšnje izginotje fenomena vrtnih veselic, je društva osiromašil. Ker je treba na veselici predati gostinstvo profesionalcu, je dotok sumljivega denarja v društvo praktično onemogočen. Izkupiček od vstopnine, v primeru da gre za kulturna društva, je pogosto obremenjen še s prispevki za SAZAS in tako je zaslužek največkrat prav boren. Ker so dotacije države ali sponzorska sredstva – to velja za vsa društva – nične ali mizerne, se slovenska društva ukvarjajo z velikim pomanjkanjem denarja. Povedano drugače: društvena dejavnost, nekakšna neformalna podstat slovenstva, je na samem robu preživetja. In ob tej finančni stiski, ko predsedniki, tajniki in blagajniki društev s skrajno težavo rešujejo društvo pred izbrisom, je vpis društva v register, ki bi naj preprečeval pranje denarja, vsaj smešna, če že ne cinična poteza.
Zdaj pa še pogled na drugi element te velike vseslovenske akcije … Ajpes je register vzpostavil na osnovi Zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma! Zakon zajema vse gospodarske subjekte, se pravi gospodarske družbe, ali recimo zadruge, in tudi subjekte, ki nimajo poslovnih sedežev. In sem spadajo ob zavodih, političnih strankah in verskih skupnostih tudi društva.
Tako se moramo vprašati bistveno: Katera društva na Slovenskem lahko financirajo terorizem? V prejšnjem dostavku smo dokazali, da so društva z denarjem na tesnem, a predpostavimo, očitno je to naredil tudi zakonodajalec, da se v društvih kljub finančni suši skrivajo elementi, ki jim je blizu ideja o terorizmu kot reševanju nakopičenih ekonomsko-političnih problemov.
Sum pade na vsa društva, a pojdimo po nekem logičnem vrstnem redu.
Gasilska društva bi znala biti na seznamu. Če pogledamo skoraj vojaško organizacijo, ukaze, hierarhijo, disciplino, tekmovalnost in skoraj fanatično predanost, s katero se zaženejo v plamene, bi analitični opazovalec znal prepoznati podobne elemente, ki določajo tudi teroristične organizacije. Tako je prav, da so gasilci pod drobnogledom, saj ne smemo pozabiti, kako vsak december obiščejo vaš dom, ponudijo koledar in vi jim v zameno prispevate deset evrov. Bog ve, če ti prispevki ne končajo nekje med skalami Afganistana, Jemna ali Sirije!
Potem so tu pevski zbori. Pred kratkim smo sledili debati, ko je z novo strategijo ministrstva za kulturo eden vodilnih slovenskih zborov ostal brez sofinanciranja države. Čemu tak halo, če ne zaradi tega, da ne bi zbor z državnim denarjem nato financiral terorizma? Ko opazuješ slovenski pevski zbor med nastopom, sploh če si državni uradnik, zakonodajalec ali dacar, je v strmenju zboristov v dirigenta lahko prepoznati elemente fanatizma oziroma ekstremizma. Težko bi sicer zatrdili, da so vsi slovenski pevski zbori radikalizirani, nekateri med njimi, predvsem tisti, ki pogosto obiskujejo tujino in zmagujejo na festivalih, pa prav gotovo. Tako so tudi pevski zbori, predvsem pa njihove finančne transakcije potrebni kar najbolj natančnega spremljanja. Nakup recimo štiridesetih črnih map je lahko močno sumljiv.
Da so turistična društva potencialni financerji terorizma, sploh ni treba posebej omenjati! Njihova obsedenost s tem, kako v posamezni kraj pripeljati čim več tujcev, je zelo sumljiva; najvišje na seznamu potencialnih financerjev terorizma pa so upokojenska društva. Upokojenci nimajo več kaj za izgubiti in kot vemo, so ljudje na robu obupa najbolj dovzetni za teroristične ideje.
Kot vidimo ukrep zakonodajalca in posledično Ajpesov Register dejanskih lastnikov le nista tako iz trte zvita, kot bi sklepali na prvi pogled. Številna slovenska društva so potencialni financerji terorizma. Ob zgoraj naštetih ne smemo pozabiti na potencialno nevarna društva klekljaric; te dolge ure vadijo s hladnim orožjem! Lovci so tako ali tako poimenovani »zeleni teroristi«, tudi ribiči se zdijo paravojaška struktura …
Zaskrbljenega in samozaščitno zavednega državljana bolj skrbi, ali bo ta dodatni nadzor finančnega poslovanja društev dovolj. Ker kot opozarjajo kritiki ukrepa, bo tudi v Registru dejanskih lastnikov resnični izvor lastništva dovolj preprosto skriti …V bistvu gre le za podvajanje administrativnih ukrepov … Se bodo torej društva lahko skrila in kljub registru še naprej financirala terorizem? Ali vsaj prala denar?
Če je tako, potem pozivamo zakonodajalca, naj v svojem pravičnem boju ne obstane na pol poti. Financiranju terorizma in pranju denarja se bomo lahko izognili le z ukinitvijo in prepovedjo delovanja vseh slovenskih društev. In naj uradniki, dacarji in zakonodajalci preslišijo zlonamerne pripombe tistih, ki trdijo, da je omejevanje, oteževanje delovanja, državni nadzor ali celo prepoved delovanja društev na Slovenskem ukrep, ki si ga je v zgodovini privoščil le fašistični režim.
Da je Slovenija varna dežela, je bil leta 2019 naš najpogostejši izvozni artikel in argument, da je varna zato, ker pianiste s povezavo bluetooth priklenemo na radiator, ne zdrži resne analize.
Angelika Mlinar je zvezda tega tedna. Čeprav ni povsem jasno, zakaj in čemu. Kajti postati minister v slovenski vladi ni neka velika novica. Nekaj je povsem jasno; stoletje ali dve počakajmo, pa bo vsaka slovenska družina ali dala ali imela nekoga, ki je bil minister v vladi. Slovenska politika je kadrovsko izžeta, uvoz politikov iz drugih držav pa neposreden napad na politične elite, a ne bi bilo kot v športu s tujimi trenerji tudi v politiki smiselno poskusiti s tujimi upravljavci države?
Če hočemo naprej, moramo nekaj dni nazaj. Kar nacionalni škandal se je zgodil, ko je Hofer prepovedal prodajo “Kraljev ulic” pred svojimi poslovalnicami. Po pravilih novinarske stroke bomo o tej zelo zanimivi temi predstavili vse plati dogodka. Na srečo sta plati le dve, kar bo v pomoč glede na to, da ima naša oddaja omejene organizacijske in intelektualne vire.
O najbolj priljubljeni temi zadnjih dveh tisočletij, to je seveda konec sveta. V Madridu so se zbrali na še eni podnebni konferenci. Tehnično gre v Madridu za podnebno konferenco, ki naj bi v življenje spravila podnebni dogovor s podnebne konference v Parizu. V Madridu se bodo poskušali dogovoriti, ali razumejo, kaj so se dogovorili v Parizu. Tisti, ki ne razumejo, so svoj podpis iz pariškega dogovora že tako ali tako umaknili … Drugače povedano: nekatere pomembne podpisnice so od pariških zavez zbežale prej, kot zbeži članstvo iz novoustanovljenih slovenskih političnih strank. Zapise iz močvirja pripravlja Marko Radmilovič
Čemu presoja ni bila potrebna? Razlog je enostaven, kajti investitor in izvajalec ob polaganju kanala odločno ponavljata mantro najstnikov, ki se srečajo s svojim prvim kondomom: "Zagotovo ne bo puščal!"
Slovenci smo s tožbami, sodbami, sodišči in odvetniki obsedeni, zato bo ne glede na kakovost našega sodnega sistema vedno obstajal določen odstotek prebivalstva, ki bo po pravilu nezadovoljen z delom sodišča. Piše: Marko Radmilovič
Butalci so se počohali po glavi in prav po tihem Cefizlju priznali, da pravzaprav ne vedo, kako se most zgradi.
Na prvi pogled se zdi pobuda vladi, da naj razmisli o ponovni uvedbi obveznega služenja vojaškega roka, bizarna. Takšna se zdi tudi na drugi pogled. Gre za ponavljajoče se teme, ki kolobarijo v slovenskem zakonodajnem okolju kot koruza in krompir. Lahko enoletno služenje obveznega vojaškega roka popravi vedno bolj mehkužne, neiznajdljive in občutljive moške, ki niso primerni ne za moža, ne za gospodarja, ne za očeta?
Iz močvirja zremo proti najnovejši vohunski aferi. In še pred začetkom: dobri dve desetletji, kar traja pričujoča oddaja, vsako sezono poročamo o najnovejši vohunski aferi. Tako da je neumestno, celo od kakovostne analitične oddaje, kot je naša, pričakovati izum tople vode. A najnovejša vohunska afera je vseeno edinstvena, ker se tokrat prvič pogovarjamo o imenih.
Kaznovanje držav, ki kršijo osnovne človekove pravice, s pomočjo ignoriranja njihovega turizma, ni tako naivna in nesmiselna poteza.
Danes iz močvirja Danes pa pogled navzgor, kjer si bomo za naslednjih nekaj minut s pticami delili nebo. Zlom Adrie je le še eden izmed kamenčkov na večno makadamski cesti slovenske prometne politike. Podoba je, kot da nič ne deluje in celo večni optimist Galileo bi izgubil upanje, da bi se v slovenskem prometu kaj premaknilo. Poglejmo: železnice so zanič, avtobusni promet je v razsulu, avtoceste zatrpane in kolesarskih poti ni. Edino, kar resnično deluje, edina panoga, ki se razvija in napreduje ter prinaša dobiček, je rečni promet. Ladjice na Ljubljanici so velikanski uspeh slovenskega javnega prometa in če bi hoteli slediti trendu, bi namesto drugega tira morali zgraditi rečni kanal Soča–Sava–Drava.
Sledi nekaj trenutkov za zunanjo politiko in medsosedske odnose. In seveda nekaj trenutkov za odbojko. Navdušena nad uspešnimi igrami slovenskih odbojkarjev se je tudi slovenska politika odločila za blokiranje. Kot je znano, le dobro blokiranje ob dobrem servisu in seveda sprejemu prinaša rezultat. Zato bomo blokirali Hrvate pri vstopu v schengenski prostor. Hrvatje zatrjujejo, da je njihov vstop v shengen že dogovorjen, slovenska politika pa se bo odzvala politično. Tako javnost kot politika sta zaploskali, ker se politično delovanje sliši kot nekaj izjemno odločnega, celo nevarnega.
Po edini svetli tradiciji, ki jo premore sumljiva preteklost naše oddaje, se ob jesenski vključitvi v ponovno kroženje ozremo nazaj. Na poletne mesece, ko naj se ne bi nič dogajalo. Pa se je dogajalo in akoravno je bila akcija predsednika SLS Marjana Podobnika o ponujenih 500 evrih za ustreljenega volka prečesana od spredaj in od zadaj, menimo, da celovita analiza te nenavadne ponudbe vsem oboroženim le ni bila narejena. In čeprav gre za drezanje v osje gnezdo, je tema po našem skromnem mnenju vredna vedno novih obravnav in vedno novih javnih soočanj.
Danes še zadnjič, preden se odprejo nebeška vrata dopusta. In prav o slednjem bo tekla beseda. Gabariti dopusta so znani. Etimološko pomeni dopust delati nič. Ali pa vsaj čim manj. Kar je dobrodošla sprememba od delavnega procesa, ko delamo mnogo. Ali celo preveč. Vendar novi časi, nove navade. Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo.
Oddelek, ali pisarna, ali ministrstvo, ali komisariat za širitev je najbolj brezvezno ministrstvo v evropski vladi. Mogoče je bolj brezvezno le še tisto za pravno državo. A ministrstvo, ki se uradno imenuje "Evropska soseska politika in širitvena pogajanja", je ob ministrstvu za "Raziskovanje rude in tratenje časa", ki so ga njega dni promovirali pri Alanu Fordu, z naskokom najbolj brezvezno ministrstvo v zgodovini nepotrebnih, odvečnih in brezveznih ministrstev. In prav za to področje bomo kandidirali Slovenci.
Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom. Piše: Marko Radmilovič
Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni. Piše: Marko Radmilovič
Čeprav so se večino stvari fantje med seboj že zmenili na Twitterju, je mogoče čas, da situacijo pogledamo še v konvencionalnih medijih. V tistih, v katerih nam je kmalu za umreti, kot nam prerokujejo apologeti spletnega življenja. Raje kot oblikuje plakate slovenska politična desnica le še strelja v lastno koleno.
Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu. Glosa Marka Radmiloviča.
Neveljaven email naslov