Z veliko zaupanja v ljudi, prav tako zaupanja vase, v dober namen, ljubezen do bližnjega se soočam s stisko tistih, ki me poiščejo.
Izkušnje so pokazale, da je darovanje za druge nekaj najdragocenejšega, kar človek lahko počne. Podarja svoj čas, svoje talente, svojo bližino, sočutje, svoja ušesa in zbranost, svoj glas. Besede prebujajo čuječnost, govorijo o ljubezni do bližnjega. Človek ob njem potrebuje le roko, da se ob njej sam premakne. Gre ven, na odprto, prezračeno, svetlobo, ki kaže pot.
Kako enostavno se sliši, globoko v sebi si se odločil za to, da deliš z drugimi. Pa se vendar zgodi, da te kdaj vrže iz tira. Kljub trdni veri, da zmoreš, daš vse, kar znaš, ne gre, ne moreš sam. Takrat položiš v Božje roke, zaupaš v Njegovo ljubezen, ki nikogar ne pusti »praznih rok«. Zanj je vsako življenje najdragocenejše, čeprav s človeško pametjo tega ne dojameš. Niti ne poskušaš razumeti. Samo prepustiš. In gre. Nekako gre. Moliš. Velikokrat je drugače, kot pričakuješ, da je dobro. Pač ne vržeš »puške v koruzo« in hodiš, in z zaupanjem vztrajaš.
Vse tako poteka razsodno, lepo, s potrpežljivostjo in dobrotljivostjo, s hvaležnostjo in odpuščanjem.
Pa pride dan, ki je sprva povsem primerljiv z drugimi. Na obzorju ni nič novega. Z enako »podporo« se posvetiš trpečemu. Ga sprejmeš. Potem postaneš pozoren na ledeno, očitajočo držo, trdo besedo. Godi se mu krivica. On dela vse prav. Naj se drugi spremenijo. Nihče ga ne razume. Tipa in išče na svoji poti, a obenem zvito zavira. Pravzaprav ne vidi smisla, da je prišel …
Seveda lahko stopaš skozi življenje, ne da bi se zavedal čudežev in lepot okoli sebe. A tudi majhne stvari dobijo globlji pomen, če se jih zaveš. Pogledaš z očmi duha. Ni nič naključnega. Vse, kar se ti v življenju dogaja, ima smisel, je del tvoje enkratne naloge. Morda počasi lahko prepoznaš Božjo roko. In se dotakne srca, postane spodbuda, da se prebudiš, naravnaš svojo Pot. Se potrudiš. Odkriješ, kaj vse je pomembno v življenju. In srce se napolni s hvaležnostjo.