Hvala ti, Oče Nebeški, za to jutro, za ta čudovito podarjeni dan, ki je pred nami, hvala ti za vsak dan!
Hvala za vsa čudesa, ki nam jih daješ, tvoje stvarstvo je krasno. Kako lepo si ti vse naredil, veličastni, mogočni umetnik. In ko si ustvarjal mojo deželo, si tod hodil z odprtimi rokami. Polna čudovitih biserov in lepot je moja domovina. Hvala ti, Gospod, moje srce poje od radosti, da lahko vse to užijem. Prav vsak dan znova odkrijem kakšno drobno, prisrčno veselje: pomlad me razveseli z mladim zelenjem, sproščeno prisluhnem ščebetu ptic in valovanju poletnih sapic, občudujem jesensko razkošje barv in zajemam belo opojnost narave pozimi. Kako prijetno je hoditi po pomladnih travah in šelestečem jesenskem listju! Kako prijazni so poletni večeri, kako lepo je loviti v dlan čarobne snežinke okoli božiča! Pa potočki, kako žuborijo! Kako drzno in igrivo se gorske vode prelivajo v dolino. Kako šepeta veter, mežikajo zvezde … In cvetlice in trave in živali, ki bogatijo gozdove in travnike: nežni metulji čudovitih barv, marljive čebele, ponosni jelen, veličastni orel … In človek, krona Tvojega stvarjenja, Gospod! Koliko vsega je za nas na tem svetu, če le imamo oči, da to opazimo, srce, da vzljubimo, in roko, da to objamemo … Kako čudovit Božji dar je narava!
Doživljanje narave je ena sama čudovita molitev, ko naše srce poje od veselja, je radosten pogovor z Bogom, ki nam govori: »Glej, človek, vse to sem ustvaril zate, ker si mi drag in te ljubim.« In mi strmimo nad veličino Njegovega dela in smo mu tako hvaležni.
Poklicani smo, da živo in neživo naravo posvečujemo s svojim življenjem in pojemo veličastno hvalnico Njemu, ki se nam tako čudovito razodeva.
Naj bodo naša srca hvaležna, odprta za dobro, ki je naš Bog in ki se nam daje vselej in v vsem.
Zatorej dovolimo svojemu duhu, da ga napolnjuje Božja svetloba. In odprimo okna in vrata naših src radosti in ljubezni!
»Vse, kar diha, naj hvali Gospoda!«