Rada poslušam mlade ljudi, ki znajo opazovati življenje in iskreno povedati, kako doživljajo različne okoliščine. Prav v tej svoji iskrenosti so nam lahko veliki učitelji.
Tako imam v lepem spominu pogovor s sedemnajstletnikom, ki je v enem letu doživel dve smrti v sorodstvu. Pripovedoval je, kaj vse so takrat doživljali, in sklenil takole: »Ko bom šel spet koga kropit, bom tiho.« Doživljal je ljudi, ki so prihajali kropit pokojnika in so govorili, govorili. Govorili so tudi neumnosti, govorili so besede, ki niso bile nikomur v pomoč. Govorili so pravzaprav sami sebi, saj jih žalujoči sploh niso poslušali.
Verjetno bi še marsikdo lahko povedal kaj podobnega. Ljudje mislimo, da moramo nekaj reči v tolažbo, da se to od nas pričakuje, da preprosto ne smemo molčati. Marsikdo tudi misli, da je tolažba samo v besedah. Molka se vedno bojimo. Vedno nas učijo samo govoriti, nikoli nas niso učili molčati. Kot da je znamenje slabosti, če ne najdeš besed. Toda kaj lahko sploh rečeš? Kaj lahko rečeš človeku, ki je tako žalosten zaradi izgube ljubljenega, da sploh ne more slišati, kaj okoli njega govorijo? Stisk roke, objem ali preprosto tiha navzočnost so lahko večji izrazi spoštovanja kot plaz besed.
V takih trenutkih doživljamo nemoč in nikoli jih ne bomo »obvladali«. Vsakokrat znova nam bo težko in vsakokrat znova bomo v zadregi, kaj bi rekli. Prav zaradi te zadrege govorimo in govorimo, samo da ne bi bili tiho. Zato je prav, da se o tem tudi več pogovarjamo, da nam bo takrat, ko se bomo spet znašli v takih okoliščinah, laže preprosto molčati. Da se tega ne bomo tako zelo bali in ne bomo občutili poraza, če bomo tiho.
Upam, da se bo ta fant, s katerim sem se pogovarjala, vse življenje spominjal, da je sklenil: »Takrat bom tiho.«