Zgodba o Krstu pri Savici (tako Prešernova in Smoletova) je ne glede na vse pomisleke in polemike, ki jih je zabeležila literarna zgodovina, še vedno presenetljivo živa in 'poučna', po Andreju Inkretu je "eksemplarično pokazala na neki načelen in splošen problem slovenskega zgodovinskega duha". Smole se v svoji dramski različici (1969) ukvarja z vprašanjem, kaj se je dogajalo s Črtomirom potem, ko je v Ogleju sprejel mašniško posvečenje, v drugem delu te dvodelne drame, pa subjektivni drami konvertita pridruži splošnejšo, družbeno - o Črtomirovih 'rojakih Slovencih' in njihovi zgodovinski perspektivi pod katoliško oblastjo, predvsem pa po propadu Črtomirovega apostolata. Ne glede na njihovo šibko kritično maso "bo bolj od tistega, kar drugi počnejo s Slovenci, odločalo to, kar bodo Slovenci počeli sami s seboj ..." (A. Inkret). Smole tako nasproti Črtomiru in njegovi samovolji postavi postprešernovskega junaka - v krščansko vero prekrščenega karantanskega kneza, ki uteleša bolj pragmatičnega duha z osrednjim načrtom: "da svoje ljudi zberem na kup. Počasen, mučen opravek, ne kaj prida časten in s sekiro časa nad glavo."
Zvočno gledališče torej ob 27. marcu, svetovnem dnevu gledališča.
Nastopajo Saša Tabakovič kot Kočar, Matej Puc kot Gorazd in Primož Pirnat kot Bonifacij,
glasbena oprema Darja Hlavka Godina,
ton in montaža Sonja Strenar,
režija Špela Kravogel.
Urednik oddaje Matej Juh.
Produkcija 2020.