Zgodbo Mateje Pineda bi lahko označili za vse prej kot tipično izseljensko izkušnjo. Unikatna je, ker je Mateja le nekaj let po selitvi v Mehiko popolnoma oslepela, navdihujoča pa predvsem zaradi načina, kako se je s tem spopadala. Je zgodba o ljubezni, srčnosti, solidarnosti in človeškosti; tako njenih kot tistih, ki so jih znali izkazati ljudje v njeni okolici. V intervjuju med drugim pripoveduje o tem, kako se ji je uspelo v službi kar leto in pol pretvarjati, da vidi, preden se je vdala v usodo in ravnateljici povedala, da je slepa. Pa tudi o hudih in manj hudih nevarnostih življenja v Mehiki, kot so kriminal in iz pločnikov zrasla okrasna drevesa.