Bombardiranje Beograda in nekaterih drugih mest ‒ tudi okolice Ljubljane ‒ se je zgodilo na cvetno nedeljo in brez vojne napovedi. Na ozemlju Slovenije so Nemci bombardirali komunikacije in zbirališča kraljeve vojske, ki je ravno izvajala mobilizacijo. Tako je bil pri Domžalah porušen glavni radijski oddajnik Radia Ljubljana.

V državo so namreč iz vseh strani vdrle vojske Nemčije, Italije, Madžarske, Romunije in Bolgarije. Oddelki nemške vojske so tako 6. aprila že vkorakali v Gornjo Radgono, 8. aprila 1941 v Maribor. V Ljubljano so 11. aprila 1941 brez odpora vkorakala enote italijanske vojske. 12. aprila so Nemci brez odpora zavzeli Beograd, povsem uničen po bombardiranju. V mestu s 370.000 prebivalci je po ocenah umrlo 4000 ljudi.

Aprilska vojna je bila kratka, že 12. dan vojne je jugoslovanska vojska proti številčno veliko močnejši in bolje oboroženi vojski napadalcev podpisala kapitulacijo, kralj Peter pa je z novo vlado pobegnil iz države. Ob šibkem odporu kraljevih sil so Jugoslavijo hitro zasedle sile osi. V aprilskem spopadu je bilo po raziskavi zgodovinarja Dragoljuba Živojinovića ubitih 20.000 ljudi, več kot 200.000 vojakov pa je bilo ujetih. S tem se je na ozemlju Jugoslavije začela druga svetovna vojna, ki je zahtevala življenja okoli 1,7 milijona Jugoslovanov.

V pogovoru z zgodovinarjem dr. Damijanom Guštinom z Inštituta za novejšo zgodovino, specialistom za obdobje II. svetovne vojne, smo se dotaknili predvsem tega napetega časa okoli leta 1941 ter v kakšnem položaju se je naenkrat znašlo slovensko prebivalstvo.

6. april zaznamujemo tudi kot dan, ko v vojno stopi Slovenija, a slovensko ozemlje je bilo tedaj veliko manjše od današnjih mej, tretjina ga je bila pod Italijo, koroški Slovenci so postali del Tretjega rajha z anšlusom, zajela jih je mobilizacija, primorski Slovenci so bili v vojni z vstopom Italije vanjo leta 1940. Deli slovenskega naroda so torej že bili v vojni in sta jih še posebej ogrožala tako fašizem kot nacizem.

Kakšna so bila notranja razmerja v Jugoslaviji konec 30. let? Kralj Aleksander, ki je uvedel diktaturo, je izgubil življenje v atentatu leta 1934, njegov sin še ni bil polnoleten in je v njegovem imenu vladal knez Pavel.
Nestabilna notranjepolitična razmerja so se nadaljevala, čeprav so se nekoliko umirila. Po veliki gospodarski krizi se je izboljšal tudi gospodarski položaj. Glavni polarizator je bilo vprašanje notranje ureditve, koliko avtonomije bi pripadlo vsakemu od treh "plemen". Glavno je bilo hrvaško vprašanje. Politični dejavniki so ob Srbih bili še Hrvatje in Slovenci, v Bosni je bila pomemben igralec muslimanska stranka. Le Srbi so premogli dva bloka. Po letu 1929 je veljala zahteva, da obstajajo le politične stranke, ki imajo svoje pripadnike in so registrirane po vsej državi, saj so želeli nadnacionalne stranke. Takšna je tudi Jugoslovanska radikalna skupnost (zajednica) JRZ, ki je bila na oblasti. Vanjo so se združile zelo različne strankarske organizacije, tudi slovenska stranka SLS. SLS je bil namreč kot vse druge nacionalne stranke prepovedan, a ni bilo nad njimi represije, stranka je bolj ali manj delovala normalno. Za razliko od komunistov, ki so jih ostro preganjali. Je pa država dosegla pomembno politično pomiritev z dogovorom s poglavitno hrvaško stranko HSS, da se državna organizacija spremeni in ustanovi velika banovina Hrvaška na celotnem hrvaškem etničnem območju, ki je dobila obsežne upravne pristojnosti. Na nekaj podobnega je nato računala tudi slovenska politika.

Sorodna novica Neuspeh prve medvladne organizacije Društva narodov je lekcija za sodobni čas

Z vzponom Mussolinija in predvsem Hitlerja so se v Evropi začela navezovati nova zavezništva. Iskrica napetih razmer je bila zanetena že takoj po 1. svetovni vojni z diktatom mirovnih pogodb. Kakšen je bil položaj Jugoslavije?
Po hudi gospodarski krizi je Jugoslaviji pomagalo veliko gospodarsko sodelovanje z Nemčijo, kamor je izvažala svoje proizvode po zelo ugodnem režimu. Postopoma, a ne enakomerno, je v jugoslovanski politiki in državni usmeritvi tekel proces prehajanja od tradicionalnega zavezništva s Francijo in Veliko Britanijo k Nemčiji. V času od izbruha vojne se je Jugoslavija – ne da bi kar koli naredila – dvakrat izognila napadu. Ko je Nemčija napadla Poljsko, je Hitler sugeriral Italiji, naj istočasno napade Jugoslavijo. To je italijanski vrh zavrnil, saj da njihova vojska na to še ni pripravljena, ker so bili šele na začetku desetletnega programa oboroževanja, ki naj bi se končal šele leta 1945. Vtis napada na Poljsko, še posebej pa hitri poraz Francije leta 1940, sta vplivala tudi na jugoslovanske notranje razmere. Jugoslavija je bila namreč močno vezana na pokroviteljstvo Francije, ta je bila kot pokroviteljica tudi male Antante – politično-vojaške povezave med Češkoslovaško, Romunijo in Jugoslavijo. A ko je leta 1938 Češkoslovaška razpadla na nemški protektorat in t. i. neodvisno Slovaško, je mala antanta odpadla, Jugoslavija pa ostala vezana na lastno vojsko. Tudi finančno ni bila spodobna povečati izdatkov za vojaško obrambo, še posebej, ker je gradila tudi obrambno črto na meji z Italijo in nato še na severni meji.
Vse to je vplivalo na obrambne načrte, ki so se prilagajali in spreminjali ves čas. Zadnji je bil sestavljen marca 1941, tik pred napadom Nemčije na Jugoslavijo.
Drugič je bila Jugoslavija že skoraj v vojni ob napadu Nemčije na Francijo in Beneluks, a se Italija znova ni odločila za napad. Jugoslavija je bila torej že prej predmet poželenja osnih držav, a se je vojni dolgo izogibala.

Sorodna novica "V dvajsetih letih je bilo nepredstavljivo, da bo Hitler doživel tak vzpon"

Kaj je prevladalo, da se je jugoslovanska vlada odločila pristopiti k Trojnemu paktu?
Položaj jugovzhodne Evrope se je močno spremenil, ko se je Nemčija odločila, da bo napadla Sovjetsko zvezo. To je bilo decembra 1940. To vemo danes zgodovinarji, tedaj je bilo to v globoki tajnosti. Nemška diplomacija je pripravo na ta napad začela z velikim pritiskom na države v jugovzhodni Evropi, da se vključijo v politično-vojaško pogodbo, ki jo je septembra 1940 oblikovala z Italijo in Japonsko – t. i. Trojni pakt. Ta ofenziva je trajala nekaj mesecev in z Bolgarijo, Madžarsko ter Romunijo je šlo lažje. Jugoslavija se je izogibala in najpozneje stopila v pakt. Uradno in slovesno 25. marca 1941, ko so pristop podpisali na Dunaju. S tem je prevzela relativno majhne in nedefinirane obveznosti, a se je vključila v interesni krog sil osi.

Tedaj se po državi razvijejo spontane demonstracije. Kdo je protestiral proti temu dejanju?
Velik del politične javnosti, srbske in slovenske, ni bil navdušen nad pristopom. Tudi na Hrvaškem ne. Občutje domoljubov, nacionalistov, je bilo prav tako zelo odklonilno. Pojavile so se velike demonstracije, priključili so se jim tudi levičarji, tudi skrajna levica – prepovedani komunisti, ki so lahko nastopali posredno skozi druga gibanja, študentska mladina. Na svoj prikriti način tudi britanska tajna služba, ki je imela po Jugoslaviji več oporišč.

Sledi državni udar. Je bil to povod za napad Nemčije na Jugoslavijo?
Drugi del srbske politične elite se je povezal z delom vojske in dva dni po podpisu pristopa k Trojnemu paktu so izvedli državni udar. Šlo je za 'žametni' način udara, edina žrtev, a tudi ta ne smrtna, je bil žandarmerijski narednik, ki je bil zadolžen za varovanje vlade. Državni udar je uspel, eden od prevratnikov general Dušan Simović je prevzel vlado. V vlado so vključili vse hrvaške in slovenske ministre, ki so bili že do tedaj ministri. Politična realnost je bila namreč taka, da drugih enakovrednih političnih sil na Hrvaškem in v Sloveniji niti ni bilo na voljo. Zamenjal pa se je srbski del politične elite. A ta pučistična vlada glede pakta ni bila radikalna, takoj je namreč sporočila, da Jugoslavija ostaja v Trojnem paktu. Kar je paradoks, saj je zrasla na krilih širokega nezadovoljstva z vstopom v to povezavo. Naslednji paradoks pa je, da se je Hitler odločil za napad na članico svoje vojaške zveze, kar je edini primer v celotni drugi svetovni vojni. Za napad se je odločil takoj po 27. marcu, saj je bil že zaradi svoje osebne zgodovine protisrbsko nastrojen, hkrati pa je bil besen in zaskrbljen, da bi se njegovi načrti obvladovanja Balkana lahko izjalovili. Prepričan je bil, da je treba položaj urediti z radikalnimi sredstvi, saj so bile priprave vojske za napad na Sovjetsko zvezo v zaključni fazi. Jugoslavija je torej postala tarča vojaške operacije, skupaj z Grčijo.

Napad na Jugoslavijo je bil organiziran v naglici?
Da, a ne glede na to so Nemci zbrali impresivno število okoli 830.000 vojakov ‒ svojih in zavezniških. Nemčija je v operacijo pritegnila Bolgarijo, Madžarska je ponudila ozemlje, sama je napad izvedla šele po tem, ko je Jugoslavija na neki način razpadla, ko je NDH razglasil neodvisnost. Pritegnili so tudi Italijo. Napad je bil zato koncentričen. Prekinili so komunikacijo med Beogradom in Solunom, Italija je imela izhodišča v Albaniji, Zadru ter na zahodni meji, ki je bila sicer edina od jugoslovanskih meja, ki je bila v fazi utrjevanja. Utrjena še ni bila, saj od bunkerjev, ki jih lahko vidimo še danes, ni bila opremljena niti tretjina. Napad je potekal pod vtisom velike nemške vojaške sposobnosti. Predstavljati si morate, kakšen šok je za vojaške strokovnjake in mednarodno javnost predstavljalo dejstvo, da je nemška vojska v šestih tednih premagala Francijo, ob njej pa tudi Nizozemsko, Belgijo in Luksemburg.

Kakšen je bil obrambni načrt? Kako je potekala mobilizacija?
Jugoslovanska težava je bila tudi v tem, da se je morala braniti sama, da se je morala odmakniti od načrta, da se bo branila v osrednjem goratem bosanskem predelu ter imela izhod proti Solunu, kjer je bilo britansko zaledje. Braniti je morala celotno državno ozemlje, zato je bil njen načrt v osnovi kordonski. Nemčija je imela dva velika vojaška cilja: prodreti proti Zagrebu ter presekati komunikacijo med Beogradom in Solunom. Jugoslovanska vojska se je branila, kolikor se je lahko, a proti 800.000 vojakom je nasproti stala redna obvezniška vojska z okoli 260.000 vojaki in oficirji. S splošno mobilizacijo so iz političnih razlogov čakali vse do 3. aprila. Nova vlada je hotela pomiriti sile osi in je zato odlašala s splošno mobilizacijo, le na skrivaj so mobilizirali nekatere enote. Mobilizacija vzame čas že v današnjih časih, kaj šele takrat, ko so bila komunikacijska sredstva veliko okornejša. Za popolnitev enot bi potrebovali od osem do deset dni, a jim je zmanjkalo časa. 6. aprila zjutraj se je vojna že razplamtela. Glavnina nemške vojske je vdrla čez severno mejo proti Zagrebu, Ljubljano so prepustili Italijanom. Na Hrvaškem se je situacija obrnila v nepričakovano smer, saj so odskočili ustaši, skrajni hrvaški nacionalisti, in proglasili neodvisno hrvaško državo. Dobršen del se jih je pripeljal na kamionih skupaj z italijansko vojsko. To je sovpadalo z načrti Nemčije in Italije, priznali sta Hrvaško kot državo, nato pa merili moči, katera bo njihova glavna pokroviteljica, in si na koncu razdelili NDH na dve vplivni coni – severna je bila nemška, južna pa italijanska, ne glede na poimenovanje 'neodvisna' država.

Jugoslovanska vlada se je odzvala s pobegom, kot so ravnale tudi nekatere druge vlade napadenih držav. Kakšen je bil njen položaj v emigraciji?
Kaj se bo z Jugoslavijo zgodilo, je narekovala Nemčija. Odločili so se, da jo bodo v mednarodno-pravnem smislu uničili kot državo. Na 12. dan vojne je jugoslovanska vojska podpisala kapitulacijo. Vlada je bila tedaj že v Grčiji, kamor se je evakuirala iz Beograda prek Nikšiča ter nato pozneje odšla v Palestino, saj je nemška vojska hkrati napadla grško obrambno linijo ter prodrla v Atene. Vlada s komaj 17-letnim kraljem, ki pa so ga med državnim udarom razglasili za uradno polnoletnega, je za mednarodno javnost predstavljala suverena in predstavnika Jugoslavije. Države zunaj sil osi so torej Jugoslavijo še vedno videle kot državo, sile osi pa, da ni več država. In tako sta obe strani tudi ravnali.

Sorodna novica "Trianon se uporablja za politično mobilizacijo prebivalstva"

Jugoslavijo so si torej razdelili kot vojni plen. Kakšne so bile glavne razlike med okupatorskimi sistemi?
Kot mednarodno pravno okupiran del ozemlja so ohranili le Srbijo, vse drugo so v skladu z idejo Jugoslavije kot uničene države razdelili med seboj. Madžarska je dobila vse, kar je nekoč spadalo v Ogrsko, razen dela Vojvodine, kjer je živela velika nemška manjšina. Nemški nacizem je slovensko Štajersko, pa tudi Kranjsko, videl kot del nemškega nacionalnega prostora in velikega Nemškega rajha, ki jo je treba najprej malo 'očistiti' – s tega področja so nameravali izgnati četrt milijona Slovencev, ostali pa so ali bodo postali prebujeni Nemci. Z okupacijo so načrte lahko realizirali tako na Štajerskem kot Gorenjskem. Takoj so začeli izganjati slovensko zavedno prebivalstvo, uvedli so rasno vrednotenje prebivalstva in dosledno ponemčenje. V nekaj mesecih naj bi območje anektirali. Madžarska je pridobljena ozemlja decembra 1941 anektirala in njihovo stališče je bilo, da bodo prebivalstvo madžarizirali s pomočjo šol in drugih ustanov. Italija pa je bila pri namerah italianizacije počasnejša, a je kljub temu zelo hitro, že 5. maja 1941, organizirala pridobljeno slovensko ozemlje v t. i. Ljubljansko pokrajino in jo anektirala, dve občini v zgornjekolpski pokrajini pa so priključili k že obstoječi Reški pokrajini. Ljubljanski pokrajini so dodelili poseben status, prebivalstvo za zdaj še ni dobilo italijanskega državljanstva, dopuščena je bila dvojezičnost, ni bila uvedena vojaška obveznost, najvišjemu predstavniku italijanske države v pokrajini so dodali posvetovalno telo konzulto, v katerem naj bi participirala domača politična in gospodarska elita.

So pa pred tem v največji slovenski politični stranki SLS želeli, da bi en okupator zasedel celotno Dravsko banovino.
Slovenska politična elita, ki je spada v krog SLS-a, je oblikovala scenarije za različne variante po okupaciji. Na sestanku 30. marca 1941, tri dni po državnem udaru, ko je bilo v zraku vprašanje, kaj bo storila Nemčija, so zastavili, da bi radi Slovenijo v mejah Dravske banovine obdržali kot državico. Zgled je bila Slovaška, ki je imela vladajoče politike tudi nazorsko blizu SLS-a. Po tem načrtu bi protektorat imela Nemčija. A tok dogodkov jih je prehitel, še preden jim je uspelo kar koli sporočiti nemškemu vodstvu. Zato so poskusili dobiti zvezo z nemškim vodstvom tudi med napadom. A to je bilo brez uspeha. Hitler je postavil prve smernice, kako urediti jugoslovanski prostor, že 3. aprila, končane so bile 12. aprila, 22. aprila je Nemčija podpisala z Italijo dogovor o delitvi območij in meji.

Dogovore je vodil ban Marko Natlačen – najvišji predstavnik jugoslovanske države v Dravski banovini in novi predsednik stranke SLS, saj je bil prejšnji predsednik Fran Kulovec ubit med bombardiranjem Beograda 6. aprila. Doma so sicer oblikovali Narodni svet s predstavniki vseh legalnih političnih strank. Ker pri Nemcih niso uspeli, je poskusil pozneje pri Italijanih, da bi ohranili večji del Slovenije – vsaj z zahodnim delom Štajerske, ki si ga je zaradi premogovništva želela tudi Italija. Italijanski vrh je bil s Hitlerjevim diktatom glede Jugoslavije nezadovoljen, zato so podali meglen odgovor o prizadevanjih za to, izteklo pa se je torej v poseben status ljubljanske pokrajine.

Sorodna novica Trdoživost Slovencev: "Preživeti, organizirati odpor in dnevno prebijati blokade"

Vodilni slovenski politiki so se torej šli politiko čakanja. Kdaj pa so se pojavile na slovenskih tleh konkretnejše akcije odpora?
Za prve mesece niti ne politike čakanja. Negotovost je bila velika, zadeve so se šele vzpostavljale. Ni bilo zvez niti novic o vladi, njenih stališčih. Tako so po ukinitvi Narodnega sveta iskali možni prostor na lokalni ravni. Dodeljen poseben položaj ljubljanske pokrajine se je navzven razvil v neke vrste medene tedne med slovensko politično elito in italijansko oblastjo. Napisane so bile zahvalne spomenice, kar je imelo vpliv na prebivalstvo. To je trajalo do julija, ko pa se je začelo iskriti na drugi strani in se je pojavil viden odpor z odporniškimi akcijami. Seveda je vprašanje, kaj je politična elita dejansko načrtovala za bolj oddaljen čas, verjetno so sprva iskali najboljšo možnost med slabimi. Aktivnega odpora v njihovi miselni shemi ni bilo. Mednarodno pravno se tedaj prebivalstvo po okupaciji ni smelo upirati okupantu, okupacija se je morala sprejemati, okupant pa se je moral držati predpisanih načel, da pusti delovati lokalno oblast in upravo, preskrbo prebivalstva, da ne izvaja nasilja nad civilnim prebivalstvom in podobno. A okupacija se je spremenila v aneksijo. To so hote spregledali. Na nemškem okupacijskem ozemlju so se že dogajali izgoni intelektualne in gospodarske elite, veliko jih je prebežalo čez okupacijsko mejo v Ljubljansko pokrajino. Ljubljana je tako postala še močnejše, celo edino politično središče nekdanjega slovenskega prostora. To, da je bilo prej skupno ozemlje razdeljeno z vse bolj nadzorovanimi in nato celo utrjenimi mejami, je imelo velik psihološki učinek. Prebivalstvo torej nad situacijo ni bilo navdušeno, medtem ko je večji del le legalne politične elite deloval po načelu 'ohranimo vsaj to'. Od posamičnih izrazov odpora do organiziranega odporništva pa je minilo več kot nekaj tednov.

Sorodna novica Meje med okupacijo: tudi Idrijo so obdali z žico

V nemškem delu se je zaradi močnega pritiska odpor težje pokazal, čeprav so se dogajali zažigi zaplenjene imovine, prva uporniška akcija v Mariboru pa je bila že 29. aprila 1941, ko so slovenski dijaki v Volkmerjevem prehodu zažgali avtomobila nemške civilne uprave.

Razvoj odpora je zapleten in je potekal v več nivojih. Najpomembnejši zanj so bile najprej lokalne razmere. Jugoslovanska vlada je bila vlada brez države, a za Britance in ostale je ostala predstavnik Jugoslavije. Poleti 1941 se je že jasno izoblikoval silam osi nasproten tabor. Tja se je opredelila tudi vlada v emigraciji. Kmalu se je pojavil odpor v Srbiji, ki je izhajal iz teh vladajočih struktur – Dragoljub Mihajlović je bil polkovnik jugoslovanske vojske in njegove četnike so do jeseni posvojili kot ostanek jugoslovanske vojske, Jugoslovansko vojsko v domovini.

Še bolj organizirano so nastopili komunisti, ki so pritegnili ves svoj vplivni krog, pa tudi množice domoljubov. Aktivacija političnih sil, ki so bile do tedaj na obrobju ali organizirane podtalno, je bila odločilna. Preganjani komunisti so takrat imeli okoli 12.000 članov, na Slovenskem le okoli 1200, a naenkrat se je zanje v tem kaosu odprlo veliko vplivno območje, saj so bili pripravljeni delovati v odporu za visoko ceno – tudi lastnih življenj. Seveda so imeli tudi svoj program, to je bila uvedba vladavine ljudstva z revolucijo. Vodstvo Komunistične partije Jugoslavije je diktiralo politične umeritve, ki so jih morali izvajati tudi komunisti na Slovenskem, ki so bili organizirani v svojo Komunistično partijo Slovenije. Za slovenski prostor je veliko težavo predstavljalo dejstvo, da so bili tukaj trije različni okupacijski sistemi in med njimi vedno bolj zaprte meje, kar je oteževalo delo in organizacijo. Slovenska posebnost je bila tudi ta, da so komunisti iskali in našli zaveznike tudi v politične smislu in iz tega je nastala Osvobodilna fronta slovenskega naroda – kar že z imenom nakazuje na nacionalni in ne le politični cilj. OF je dobila v Sloveniji nepričakovano hiter razmah, vključilo se je veliko različnih predstavnikov političnih in družbenih skupin, pa tudi povsem nepolitičnih posameznikov, vsekakor pa je bila predstavnica predvsem političnih sil, ki so bile prej v stranskem toku ali na obrobju političnega prostora.

Sorodna novica Titov vzpon po Stalinovi čistki: Med vsemogočnim dobrodelnežem in demonom

Osvobodilna fronta se je lahko razmahnila predvsem na italijanskem okupacijskem območju, kjer je bil režim mehkejši, čeprav so imeli Italijani enega vojaka na pet prebivalcev ter svojo policijo. A glavni politični nasprotnik odporniškega gibanja je bila Nemčija, ne Italija, saj je Stalin komuniste po svetu nagovoril, naj podprejo boj Sovjetske zveze proti Hitlerju.

Politična elita do tedaj legalnih strank in vrh Katoliške cerkve v Ljubljanski pokrajini sta odporu nasprotovala, saj se je z njim povečala represija okupatorja. Prepričani so bili, da je treba Slovencem v tem svetovnem spopadu predvsem preživeti. Prav tako je Osvobodilna fronta pritegnila velik del političnega prostora, kar so občutili, saj je bila retorika OF zelo ostra in neposredna o tem, da so izdajalci slovenskega naroda. Odzvali so se s prav tako ostrimi besedami, da hoče OF izvajati revolucijo in prevzeti oblast ter odporniško gibanje izenačili s komunizmom.

Sorodna novica Prvi pravi popis - v vojnem in povojnem nasilju je umrlo 6,5 % Slovencev

O odporniškem gibanju in Osvobodilni fronti bomo podrobneje govorili konec tega meseca, ko bo 80. let od njene ustanovitve. Zanima me še tole: poljski Jud pravnik Rafael Lemkin je že med vojno na podlagi vseh zbranih in tedaj dostopnih podatkov oblikoval poimenovanje genocid in etnocid za iztrebljanje narodov ter med najbolj ogroženimi narodi naštel prav Slovence. A je mogoče, da tedanja politična elita o tem, kar se je že takoj po okupaciji začelo dogajati predvsem na nemškem ozemlju, nato pa tudi drugod, in o tem, kakšne načrte je imel Hitler s Slovenci, ni dovolj vedela?
Nemci so šli v napad na Jugoslavijo z že izdelanimi načrti, kaj hočejo za vsako ceno imeti. To je bil velik del slovenskega ozemlja. In imeli so tudi načrte, kaj početi s prebivalstvom. Takoj so začeli z izganjanjem ter množičnimi aretacijami, ponemčenjem javnega življenja. To preganjanje ljudi je porazno vplivalo na slovenski politični vrh v Ljubljani. Bil je torej informiran vsaj o oblikah in obsegu izganjanja. Poročila o izganjanju so prihajala tudi iz v cerkvenih krogov. Nekdanji ban Natlačen je o tem poročal Italijanom in prosil za posredovanje. Celo papež je obljubil, da bo poskusil posredovati, a Nemci Vatikana niso upoštevali. V t. i. novem redu ali novi Evropi Slovencev kot političnega faktorja in celo kot avtonomnega naroda sploh ni bilo. To je bila zelo redka situacija v celotni Evropi. Ali pristati na to, da niti Slovenec nisi, da ti prečrkujejo ime in celo na nagrobnikih spreminjajo poimenovanja? Ne glede na politično opredelitev se s tem zagotovo ni strinjala velika večina ljudi, ne na Štajerskem in Gorenjskem, niti ne v Ljubljanski pokrajini, kjer so se o tem širile govorice, in to je vedno treba poudariti, ko govorimo o tem času. To je učinkovalo na ljudi v realnem času, ni neka stvar, ki bi jo naknadno ugotovili zgodovinarji.