"Dvaindvajset let sem apatrid. To je najvišja stopnja individualne, mednarodne, državne in vsake druge brezpravnosti," je svojo izpoved začel Budimir Vuković, ki se je v Slovenijo iz Nikšića preselil leta 1978. Delal je v jedrski elektrarni, bil avtomehanik, taksist, zdaj pa je brezdomec in prodaja Kralje ulice. Je oseba brez državljanstva, pozabljeni izbrisani, ki pripada skupini t. i. "dolgotrajno toleriranih oseb", ki jo policija oziroma Ministrstvo za notranje zadeve (MNZ) tolerirata, čeprav so v Sloveniji v brezpravnem položaju. Na Urad varuha človekovih pravic se je po pomoč obrnilo 35 takšnih oseb. Nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic, zagovornik Budimirja Vukovića in številnih izbrisanih, opozarja, da bi morala država takoj "dolgotrajno toleriranim osebam" izdati dovoljenje za bivanje, ker to narekujejo odločbe Evropskega sodišča za človekove pravice, ki so za naše organe obvezujoče, a jih, po besedah Krivica, ignorirajo.

"Evropsko sodišče v Strasbourgu je izdalo perfektne sodbe, za katere je reklo vsem državam: če ste vi osem ali deset let nekoga tolerirali v svoji državi in si je on svoje življenje tam ustvaril, potem ste mu dolžni zdaj dati dovoljenje za bivanje," pojasnjuje Krivic odločbe ESČP-ja. Dodaja, da se to poleg izbrisanih nanaša na še kakšnih deset oseb, ki niso v tem brezpravnem položaju 25 let, ampak 'samo' 15 let. "Tudi za te, ne glede na to, koliko so sami soodgovorni, da se niso znašli v birokratski zmedi in si vendarle uredili nekih papirjev – neke možnosti so bile – ampak za te neizobražene in na socialnem dnu živeče ljudi je bilo to skoraj nemogoče – ne glede na to, koliko je kdo individualno soodgovoren za zamude," je med drugim pojasnil Krivic.

Od taksista do sodobnega sužnja
Budimirju Vukoviću se je življenje sesulo 11. marca 1993, ko mu je med opravljanjem dela taksista policija odvzela dokumente: "Odšel sem na policijsko postajo na Trdinovi v Ljubljani. Stlačili so me v intervencijsko vozilo in odpeljali na Resljevo, k sodniku za prekrške. Napisali so zahtevo za izgon tujca, ki je ilegalno prestopil državno mejo. Jaz pa sem takrat živel tukaj že 14, 15 let."
Vuković, sicer rojen v Črni gori, je prvič zaprosil za slovensko državljanstvo na podlagi 40. člena Zakona o državljanstvu, vendar je bila njegova prošnja zavrnjena, ker je po referendumu leta 1991 za sedem mesecev zapustil Slovenijo. Opravljal je namreč pilotski tečaj v Srbiji – v Vršcu – in tako po mnenju odgovornih organov prekinil kontinuiteto bivanja v Sloveniji. V naslednjih letih je za državljanstvo zaprosil še trikrat, a vsakič neuspešno. "Po njihovem mnenju gre za dolgotrajno tolerirano bivanje. Le kako pa sem bil tukaj? Oni so me naredili nezakonitega, ne jaz." Vuković navaja, da mu je leta 1995 tedanji varuh za človekove pravice Ivan Bizjak celo svetoval, naj se odreče državljanstvu Srbije in Črne gore, da bi lažje prišel do slovenskega državljanstva. "Šel sem domov in za izpis iz državljanstva plačal 1.500 mark. Prinesel sem ga sem. To je bilo leta 1996. Pa ni nič pomagalo. Jaz nisem tujec, sem izbrisani in brezdomovinec. Tudi če bi bil tujec in ne bi imel slovenskih dokumentov, sem se vendar integriral v tej državi, moji predniki in jaz smo tu živeli 80 oziroma 85 let v skupni državi. Zato bi morali biti liberalnejši in strpnejši do nas." Toda Bizjak to zanika, saj po njegovem mnenju odrekanje tujemu državljanstvu takrat ni bil pogoj za pridobitev slovenskega državljanstva.

Vuković dvakrat pri Pahorju
Tako je začasno potrdilo za dovoljeno zadrževanje v Republiki Sloveniji, ki ga je izdalo Ministrstvo za notranje zadeve, edini papir, ki ga Vuković trenutno ima. Dvakrat ga je sprejel tudi predsednik države Borut Pahor. "Predsednik države je najsvetlejša točka v temi slovenskega pravosodja, političnega mučenja, preganjanja in kaosa. On in vsi v njegovem kabinetu so me korektno sprejeli."
Vuković je prijavljen v zavetišču sester uršulink, prenočuje pa v domu v Grassellijevi ulici, v majhni, utesnjeni in dragi sobici, za katero plačuje 165 evrov.
MNZ pa je uradu predsednika države, ki ga je zaprosil za podrobno preučitev primera, togo odgovoril, da so osebe, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva, imele na voljo več kot deset let za ureditev statusa. MNZ na prošnjo oddaje NaGlas! ni hotel dodatno pojasniti okoliščin primera Vuković in se je pri tem skliceval na zaščito osebnih podatkov.

Vuković je bil polnopravni državljan do leta 1992
"Prvih 15 let do tistega znamenitega izbrisa leta 1992 je Budimir Vuković tukaj živel kot polnopravni državljan z vsemi pravicami. Čez noč je ta država 26 tisočim ljudem vzela vse pravice. Manj kot polovici je potem postopoma v 25 letih sicer dovoljenje vrnila, odškodnine pa praktično ni bilo nobene resne. Najhujša sramota zame je, da teh deset – med njimi Vuković – ki so že 25 let tukaj ne da bi jim sploh papirje dali," pa je primer Vuković v oddaji komentiral njegov in pro bono zagovornik številnih izbrisanih Matevž Krivic. Takole pojasni t. i. dolgotrajno tolerirane osebe: "To so poleg približno desetih izbrisanih še nekateri drugi, ki v tem brezpravnem položaju niso 25 let, ampak samo 15 recimo. Tudi za te, ne glede na to, koliko so sami soodgovorni, da se niso znašli v birokratski zmedi in si vendarle uredili nekih papirjev – neke možnosti so bile, ampak za te neizobražene in na socialnem dnu živeče ljudi, je bilo to skoraj nemogoče – ne glede na to, koliko je kdo individualno soodgovoren za zamude, je pa Evropsko sodišče v Strasbourgu izdalo po mojem mnenju perfektne sodbe, za katere je reklo vsem državam, ki spadajo sem: če ste vi 8 ali 10 let nekoga tolerirali v svoji državi in si je on svoje življenje tam ustvaril, potem ste mu dolžni zdaj dati dovoljenje za bivanje."

Varuh: poseben zakon za okoli 35 "nevidnih ljudi"
"K nam se je obrnilo veliko pobudnikov, okoli 35 je takih, ki so dali soglasje, mnogi pa ga kasneje niso dali. Vzroki so različni, nekateri se celo bojijo teh postopkov in raje ostajajo pri tem statusu, kot da bi bilo še slabše. Ko gre za tujce, gre res za prepočasno delo državnih organov, včasih tudi za nerazumevanje tega položaja. To so nevidni ljudje, ki nekako bivajo, pa jih ni, ker ne morejo sodelovati v javnem življenju in so nekako skriti. Mi pričakujemo, da bi se to uredilo s posebnim zakonom, imamo kar nekaj sodb Evropskega sodišča za človekove pravice, ki v takih in podobnih situacijah trdijo, da gre za kršitev 8. člena konvencije, kajti gre za osebe, ki jim je kršeno tako družinsko kot osebno življenje," je o tematiki spregovorila varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer.

Zakon zavlačevalni manever MNZ-ja?
Je pa Krivic njeno izjavo obžaloval, ker gre po njegovem mnenju z zakonom za "zavlačevalne manevre ministrstva za notranje zadeve". "Ljudem, ki že 15 ali 25 let v nemogočih razmerah živijo tukaj – tudi po domovih za brezdomce – je treba takoj izdati dovoljenje za bivanje, kar je evropsko sodišče državam podpisnicam Evropske konvencije o človekovih pravich direktno ukazalo. Pri nas pa se to ignorira." Prav tako je ocenil, da so pojasnila MNZ-ja predsedniku republike, da so imeli izbrisani zadosti časa za ureditev statusa, izgovori.

26 let od izbrisa
Te dni namreč mineva 26 let od najbolj množične kršitve človekovih pravic pri nas. Bilo je 25.671 izbrisanih prebivalcev Slovenije, od tega si jih je okrog 11.000 uredilo status; od teh 11.000 je samo polovica prejela minimalno odškodnino v vrednosti 50 evrov za mesec izbrisa. Za pridobitev večje, realne odškodnine pa je bilo do izteka roka – junija 2017 vloženih 331 tožb. "Številke jasno kažejo, da ne in da je Sloveniji uspelo s tem manevrom ljudi odvrniti od tega, da bi se za svoje pravice sploh lahko borili, ker jim je postavila tako nemogoče eklatantno protiustavne pogoje – da so to sploh lahko dobili – da so rezultati v številkah vidni: od 26 tisoč jih več kot pol sploh ni dobilo ničesar. Glede odškodnin je sramota še večja, ker je tiste bedne, žaljivo nizke odškodnine od 11 tisoč upravičencev samo polovica sploh zahtevala in dobila. Zakaj drugi ne, ni jasno – ali niso vedeli ali se jim je zdelo zaman. Obljube o večjih odškodninah prek sodišč pa so bile čisti blef, ker ti ljudje nimajo ne denarja ne sposobnosti, da bi se na sodiščih bodli z vsemogočno državo," je Krivic odgovoril na vprašanje, ali je država po 26 letih opravila popravni izpit.