Bil je čas debelih krav. Borzni indeksi so leto za letom rasli. Rasle so plače. Javni sektor je zaposloval. Rasla je tudi inflacija, a ne glede na to je pred dobrim desetletjem, konjunkturnega leta 2004, slovenskim fakultetam dokaj dobro kazalo.

"Problematika financiranja se takrat ni čutila. Čeprav so že takrat sredstva komaj zadostovala za pokrivanje naših potreb," se je v pogovoru z MMC-jem spominjal dekan ene največjih slovenskih fakultet Bojko Bučar. Fakulteta za družbene vede je takrat vsako leto poučevala več kot pet tisoč znanja željnih. Večina je lahko računala, da bo na diplomo s precejšnjo gotovostjo privezana tudi zaposlitev.
Prišel je dan, ko se je svet spremenil. Za slovenske fakultete ne nemudoma, a nastala sprememba se kar ne ustavi. Že četrto leto zapored se gomila denarja, ki ga država namenja za izobraževanje in znanstveno raziskovanje, krči. Velika svetovna kriza, ki se je začela šele leta 2008, se je na slovenskih fakultetah začela ukoreninjati nekaj let pozneje.

"Leta 2008 najbrž celotna Slovenija ni takoj čutila izbruha krize. Naša kriza je bolj endogene narave kot eksogene. Ti dejavniki so prispevali le deloma, sicer pa izvira iz tu, iz same družbe. Verjamem, da je takrat marsikdo razmišljal o krizi Amerike, ki v Evropo sploh ne bo prišla. In tudi takrat, ko je dejansko prišla na staro celino, je nismo takoj občutili. Na naši univerzi je bilo to leta 2010, ko so nam prvič vzeli desetino," je povedal dekan.
In udarec še ni izzvenel. Prihodki še naprej padajo, sodelovanja z gospodarstvom je manj, manj je izrednih študentov, ki s šolninami na luknje lepijo obliže.

Ko je vlada s predlogom zadnjega rebalansa proračuna za 2015 napovedala še enega v nizu korakov politike škarij, so se dekani fakultet odločili za javni spor s politiko. Govorilo se je celo o nelikvidnosti in zapiranju fakultet, krčenju programov, odpuščanju rednih profesorjev.
Na poti proti družbi znanja?
Vprašanje financiranja ima še toliko večjo težo zaradi položaja Slovenije v svetu. V mednarodni skupnosti je bolj kot ustvarjalnica smernic njih sledilka; drobna država, katere kosmati domači proizvod (BDP) je manjši od rezerv Appla in populacija manjša od mestne četrti Carigrada. Tudi zato je Slovenija še toliko bolj odvisna od razvoja ter znanja, da se lahko z inovacijami učinkovito prilagaja vse hitrejšim spremembam.

"Slovenija je relativno revna, v smislu, da nimamo nafte, zlata ali diamantov. Surovinsko razen lesa ali vode nimamo kaj posebnega. Treba je izrabljati znanje, tu je prihodnost," je za MMC povedal Peter Maček, dolgoletni poznavalec visokega šolstva ter nosilec številnih visokih funkcij znotraj njega (med drugim nekdanji prorektor ljubljanske univerze).
Problematika državnega financiranja slovenskega visokega šolstva je še posebej pomembna zato, ker je večina - državna. Po svetu delujejo zelo različni modeli, vsak s svojimi prednostmi in slabostmi. Vladajoči glede na politične usmeritve ter vrednote v družbi tehtajo, katere negativne plati lahko družba zdrži, da bodo pozitivne pretehtale. V ZDA ali Veliki Britaniji je na primer sprejemljivo, da se študent za visokošolsko izobrazbo zadolži. Šolnine se letno štejejo v desettisočih dolarjev, a to je razumljeno kot njegova investicija v prihodnost, od katere bo imel dolgoročne koristi. Spet drugje je izobrazba povsem zastonj ali državno financirana (na primer Danska), s čimer se mobilnost med sloji omogoči zelo širokim množicam. A v vsakem primeru morajo sredstva od nekje priti - ne državno ne zasebno ni zastonj.

Pot od davkoplačevalca do profesorja
Kako denar sploh pride do univerzitetnih računov? Tudi pri nas se vse začne pri davkoplačevalcih: ljudeh in gospodarstvu. Del pobranega denarja, ki navadno znaša dober odstotek BDP-ja, vlada na podlagi zakona o visokem šolstvu nameni plačevanju terciarnega izobraževanja. Pri tem okvirno upošteva tako število študentov kot študijsko področje. Slednja so po razvrstitvi KLASIUS razvrščena v dve skupini; eno dražje, eno cenejše. Načeloma velja, da je poučevanje nekoga na umetniški akademiji precej dražje od poučevanja prihodnjega ekonomista. Kakšna naj bo razlika, pristojni minister določi z objavo v uradnem listu.
Z nekaj političnega prilagajanja sprotnim razmeram tako dobijo okvirno vsoto, ki naj bi jo dobil sistem univerz, fakultet ter visokih šol (terciarno izobraževanje). Ne gre za glavarino, torej za financiranje po številu dejanskih študentov, temveč je to le del kompleksne formule s številnimi faktorji, kaže Uredba o javnem financiranju visokošolskih zavodov (2011). To je osrednji dokument, ki pokrije zagotavljanje denarja tako javnim zavodom kot zasebnim s koncesijo, univerzitetnim knjižnicam in znani Evro-sredozemski univerzi.
Štirje stebri financiranja, a eden nosi skoraj vse
Poglavitno za tri slovenske državne in eno zasebno univerzo je, da je financiranje integralno. Država se ne ukvarja s podrobnostmi, kam bo šel denar; to je v avtonomiji univerze. Enkrat letno z uredbo izračuna skupen evrski znesek ter ji ga izplačuje po mesečnih obrokih. Kako ga porabiti, to prepusti ustanovi. To je prvi in poglavitni izmed štirih stebrov financiranja visokega šolstva, t. i. lump-sum. Nanj se je v uvodni izjavi nanašal Bučar, strokovnjak za mednarodne odnose. Temeljni steber sicer po njegovih besedah že takrat ni zadostoval, a se je fakulteta lahko vsaj zanesla na tri preostale, še mogoče vire denarja, s katerimi je krpala luknje.

Drugi vir je raziskovalni denar, ki pride iz ločene proračunske postavke in ga izplačuje Javna agencija za raziskovalno dejavnost (ARRS). O tem je pred kratkim v intervjuju za MMC spregovoril znanstvenik Aleš Iglič. Je povsem namenski in gre v roke raziskovalnih skupin. Te dobivajo dva tipa prihodkov: prvi je programski, ki obstoj skupin vzdržuje in zagotavlja od tri do šest let delovanja. Drugi je projektni: ARRS pripravi razpise, nanje pa se skupine znanstvenikov prijavljajo. Tudi ta denar je v zadnjih desetih letih FDV-ju precej pomagal, da so lahko pokrpali luknje, a ne zadošča več, je ugotavljal Bučar.
Tretji, manj izdaten steber je evropski denar, večinoma iz programa Obzorje 2020. Je tudi nezanesljiv, v smislu, da so fakultete zelo različne v uspešnosti pridobivanja. Četrti pa je tržna dejavnost, ki se deli na dve poglavitni veji. Prva so šolnine izrednega študija, ki so nekoč pomembno prispevale k polnjenju malhe fakultet, tudi FDV-ja. A ta vir se je dobesedno zdesetkal. Še leta 2006 je pridobivanje izobrazbe plačevalo 1392 FDV-jevcev, letos jih le še 143. Da bi preostala tržna veja, torej izvajanje raziskav za gospodarstvo po naročilu, lahko nadomestila primanjkljaj, v družboslovju zaradi same narave področja ni pričakovati. Tudi na splošno najboljše naravoslovne univerze s tega naslova pridobijo največ desetino prihodkov, povprečje pa je pri petih odstotkih.

Nikoli plačan dodatni letnik
Na FDV-ju, pojasnjuje Bučar, so imeli to nesrečo, da je istočasno udarilo na vseh frontah. Država je redno zmanjševala integralno financiranje. Interes za izredni študij se je (in se še) pospešeno krčil. ARRS je kanaliziral vse manj finančne podpore. Za nameček je bil FDV še posebej v nesrečnem položaju, ker se je pred leti med prvimi lotil uvajanja bolonjske reforme. Ta po slovenski ureditvi pomeni dodaten letnik, dodatne ure, dodantno obremenitev. Država sicer nikoli ni eksplicitno obljubila, da ga bo plačevala, a zavodi so to pričakovali. Zaman.
"... in tu se je potem zadeva akumulirala. Nekaj časa smo to lahko še, do leta 2013, pokrivali iz sredstev preteklih let. Zdaj pa rezerv nimamo več. V tem je problem. Posledice so precej drastične," je pojasnjeval dekan. Tako za zaposlene kot za pedagoški proces. Delavci imajo v povprečju za tretjino manjše prihodke kot pred krizo. Pada motivacija, ki pri ustvarjalnem delu ni nezanemarljiv faktor. Vse več je absentizma in notranjih prerazporeditvenih konfliktov. Pa tudi skupine s študenti so vse večje - vse, da se zmanjšajo stroški, je vpliv ponazoril prvi FDV-jev pedagog.

Več programov, več programa, manj denarja
Univerza v Ljubljani ob tem opozarja, da članice ob zmanjšanih prihodkih opravljajo za kar petino več programa kot pred začetkom bolonjske reforme. To nakazuje, da so se marsikje programi razpasli, da so lahko pedagogi dobili prostor in "dovolj ur" za svojo plačo. Bučar se s tem ne strinja; vsaj kar zadeva njegovo ustanovo. Ni res, da so fakultete razpisale ekscesno število programov, zdaj pa vsi trpijo zaradi finančnih posledic.

Na prvi pogled trditev univerze drži, saj je tudi FDV z uvedbo bolonjske reforme povečal število razpisanih programov. A prvič ta številka pada in bo s prihodnjim letom še bolj, saj bodo vsi nebolonjski programi dokončno končali v zgodovini. Poleg tega se lep del akreditiranih smeri v praksi sploh ne izvaja. Letos jih na vseh treh stopnjah od skupno 36 miruje kar 11, enajsterica pa stroškov ne povzroča.
FDV je poleg tega skozi leta drastično zmanjšal število opravljenih pedagoških ur. V šolskem letu 2008/09 jih je bilo približno 30.000, letos jih bo predvidoma skoraj tretjino manj, Bučar odvrača rektorju Ivanu Svetliku.

Rezanje univerzitetne pogače
Na splošno je odnos med krovno univerzo in njenimi članicami zdaj vroč, drugič hladen. Ko smo opisovali mehaniko poti denarja od davkoplačevalca do profesorja, je ena postaja izostala - univerza. Država sredstev ne nakazuje neposredno fakultetam. Le določi, kolikšna gomila sredstev bo šla v Ljubljano, Maribor, Koper na Univerzo na Primorskem in na zasebno Univerzo v Gorici ter koliko preostalim zasebnim koncesionarjem, ki krovne univerze nimajo.
Univerza v Ljubljani sama z notranjimi akti in organi nato odloča, kolikšen del pogače bo odrezala komu. Letos bo na primer ljubljanska matica predvidoma dobila skoraj 155 milijonov evrov nakazila od države iz naslova integralnega financiranja. Od tega bo FDV-ju prenakazala 5,8 milijona evrov. Če je katera od članic v težavah, v rdečih številkah, lahko za to poskrbijo že znotraj univerze: ali s solidarnostjo ali kako drugače - poseg države ni sam po sebi nujen.

Fakultete kot pravni subjekt
Težava dreza v drug, skriti, a še vedno temeljni problem visokega šolstva, ocenjuje Maček (Biotehniška fakulteta). Gre za avtonomijo fakultet oziroma nekoliko zamotano vprašanje o pravni subjektiviteti. Kot je pojasnil za MMC, je v sistemu še vedno zaznati odmev ureditve iz nekdanje Jugoslavije. Takrat so bili samostojni pravni subjekti ne le univerze, temveč tudi fakultete in celo posamezni oddelki znotraj njih. Vsak od njih je užival določeno stopnjo nedotakljivosti. Da je takšno stanje nedopustno, kaže jasna sodba ustavnega sodišča iz leta 1998, ki subjektiviteto daje le javni univerzi. A v vsem tem času ni nihče izvedel popravljalnih ukrepov in še 18 let po sodbi je zakon o visokem šolstvu nepopravljen, ugotavlja Maček, nekdanji državni sekretar na ministrstvu za izobraževanje.

"Prav ta anomalija se v zadnjem času kaže kot ena ključnih, ki omogoča posameznim 'članicam', da delajo po lastnih pravilih, za katera je zdaj očitno, da so sporna. Ta relativna samostojnost v tako imenovanem 'tržnem delu', ki tudi ni povsem natančno določen oziroma je običajno razumljen napačno, omogoča tudi izogibanje upravljanju pravic intelektualne lastnine in tudi kršitve konkurenčne prepovedi," je ugotavljal. Dejansko uveljavljanje nadzora s strani univerze bi lahko pozitivno vplivalo na finančno stanje visokega šolstva - manko nadzora pa je po Mačkovem mnenju opustitev dolžnega ravnanja. Če fakultete ne bi imele svoje pravne subjektivitete, bi bil ta nadzor lažji.

Profesorjev s FDV-ja ni na seznamu "ekscesnih honorarjev"
Tako številni profesorji ustanavljajo različne "polzasebne" inštitute, ki - že po imenu sodeč - dajejo vtis, da so del univerze (po lastništvu pa niso), in se z njimi potegujejo za isti denar kot javni zavod, je pojasnil Maček.
Del omenjenega problema je tudi afera z avtorskimi honorarji. Profesorjev s FDV-ja na seznamu, ki ga je javnosti razkril KPK-jev Supervizor, ni najti.

Kje je dno?
Nekateri afero prodajajo kot dokaz, da je denarja v visokem šolstvu očitno preveč. Drugi pa, da mora "pas zategniti" najprej elita, preostala sredstva pa naj pustijo pri miru, je sporočil nekdanji resorni minister Žiga Turk. A vsaj pri tem vprašanju so Bučar, Maček in Turk istega mnenja. Vsako dodatno zniževanje denarja bo neizogibno prineslo padec kakovosti, pravih "notranjih rezerv" ni več. Univerze in fakultete so svoje zaloge večinoma postrgale. Procesi optimizacije znotraj zavodov morajo sicer vedno potekati, a nanje brez izgube kakovosti slovenskega izobraževanja ne gre več računati. Tudi primerjave deleža, ki ga države OECD-ja namenjajo terciarnemu izobraževanju, kažejo na podhranjenost.

Bučar gre še dlje. "Seveda lahko gremo nižje. Bodimo iskreni, seveda lahko gre še nižje," je poudaril za MMC. Država lahko še leta vnaprej niža količino denarja. "Mi pa postanemo institucija, kot so v nekaterih državah v razvoju. Mi smo bili že zdaj primorani nižati kakovost študija in na koncu bomo kot - izognil se bom imenu države. Polovico učiteljev lahko odpustimo, preostali polovici zvišamo obveznosti in postanemo neke vrste kolidž," je povedal.

"Da se še bolj uničiti, kot je že zdaj, to je nedvomno," je dodal.

"Če država da za študenta letno manj, kot za šolarja v osnovni šoli, potem je jasno, da situacija ni rožnata," pa je komentiral Turk.

Ohromljeni na globalno tekmo
Tako je tudi težko potegovati se za študente na globalizirajočem se področju izobraževanja. "Ne moreš tekmovati. Mi smo imeli vsaj dva programa znotraj 200 najboljših na svetu. Medijske študije in mednarodni odnosi. Te kakovosti ne bomo mogli obdržati, to je dejstvo," je napovedal. Pri tem trenutno fakultete nimajo niti sistemskega interesa za privabljanje tujih študentov. V tujini lahko ti krepko prispevajo v proračun. Pri nas pa šolnine zanje določa vlada in te so bistveno prenizke, je zatrdil Bučar.

"Naša zakonodaja je tako narejena, da v osnovi ščiti obstoječe stanje. Naše univerze ščiti pred globalizacijskimi vplivi. Če bi naša industrija imela takšne omejitve, ne bi prodala niti šivanke, kaj šele kakšen avto v tujino. To se mi zdi večji problem. Slovenija bo morala enkrat svoje univerze izpostaviti prepihu, ki bo prihaja od zunaj," je povedal. Tudi zato se zavzema za več avtonomije fakultete, da bo imela bolj proste roke pri prilagajanju programa strokovnim in povpraševalnim trendom.

Monopol
Turk je ob tem opozori na še eno težavo - monopol državnega visokošolskega izobraževanja, ki ga država ščiti pred precej drobnim deležem zasebnikov. Težava je tudi v tem, da je večina odločevalcev o področju prišla iz državnega sistema in da so bili lahko zato v osnovi pristranski. Po njegovem mnenju bi marsikaj rešilo več konkurence. Več vpliva "kupcev", torej študentov. Resnična rešitev je sistemska. Akademski prostor moramo odpreti novim ljudem, novim ustanovam, ki bi preprečevale monopole pri ponudbi storitev in dostopu do virov, je pozval.

Dokler ni spremembe v družbi ...
Maček potrebne spremembe še razširi. Te niso nujne le v terciarnem izobraževanju, temveč v celotni družbi. Da lahko ta postane družba znanja tudi po "outputu", se mora bit izobraževalni sistem prilagojen potrebam gospodarstva; slednje pa mora imeti dobre razmere, da lahko deluje in napreduje. Če širših sprememb ne bo, lahko v visoko šolstvo napeljemo dvakrat več denarja, kot ga je zdaj, a bistvene razlike še vedno ne bo. Maček nujen preobrat vidi na primer v davčnem sistemu, ki najbolj produktivne in inovativne najbolj obremeni ter jih tako spodbuja, da gredo v tujino. Dohodninska zakonodaja je naravnana na egalitarnost.

"To je problem celotne kulture. Mislim, da je preveč ljudi, ki preveč pričakujejo od države. Da je ona tista, ki mora reševati vse probleme v imenu vseh," je dejal Maček, ki biokemijo poučuje že od leta 1978 in je bil za vrhunsko znanost nagrajen.

Obenem je vse skupaj uvrščeno v sistem javnih uslužbencev, ta pa je nestimulativen za tiste, ki delajo dobro, in ščiti tiste, ki ne, dodaja Turk. Tudi s plačnimi omejitvami navzgor. Maček se s tem strinja: sistem ni meritorno usmerjen in ne omogoča ustreznega nagrajevanja. Pri tem imajo pomembno vlogo sindikati, ki sicer delujejo legitimno, a včasih "preveč parcialno, brez posluha za dejanske sistemske probleme javnega sektorja in javnofinančne težave".

Z rastjo novi krizi naproti
Kako naprej? V Socialnem sporazumu 2015-2025 so se vlada, sindikati in delodajalci strinjali, da se morajo izdatki za visoko šolstvo do leta 2020 dvigniti na dva odstotka BDP-ja. Kazalci mednarodnega okolja, ki ključno vplivajo na stanje v Sloveniji, za zdaj kažejo okrevanje. BDP je zaradi povpraševanja po naših izdelkih v tujini lani narasel za 2,5 odstotka. Slovenija je tudi po dolgem, za državo in državljane neprijetnem obdobju naposled izšla iz evropskega programa čezmernih makroekonomskih neravnovesij. Če bo šlo tako naprej, se utegnejo univerzi vremena zjasniti in utegne se vrniti na pot optimizma.
Če le leta 2018, ob okrogli deseti obletnici, ne bo ponovno udarila svetovna gospodarska ali finančna kriza. Te so namreč ciklične.