V Zavodu sv. Stanislava, kjer stoji škofijska gimnazija, se je pod geslom "diagnoza: kristjan" zbralo okoli 200 mladih. Organizatorji so poudarili, da želijo slišati "glas mladih kristjanov, ki jim ni vseeno za usodo Slovenije in ki ji bodo pomagali na poti v boljšo prihodnost". Namen tovrstnih srečevanj so povezovanje krščanske mladine, refleksija o njenem položaju ter mladini nasploh, predvsem pa prevzem aktivne odgovornosti za razvoj slovenske družbe.
Po eni strani imamo vsega preveč, po drugi strani pa ne vemo, kaj naj s tem počnemo, in smo nesrečni - to je definicija dekadence, je odzvanjalo na tokratnem srečanu. Vsaj glede na uvodni dokumentarec o avstralski mladini, ki kaže poslabšanje na duhovnem področju.
Širita se individualizem in narcisizem, saj mladi vidijo, da "zmagujejo" in pozornost dobivajo ravno takšne "narcisitične" osebe, je izhajalo iz vsebine dokumentarca. Diagnoza v zdravstvenem svetu navadno pomeni bolezen. Če so trendi v družbi takšni, potem je kot kristjan treba v njej biti tujek in jo s tem spreminjati na bolje, je geslo srečanja pojasnil Sebastijan Magdič, eden izmed snovalcev večera.

Organizatorja sta sicer Socialna akademija in Iniciativa Prebudimo Slovenijo, med drugim pa so bili prisotni tudi teolog Ivan Štuhec, nekdanja poslanka Mojca Kucler Dolinar, dramski igralec Gregor Čušin in novinar Jože Možina. Zadnja dva sta bila tudi osrednja govornika srečanja.
Čušin je pripravil kritično-humoren prispevek, katerega osnovno sporočilo je bilo: matere domovine si kot državljani nismo izbrali, jo pa vseeno ljubimo. Prav tako kristjanom izbira svetništva ni dana, temveč je njihova edina možna pot: lahko skozi velika in odmevna dejanja, lahko pa skozi vsakdanje male žrtve, je zatrdil in dodal: "Vredno je tvegati."

Da je vredno tvegati, se je v osrednjem pogovoru na aktualno problematiko v državi z moderatorico Urško Makovec strinjal Jože Možina. Ne le vredno, tudi treba je najprej obsoditi, kar se je zgodilo v Mariboru.

Mariborska katastrofa. "Prihajalo je do laži"
V 2000-letni zgodovini Katoliške cerkve je bilo nekaj zelo hudih moralnih padcev, nekaj jih je vplivalo na celoten krščanski svet, in kar se je zgodilo v Mariboru, spada med te zelo negativne pojave z zelo resnim sporočilo, je dejal Možina. Cerkev je tu zgrešila pot in imela tudi težave z resnico. "Prihajalo je do sprenevedanj in dejansko laži," je zatrdil. Pri tem pa se mu zdi pomembno, da se ne pozabi na pozitivne vidike Cerkve in da vera kristjana sama ne izhaja iz povezave vernik - predstavnik institucije, temveč z božjim in svetim.
Na moderatorkino vprašanje je dolgoletni novinar RTV-ja, znan po več odmevnih dokumentarcih (Zamolčani - moč preživetja in Pedro Opeka, dober prijatelj), pa tudi nekdanji direktor nacionalke spregovoril še o svojem novinarskem delu. Ne glede na številne opazke, da pogosto drega v zelo občutljive tematike, se njemu osebno zdi, da ne počne "nič posebnega". Še posebej v primerjavi in spominu na čase pred 90. letom, ko je bil kristjan lahko ob kariero in soočen s številnimi ovirami pri javnem delovanju. Ti časi so minili, zato se mu zdi še posebej škoda, da še danes številni novinarji ne želijo tvegati in se izpostavljati. Velika nevarnost je avtocenzura, zato se pri svojem delu vedno znova odloča za zavestno "podvojene napore" ravno na tistih temah, kjer je to bolj tvegano, a hkrati "prav".
Novinarska obravnava takšnih tem zgodovine (dogajanje v 2. svetovni vojni) ali pa zdajšnjosti (Opeka) po Možinovem mnenju veliko prispeva k razumevanju splošne situacije. "Seveda, če so stvari narejene na primeren način, s pravo dozo občutljivosti, da se ne navrže samo v čustva - in tukaj je bila velika zamera tudi druge strani - da se jim skuša povedati, kje so krivci, kdo je za to odgovoren," je dejal zbranim. Obravnava misionarja Opeke pokaže, da smo Slovenci kljub vsemu še vedno ljudje velikega humanitarnega, bratskega in požrtvovalnega potenciala. Film o človeku iz Argentine, ki se v Afriki ukvarja z ljudmi na smetišču, si je skupaj s ponovitvijo ogledalo skoraj pol milijona Slovencev.

Spomnil na nekatere tujce, ki so pred stoletji obiskali takratno slovensko ozemlje in ki so bili očarani nad nizko stopnjo kriminalitete. "To je narod, ki ne pozna tatov in morilcev," je citiral. To je sicer idealiziranje, vendar se takšno stanje kaže tudi danes, ko se slovenski človek ob humanitarnih akcijah navadno izjemno odpre in se pogosto daruje rekordne zneske. Manjka nam le zavest, da se že z enim evrom - ali celo z enim podeljenim nasmehom - lahko veliko spremeni, je ocenil. Nasmeh je omenil predvsem zato, ker je navkljub razmeram preživetja iz dneva v dan na smetišču, ta pogosto na ustih afriških otrok in odraslih.

Ob tem pa je Možina omenil, da je bil oče Pedra Opeke, Lojze Opeka, eden redkih, ki jim je uspelo pobegniti pred smrtjo v hrastniškem rovu ter da ima tudi zdajšnji predsednik vlade očeta, ki je pobegnil iz rova v Kočevskem rogu. "Koliko odličnih sinov tega naroda je še končalo v breznih," se je ob tem vprašal. Sinovi slovenskega naroda dandanes se bomo predvsem morali znati prilagoditi spremembam, se naučiti živeti z manj, bolj premišljeno in širiti zadovoljstvo, je še pozval. Nakazal je tudi smer - ljudje marsikje v Afriki so srečni, čeprav ne vedo, če bodo naslednji dan lahko kaj jedli. "Veseli so trenutka."