Pred letom dni smo morali zaradi razkola v tedaj največji vladni stranki Pozitivni Sloveniji in posledičnega odstopa tedanje predsednice vlade Alenke Bratušek oditi na že druge predčasne parlamentarne volitve.

Še preden so se volitve sploh začele, je veliko prahu dvignila že izbira predsednika republike Boruta Pahorja, da jih razpiše 13. julija. Očitki, ker jih je razpisal sredi poletja, med dopusti, so se kar vrstili, a po odločitvi ustavnega sodišča je datum obveljal.

Izidi na voliščih prinesli več presenečenj
Volitve so nato prinesle kar nekaj presenečenj. Gladko je zmagala Stranka modernega centra (SMC), takrat imenovana še po svojem predsedniku in sedanjem premierju Miru Cerarju, ki ji je uspelo osvojiti kar 36 sedežev v DZ-ju, uspeh, ki ga ni dosegel niti nekdanji LDS. Drugo presenečenje pa je bilo šest sedežev popolnih novincev, Združene levice (ZL), odhod parlamentarne stalnice SLS-a in tretje mesto DeSUS-a.

Čez parlamentarni prag so stopili še SDS (21 sedežev), SD (šest sedežev), NSi (pet sedežev) in novoustanovljeni ZaAB oz. Zavezništvo Alenke Bratušek (štirje sedeži). Pred vrati parlamenta sta ostali tudi zmagovalka prejšnjih volitev Pozitiva Slovenija in dotedanja Državljanska lista Gregorja Viranta. Udeležba na teh volitvah je bila rekordno nizka, le 51-odstotna.

Večina popolnih novincev
Novi sklic je v 90-članski parlament prinesel kar 54 novih imen in največji delež poslank doslej – kar 36-odstoten. Poleg tega v DZ tokrat ni prišel noben župan, glede na izobrazbo pa ima kar 76 poslank in poslancev več kot srednjo šolo – 51 jih ima visokošolsko oz. univerzitetno izobrazbo, le dobrih 13 odstotkov jih ima srednjo oz. poklicno izobrazbo.

Novoizvoljeni sklic DZ-ja se je na ustanovni seji sestal 1. avgusta, poslanci pa so za novega predsednika izvolili Milana Brgleza. Slab mesec dni pozneje, 25. avgusta, so poslanci Mira Cerarja potrdili za mandatarja za sestavo nove vlade. Cerar je koalicijo sestavil s strankama DeSUS in SD, njegova vlada pa je prisegla 18. septembra.

Z ministri na začetku ni in ni šlo
Pri sestavljanju vlade je imel premier Cerar kar nekaj kadrovskih težav, največ z iskanjem gospodarskega ministra. Novembra je odstopil Jožef Petrovič, vmes je Cerar izgubil še ministrico brez listnice, pristojno za razvoj in kohezijsko politiko Violeto Bulc.

Slab mesec dni po odstopu Petroviča je Cerar v Gojku Koprivcu le našel novega kandidata za gospodarskega ministra. A že štiri dni pozneje ga je Koprivec obvestil, da zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja funkcije ne bo sprejel, in tako je na mestu gospodarskega ministra zopet zazevala luknja. A k sreči mu je že po dveh tednih le uspelo prepričati Zdravka Počivalška, tako da je gospodarski resor začel polno delovati šele decembra.

Zapleti so se nadaljevali v izobraževalnem resorju. Razkritje visokih avtorskih honorarjev je marca odneslo Stanko Setnikar Cankar, njena naslednica Klavdija Markež pa je zaradi plagiatorstva pri magistrskemd delu odstopila le dva dni po prevzemu poslov.

Odmevala je tudi menjava v obrambnem resorju, saj je DZ na predlog predsednika vlade razrešil ministra Janka Vebra, ker je ta obveščevalno-varnostni službi Morsa naročil analizo posledic prodaje Telekoma. To je še dodatno zaostrilo odnose s SD-jem in sprožilo vprašanje o obstanku v koaliciji, saj SD v tekmi z ZL-jem vse bolj nasprotuje privatizaciji. SD je v koaliciji sicer ostal, je pa Veber kot poslanec odrekel podporo nekaterim vladnim projektom.

Veliko hude krvi zaradi Janše
Z odhodom poslanca Bojana Dobovška, najprej iz stranke nato pa še poslanske skupine SMC-ja, ima koalicija v državnem zboru zdaj formalno manj poslanskih glasov kot ob začetku mandata, čeprav je Dobovšek že napovedal, da bo skupne projekte še naprej podpiral.

Poslance je v tem mandatu močno zaposlovalo tudi vprašanje poslanskega mandata prvaka SDS-a Janeza Janše. Ta je namreč zaradi pravnomočne obsodbe v zadevi Patria ostal brez mandata, a je ustavno sodišče takšno odločitev razveljavilo, tako da je Janša poslanske naloge nekaj časa opravljal dobesedno iz zapora. Ustavno sodišče je sicer nato Janševo obsodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje.

Koalicijo in opozicijo zaznamujejo pisana zavezništva
Poleg občasnih nesoglasij in različnih pogledov med koalicijskimi partnerji ta mandat zaznamujejo tudi drugačni odnosi med koalicijo in opozicijo kot v prejšnjih letih. Opozicija je namreč v tem mandatu zelo heterogena, zato tudi ostre ločnice med koalicijo in opozicijo ni. Tako pri posameznih projektih nastajajo različna zavezništva, ki niso odvisna od koalicijske oziroma opozicijske vloge.

Eden takšnih projektov je bil, denimo, predlog ZL-ja za izenačitev pravic istospolnih partnerjev z raznospolnimi, ki so ga podprle vse parlamentarne stranke, razen SDS-a in NSi-ja. Zakon sicer na svojo usodo še čaka na ustavnem sodišču. Drugi primer pa je te dni sprejet zakon o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev, ki sta ga podprla NSi in SMC.

Vladi je po dveh letih pogajanj in pogovorov uspelo zagotoviti tudi dvotretjinsko podporo izvedbenemu zakonu o fiskalnemu pravilu, kar je tudi eden največjih dokončanih projektov te koalicije. Med večje projekte spada še rebalans letošnjega proračuna.