Dejala je, da nekdanje jugoslovanske republike niso imele svojih teritorialnih morij. Imeli smo namreč enotno jugoslovansko teritorialno morje. Slovenske ladje so po tem morju plule, slovenska letala pa so to morje preletavala, kot da bi šlo za naše teritorialno morje, čeprav sporni del morja formalnopravno ni bil pod suverenostjo ne ene ne druge republike. Škrkova je v intervjuju za časopis Večer dodala, da tudi kopenske teritorialne meje niso bile izrecno določene. Katastrske meje obmejnih občin so namreč veljale za republiške meje nekdanjih republik. In že leta 1991 se je v 90 odstotkih vedelo, kje poteka katastrska meja. Slovenija bo tako na arbitražnem tribunalu po njenem mnenju dokazovala, da je 25. junija 1991 de iure in de facto upravljala Piranski zaliv.

"Menim, da arbitražno sodišče ne bo uporabilo sredinske črte Piranskega zaliva"
Sama je glede na vse relevantne okoliščine in glede na geografsko obliko Piranskega zaliva prepričana, da končna določba arbitražnega sodišča ne bo uporabila sredinske črte. V interesu Slovenije in Hrvaške je, predvsem zaradi ekoloških in turističnih razlogov, da se za Piranski zaliv ohrani status notranjih morskih voda. To pomeni, da ladje na to območje ne smejo pluti, razen rekreativnih jaht in čolnov, država pa s svojimi predpisi upravlja to območje.

Mirjam Škrk je pojasnila, da so razhajanja Slovenije in Hrvaške glede Piranskega zaliva precejšnja. Stališče Hrvaške je, da je s trenutkom neodvisnosti 25. junija 1991 Piranski zaliv izgubil značaj zaliva, katerega obala pripada samo eni državi. Pojasnila je, da iz prakse v zgodovini poznamo primere zalivov, za katere ni nujno, da obala pripada samo eni državi. To bo najverjetneje stališče Slovenije, saj na ta način lahko v Piranskem zalivu ostanejo tako imenovane notranje morske vode.

"Nihče ne sili države, da ima 12 milj široko teritorialno morje"
Ob tem je omenila še primer, ko so nekatere baltske države sprejele ožje teritorialno morje, da Ruska federacija kot najbolj notranja država ni bila odrezana. Nihče namreč ne sili države, da ima 12 milj široko teritorialno morje. Z notranjo zakonodajo lahko določi tudi ožje teritorialno morje. Omenila je sporazum Drnovšek-Račan, ki je primer inovativne rešitve, in sama meni, da so v sporazumu vsekakor materiali, ki jih bo Slovenija predložila. Na Hrvaškem so sporazum Drnovšek-Račan sicer kritizirali, a je, pravi Škrkova, Hrvaški ohranjal osimsko mejo na morju, kar je njen politični interes, ki ima velik simbolni pomen. Prevdsem zato, ker Hrvaška ni uredila nasledstva dvostranskih pogodb z Italijo na način, kot je to storila Slovenija.

Na vprašanje, ali dokumenti, ki jih je Hrvaška z dogovorom Pahor-Kosor preklicala, ostajajo v bruseljskih arhivih, je Škrkova odgovorila, da ostajajo, ob tem pa naj bi obstajalo tudi tveganje, da kakšen evropski uradnik zaradi nepoznavanja razmer kadar koli uporabi kakšen sporen zemljevid.

"Načelo pravičnosti v drugem Rehnovem predlogu rešeno na zadovoljiv način"
Škrkova je pojasnila tudi razlike med prvim in drugim predlogom evropskega komisarja za širitev Ollija Rehna za reševanje meje. Gre za proceduralne, pravnotehnične razlike, ena pa se nanaša tudi na premet spora. "V prvem Rehnovem predlogu je bilo morda nekoliko preširoko in nejasno formulirano, kako je s slovenskim stikom z odprtim morjem. V drugem predlogu pa je bistvena razlika." Eden izmed razlogov, da Slovenija junija ni privolila v Rehnov predlog, je po njenem mnenju tudi načelo pravičnosti. To pa zato, ker gre za strogo strokovno vprašanje, pri nas pa je postalo vprašanje ljudske množice. "Mislim, da je v Rehnu 2 zdaj to rešeno na zadovoljiv način."

Arbitražni tribunal bo tako moral odločiti o neposrednem, fizičnem stiku (angl. junction) Slovenije z odprtim morjem. Pri tem opozarja, da je postopek, ko se enkrat začne, neustavljiv. Umik nazaj ni več mogoč. Arbitražni tribunal pred razsodbo delo konča le, če državi dosežeta dvostranski sporazum zunaj arbitražnega tribunala. "Arbitražna odločbitev je dokončna in zavezujoča, treba jo je sprejeti."

"Referendumi niso primerni"
Glede referendumov, ki se napovedujejo v zvezi z reševanjem vprašanja meje s Hrvaško, pa je Škrkova dejala, da kadar država z dvotretjinsko ustavno večino ratificira mednarodno pogodbo, to ni stvar, o kateri bi se odločalo na zakonodajnem referendumu. Ne zdi se ji upravičen niti referendum o arbitražnem sporazumu, saj se ji spraševanje ljudi o pravnotehničnih zadevah iz arbitražnega sporazuma ne zdi primerno.