Ko se zgodi umor, nekateri novinarji tekmujejo z objavo nepreverjenih govoric, ugibanj in domnev, iščejo naključne priče ali bežne znance, ki bi o žrtvi ali storilcu povedali kaj sočnega. Rumenim medijem se v tej tekmi vse pogosteje pridruži tudi kateri od tako imenovanih resnih medijev.

Senzacionalistični mediji ne upoštevajo novinarskega kodeksa, opozarja predsednik Združenja novinarjev in publicistov Tino Mamić: "Kakovostni mediji capljajo za rumenimi mediji, ker ne morejo biti konkurenčni, ne morejo objaviti toliko stvari, kot jih lahko rumeni." "Mislim, da resnim medijem ni treba tekmovati s tabloidi pri podrobnostih, pa to vedno bolj počnejo. Način razmišljanja – če imajo drugi, moramo imeti tudi mi – je po mojem mnenju zgrešen," je prepričana predsednica Društva novinarjev Slovenije Petra Lesjak Tušek.

Po besedah informacijske pooblaščenke Mojce Prelesnik je Zakon o varovanju osebnih podatkov jasen: "Javnost ima pravico vedeti, da se je kaznivo dejanje zgodilo, v primeru teh hujših kaznivih dejanj ima pravico zvedeti tudi za storilca ali oškodovanca, nima pa pravice vedeti najobčutljivejši podatkov, kamor sodijo zdravstveni podatki, podatki o našem spolnem življenju ..." Toda taka zakonska določba mnogih medijev ne ovira, da ne bi na dolgo in široko razpredali o podrobnostih in tudi o intimnem življenju žrtev.

Novinarsko častno razsodišče je že v preteklosti ugotavljalo, "da je v slovenskih medijih, zlasti v tabloidih, močno padla občutljivost za temeljno dostojanstvo človeškega bitja po smrti. Vsak človek ima pravico do pietete, tudi ljudje, ki so zaradi tega, ker so javne osebe, sicer bolj izpostavljeni medijski radovednosti. V omenjenih medijih pa se ta radovednost že pri 'navadnem' človeku, pri katerem je pogosto nasilna ali nenavadna smrt edini povod, da utegne postati zanimiv za javnost, velikokrat spušča pod dopustno raven – pri čemer način obdelave novice služi zgolj zadovoljevanju plehke in opravljive radovednosti. Objava fotografij in posnetkov trupel, posmrtnih ostankov in obdukcijskih zapisnikov je neetična. Upravičiti jo je mogoče le v izjemnih primerih."

Tudi med novinarji so mnenja o tem, kdaj javni interes pretehta nad spoštovanjem zasebnosti, zelo različna. "Slovenski kodeks novinarjev prepoveduje obveščanje javnosti tudi, ko je to v državah s svobodo tiska povsem samoumevno," piše Peter Jančič, urednik spletnega časopisa Novice o politiki in medijih. Tatjana Pirc, novinarka Radia Slovenija in članica Novinarskega častnega razsodišča, je na drugi strani trdno prepričana, da o nekaterih stvareh novinarji pač ne poročajo: "Kaj ima javnost od tega, da novinarji trkajo na vrata mame, ki je izgubila otroka – je to v javnem interesu? Koga? Vaških opravljivk in šankističnih obrekovalcev. To ni v javnem interesu."

Več v prispevku Anke Pirš v Tedniku ob 20.00. Pogovarjali smo se tudi z urednikom portala Požareport Bojanom Požarjem, urednikom časopisa Dnevnik Miranom Lesjakom in kriminalističnim inšpektorjem Robertom Pračkom.