Politika in pravnika Franceta Bučarja, rodil se je leta 1923 v Bohinjski Bistrici, so tako življenjsko kot karierno močno zaznamovali viharni zgodovinski dogodki v Sloveniji od začetka 2. svetovne vojne do osamosvojitve. Bučar se je kot dijak v Ljubljani pridružil Osvobodilni fronti (OF), zaradi česar so ga leta 1942 zaprli italijanski okupatorji in ga internirali v Italijo (Gonars, Novara, Fara Novarese, Parma). Spomladi 1944 je bil poslan v Nemčijo, vendar je že na poti pobegnil in se pridružil partizanom Kokrškega odreda. Maja 1945 je vkorakal v Celovec, kjer je dočakal konec vojne. Nato je bil vpoklican v Knoj in Ozno (jugoslovansko varnostno-obveščevalno službo), kjer je ostal do leta 1946.

Leta 1947 je diplomiral na pravni fakulteti in se nato kot referent zaposlil v vladnem svetu za zakonodajo in gradnjo ljudske oblasti. Sledilo je petnajst let službovanja v državnih uradih. Naslednjih petnajst let pa ga je zaznamovala akademska kariera na ljubljanski pravni fakulteti. Prekinjena je bila sredi sedemdesetih let, ko je z objavami različnih člankov razburjal slovenski politični vrh.

Doba oporečništva
Do leta 1978 je Bučar ostal predavatelj na ljubljanski Pravni fakulteti, nato pa se je Centralni komite Komunistične partije Slovenije odločil, da ga je treba zaradi "pomanjkanja moralno-političnih kvalitet," kritiziral je idejo Edvarda Kardelja o samoupravljanju, odstraniti z ljubljanske univerze.

Sledilo je več kot desetletje oporečništva in nato vstop v politiko. Leta 1988 je na povabilo nemškega evropskega parlamentarca Otta von Habsburga, sina zadnjega habsburškega cesarja, nastopil na rednem zasedanju Sveta Evrope v Strasbourgu in s predstavitvijo razmer v tedanji Jugoslaviji vzbudil pozornost mednarodne javnosti.

V svojem referatu je razložil, da sleherna neposredna pomoč, še posebej finančna, vladam realsocialističnih držav omogoča, da se te izognejo neizbežni uskladitvi svojega gospodarskega sistema z realnostjo zakonitosti tržnega gospodarstva. Zaradi poziva svetu, naj ne kreditira propadlega projekta, imenovanega Jugoslavija, si je prislužil oznako narodni izdajalec. Vendar je kmalu postal eden najvidnejših slovenskih politikov.

Začetki demokracije
V začetku leta 1989 je postal soustanovitelj Slovenske demokratske zveze (SDZ), ki velja za jedro koalicije Demos, ki je zmagala na prvih demokratičnih volitvah 1990. France Bučar je bil imenovan za predsednika slovenske skupščine in predsednika ustavne komisije, sodeloval pa je tudi pri pripravi nove slovenske ustave.

"Osebno se z nekaterimi členi iz povsem profesionalnega vidika ne morem popolnoma strinjati, sicer pa sem popolnoma zadovoljen. Mislim, da gre za ustavo, ki je moderna, solidna in v primerjavi z mnogimi zahodnoevropskimi ustavami precej boljša," je tedaj pokomentiral končno različico ustave.

Kot predsedujoči skupščini je 25. junija 1991 razglasil Temeljno ustanovno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. 23. decembra istega leta je na slovesni skupni seji slovenske skupščine Slovenije razglasil sprejetje nove slovenske ustave in poudaril, da je ta ustava najpomembnejši akt, ki je bil kdaj koli sprejet v Sloveniji.

Poslansko kariero je Bučar nadaljeval na prvih državnozborskih volitvah in bil izvoljen kot kandidat Demokratske stranke (DS). S koncem poslanskega mandata 1996 se je končala njegova aktivna politična pot. Vmes se je leta 1994 potegoval za župana Ljubljane in prišel v drugi krog, kjer ga je porazil Dimitrij Rupel (prejel je 57,4 odstotka glasov). Poskus vrnitve v politiko je bila kandidatura za predsednika republike leta 2002, kjer pa je prejel le nekaj več kot 3 odstotke glasov. Predsednik Slovenije je tedaj (prvič) postal Janez Drnovšek.

Številna literarna dela, posvečena državi
France Bučar je po koncu politične poti napisal več knjižnih del s politično in ekonomsko pravno vsebine, kot so Slovenija in evropski izzivi, Demokracija in kriza naših ustavnih inštitucij, Porušena harmonija sveta, Rojstvo države, Slovenci in prihodnost, Temelji naše državnosti in Prelom, do katerega ni prišlo, ki je izšel letos spomladi. Do leta 2012 pa je tudi vodil slovensko Panevropsko gibanje.