Gospod je precej let preživel brez pravega doma, s stalnim naslovom na centru za socialno delo v Šiški. Zaradi hudih socialnih in zdravstvenih težav so mu pri upravljanju denarne socialne pomoči, ki jo je prejemal vrsto let, pomagali člani društva za pomoč in samopomoč brezdomcem Kralji ulice. Skrbeli so namreč za to, da je imel s tem denarjem zagotovljen najem sobe.

Že leto in pol je ulični brezdomec
Denarno socialno pomoč, svoj edini dohodek, je prejemal vsaj od leta 2001, marca lani pa ga je, ne da bi v njegovem materialnem položaju nastale kakšne spremembe, v celoti izgubil. S tem oz. z isto odločbo centra za socialno delo pa je izgubil tudi zdravstveno zavarovanje.

“S tem so ga potisnili dobesedno na cesto, postal je ulični brezdomec in ostal je tudi brez zdravstvenega zavarovanja. Ima hude težave v duševnem zdravju, veliko bolezni in skorajda nikakršne pravice do zdravstvene pomoči. Na urgenco ga sprejmejo, ko je res hudo in ga odpustijo prvo minuto, ko je možno, ker je jasno, da njegovega zdravljenja ne bo nihče plačal,” opisuje posledice te odločbe predsednik društva za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice Bojan Kuljanac.

Ob takem premoženju nihče ne sme dodeljevati pravic
Na CSD Šiška so svojo odločitev utemeljili z zakonsko določbo, da ob ocenjeni vrednosti nad 50.00,00 evrov socialni delavec nima več možnosti podeliti takih pravic. Na odločbo, ki je za gospoda Marka pomenila popolno izgubo najosnovnejše varnosti, so se predstavniki Kraljev ulice seveda pritožili, a so na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti odločitev centra v celoti potrdili.

Navedli so argument, da morajo biti najprej izčrpane vse možnosti za pridobitev sredstev za preživljanje, zato ob oceni vrednosti Markovega premoženja, ne center za socialno delo ne ministrstvo nimata možnosti, da tega ne bi upoštevala. Pripisano je še, da lahko gospod pot iskanja pravice nadaljuje na sodišču.

Plačajte vse za nazaj ali pa zaznambe ne umaknemo
Zato se je zdela edina rešitev, da se nepremičnina proda po ceni, ki jo je zanjo v tem hipu sploh mogoče iztržiti. Po mesecih iskanja kupcev, tudi ob pomoči agencije in nujnega nižanja cen, sta bila v začetku letošnjega leta resna kupca za podrtijo in zemljišče, na katerem stoji, pripravljena odšteti 15 tisočakov. A se je znova zapletlo.

“Na nepremičnini so namreč tri zaznambe zaradi dolga. Dve ti terjatvi bi se iz kupnine zlahka poplačali v celoti, problem pa je zaznamba države, ki od Marka terja, da je pogoj za umik zaznambe poplačilo dolga v celoti, torej več kot 30.000€. Takoj sem poklical na ministrstvo in vprašal, ali je možno, da država popusti, da nakažemo le ves preostali del kupnine, tako da Marku ne ostane niti za burek, le da se mu vrnejo zdravstvene in socialne pravice, a je gospa zatrdila, da za kaj takega sploh ni zakonske podlage in da mora biti dolg poplačan v celoti. Na ministrstvo smo takoj poslali tudi pisno vlogo, a do danes, skoraj pet mesecev kasneje, odgovora še zmeraj nismo prejeli,” pripoveduje Kuljanac.

Skoraj pet mesecev je namreč za birokratski aparat postopek, ki pač terja svoj čas, za prosilca brez dohodkov pa je nekaj čisto drugega: “Odkar ga poznam, še nikoli ni bil v tako slabem stanju, leto in pol na cesti pušča zelo resne posledice, pomoč bi res nujno potreboval!” je prepričan predstavnik humanitarne organizacije.

Ocena premoženja onemogoča tudi pravico do zdravstvenega zavarovanja
Ali se človeku v tako izjemni stiski ni dalo pomagati drugače kot z vztrajanjem pri fiktivni oceni geodetske uprave in takojšnjem odrekanju vseh pravic, četudi za ceno brezdomstva, smo najprej hoteli vprašati pristojne na centru za socialno delo v Šiški, tam pa so z argumentom, da nam ne morejo zagovoriti sogovornika, sodelovanje zavrnili.

Ker je ministrstvo za delo s svojo drugostopenjsko odločbo potrdilo odločitev centra, hkrati pa že več kot štiri mesece ni odločilo, ali dovoli prodajo nepremičnine, smo odgovore poiskali tudi tam. Generalni direktor Direktorata za socialne zadeve Štefan Lepoša je najprej poudaril, da o konkretnem primeru ne more govoriti, da pa za prav vse upravičence velja, da jih lahko kot življenjsko ogrožene upoštevajo le, če njihovo premoženje ne presega 50 tisočakov – četudi gre samo za fiktivno oceno vrednosti.

Ocena premoženja na več kot 50.000 evrov jim tudi onemogoča, da bi denarno socialno pomoč in zdravstveno zavarovanje odobrili vsaj za čas, ko se nepremičnina dokazano aktivno prodaja. To je za dobo največ dveh let in z dokazili o aktivnem reševanju tega problema mogoče takrat, ko ocenjena vrednost nepremičnine ne dosega 50 tisočakov.

Zaznamba je neizogibna, kdaj pa je pomoč res treba vrniti?
Štefan Lepoša je še pojasnil, da je zapis zaznambe na nepremičnino samodejen in neizogiben ukrep: “Kadar prejemnik dobiva denarno socialno pomoč in varstveni dodatek, vloži zaznambo država, kadar pa je kdo upravičen do oprostitve plačila socialnovarstvenih storitev oz. prejema sredstva iz naslova družinskega pomočnika, pa to zaznambo vloži občina.”

In ker je gospod Marko izpolnil vsaj dve merili po navedbah direktorja direktorata, država nima drugih možnosti, kot da zdaj od njega izterja izplačano denarno socialno pomoč: “S temi problemi se spopadamo in vemo, da bo to zakonodajo na neki način treba spremeniti. V tem trenutku še težko povem, v kakšno smer naj bi šle spremembe, a treba bo najti pametno razmerje med reševanjem resničnih socialnih stisk in hude ogroženosti na eni strani in med dejstvom, da ta človek vendarle premoženje ima. Najti je treba pravo sorazmerje in dati socialnemu delu večjo veljavo. Osebno sem velik zagovornik socialnega dela in menim, da do take ogroženosti ljudi nikoli ne bi smelo priti.”

Nujnost izterjave dolga naj bi veljala za vse primere, ko za izbris prosijo še živeči prejemniki socialnih transferjev. Nekoliko drugače pa velja za morebitne dediče nekdanjih upravičencev, tam se država lahko odloči, da dolga ne bo terjala, če so socialno ogroženi tudi dediči.

In potem preobrat - zakonodaje o vračilu za prosilce sploh ni
Ko smo že opravili pogovor na ministrstvu, ko se je že zdelo, da rešitve ni in da Marko ostaja prepuščen cesti, so Kralji ulice, ki mu v postopku že ves čas pomagajo, po skoraj petih mesecih le dobili pisni odgovor na svoje vprašanje, ali bo država umaknila zaznambo. V odgovoru piše: “Ministrstvo lahko da soglasje za prodajo s pogojem, da se s kupnino zmanjša terjatev do Republike Slovenije v zvezi z zaznambo.”

Na vprašanje, ali ta neoprijemljiva izjava pomeni, da bo ministrstvo zaznambo res umaknilo, so z ministrstva pisno odgovorili: da, če bo sklenjena posebna pogodba z državo kot stranko v njej.

Odgovorili pa so tudi na vprašanje, katera zakonodaja določa, da mora biti dolg v celoti povrnjen in zaznamba prej ne sme biti umaknjena? Odgovor je bil presenetljiv in v nasprotju s trditvami, ki so jih Kralji ulice pred meseci prejeli v ustnem odgovoru: “Postopka vračila za življenja ne ureja noben predpis, ampak se je oblikovala določena praksa, saj bi bila sicer zakonodaja preveč neživljenjska.”

Težko je soditi, kaj so imeli s tem v mislih, saj je praksa, ki človeka vrže na cesto in ga pusti brez evra dohodka in zdravstvene oskrbe, najbrž težko še bolj neživljenjska.

A če je še pred nekaj meseci veljalo, da država sploh nima druge možnosti, kot da izterja vse do zadnjega centa, zdaj vendarle kaže, da zakonodaja pravzaprav sploh ne govori o tem! Škoda, da ni tega kdo preveril pred vsaj pol leta. Ne samo zaradi gospoda Marka.

Sprememb, o katerih se že dolgo in veliko govori, a še zmeraj samo govori, že nekaj let tako rekoč ni. Čas neproduktivnega debatiranja brez prevzemanja odgovornosti namreč teče čisto drugače, ko si na strani, ki o tem premleva, kot tedaj, ko je treba pozimi in z bolečinami spati na cesti.

Bo država pri izterjavah poslej lahko manj toga vsaj v svojo korist?
Pomemben podatek za mnoge, ki so tako kot gospod Marko pri odmerjanju socialnih transferjev ujeti v lastništva nepremičnin, je tudi, da je parlament minuli teden sprejel nekaj sprememb zakona o dedovanju. Če bo po vetu Državnega sveta zakon dokončno potrjen, se bosta lahko RS ali občina, iz proračuna katere se je financirala pomoč zapustniku, odpovedali pravici do povračila te pomoči, če bi premoženje, ki bi postalo lastnina RS ali občine, predstavljalo zanjo breme ali bi zaradi upravljanja ali razpolaganja s to lastnino imela nesorazmerne stroške.

Država bo s potrditvijo te spremembe tako v rokah imela orodje, ki ga bo lahko uporabila, ko bo presodila, kaj je v dednem postopku v njeno večjo korist.

A vsaj enako močno bi potrebovali zakonodajo, ki bi kaj takega omogočala ljudem: da jih togost zakonodaje in njenih birokratkah izvajalcev ne bi tako z lahkoto potisnila pod rob vsega humanega.