Nekateri ga imenujejo prvi islandski protestnik in ga opisujejo kot človeka, ki je leta 2009 s t. i. revolucijo loncev in ponev najbolj pripomogel k odstopu islandske vlade, centralne banke in finančnih regulatorjev. Od oktobra 2008 do marca 2009 je vsak teden točno opoldan stal pred parlamentom, kjer mu je z večtisočglavo množico Islandcev iz parlamenta uspelo pregnati podkupljivo oblast. Do neke mere. Dejstvo, da so Islandci letos znova volili isto politično opcijo, ki je državo pripeljala do finančnega zloma pred petimi leti, po eni strani razume: "Ljudi je strah, bojijo se za svojo prihodnost." Dodaja, da država nujno potrebuje novo ustavo, ki jo bo napisalo ljudstvo.

A Hördur Torfason je predvsem umetnik, ki je s svojim darom za nastopanje in neomajno voljo postal politični aktivist. "Ljudje me pozivajo, naj izvedem nove proteste. Jaz pa jim pravim - na voljo imate vsa sredstva, da to naredite sami."
Med drugim je po njegovi zaslugi Islandija postala deveta država na svetu, kjer so od leta 2008 dovoljene poroke istospolnih parov.
S Hördurjem Torfasonom (68) smo se pogovarjali ob njegovem prvem obisku v Ljubljani:
_________________________________________
Tako na Islandiji kot v Sloveniji imamo politike z dolgim stažem. Vi pravite, da bi morali imeti politiki le en štiriletni mandat oziroma največ dva, saj so sicer izpostavljeni korupciji.
Korupcija je v človekovi naravi, a je ne smemo sprejeti. Ne pravim, da so vsi politiki podkupljivi. A s tem bi preprečili, da bi postali podkupljivi, če bi se predolgo držali moči.

V intervjuju za Dnevnik ste dejali, da so ljudje, ki so imeli moč - predvsem naveza bankirjev in politikov -, najeli strokovnjake, psihologe, ki so pomagali ustvariti množično iluzijo.
Strokovnjaki poznajo človeško naravo.
Nekako tako kot pri resničnostnih šovih, kjer glede na psihološki profil izbirajo kandidate?
Da. Strokovnjaki proučujejo psihologijo množic, da bi iz tega iztržili denar. Če imate dobro poslovno idejo, dobite veliko denarja. Tako kot, recimo, pevski natečaj Simona Cowlla X-Factor. Pred televizijske zaslone privabljajo gledalce in z oglaševanjem zaslužijo veliko denarja. Kaj pa se zgodi z vsemi temi talenti? Izginejo in pridejo novi.
Se vam zdi, da bi bankirji in politiki res šli tako daleč?
Samo poglejte banke. Na veliko oglašujejo, da vzamete posojilo pri njih. Na Islandiji so starejšim ljudem, ki so bili v dobrem finančnem položaju, saj so imeli svoje hiše in prihranke, rekli: "Glejte, vaša hiša in prihranki bodo z nami dobili dodatno vrednost, vaše življenje pa bo še boljše." Veliko ljudi je temu verjelo in veliko ljudi je izgubilo vse.

Koliko ste izgubili vi?
S partnerjem sva izgubila okoli milijon islandskih kron (op. p.: danes je to okoli 6.000 evrov, pred krizo pa nekaj več kot 10.000 evrov). Banka nama je svetovala, naj vloživa denar v varčevalne sheme, ki so jih nato v krizi ukinili. Leto pozneje smo dobili nazaj samo del teh prihrankov. Poleg tega pa je padla vrednost najine nepremičnine. Verjamem, da pri bankah ne velja neki naravni zakon. To, da je padla vrednost valute, je bila namerna odločitev, saj je imel od tega nekdo korist.
In tako je po vsej Evropi.
Da, to je igra, ki jo igrajo. Veliko ljudi je ostalo brez vsega, banka pa jih je na neki način zasužnjila. Izgubili so avtomobil, hišo in vse, a še vedno morajo plačevati svoj dolg. Torej so sužnji. Moje prepričanje je, da banke namenoma zasužnjujejo ljudi, in to moramo spremeniti. Monetarni in finančni sistem sta zelo zgrešena.
Pravite tudi, da vas pogosto sprašujejo o tem, kaj vse ste dosegli z revolucijo loncev in ponev, a potem vašega modela nihče ne uporabi v praksi.
Model, na katerem je slonela revolucija loncev in ponev, sem uporabil že prej. V mladosti sem bil zelo popularen. Ko pa sem javno priznal svojo spolno usmerjenost (op. p.: leta 1975), sem čez noč na svoji koži občutil hinavščino družbe. Vsa vrata so se mi zaprla in od takrat nisem dobil nobenega dela, razen tistega, ki sem ga ustvaril sam. Leta 2008 pa nam je uspelo, da smo istospolno usmerjeni postali enakopravni. Še vedno se je treba boriti za pravice transseksualcev. A ravno to poudarjam - za spremembo družbe je potreben čas, to se ne zgodi čez noč. Leta 1975 sem zasadil novo vizijo, za katero so ljudje potrebovali čas, da so jo razumeli.

Pogosto poudarjate, da moramo ljudje stopiti skupaj na miroljuben način, da moramo vklopiti razum. A v zgodovini se nobena sprememba ni zgodila z mirnimi pogovori, tudi francoska revolucija ne.
Kaj če bi poskusili zdaj? Ne verjamem v vojno, ne verjamem v to, da z ubojem nedolžnih ljudi nekam prideš. Omenili ste francosko revolucijo – pred nekaj leti sem imel zanimiv pogovor s prebivalci Južne Amerike. Bili so zelo goreči in so mi rekli, da sem mevža, ker sem se zadeve lotil na miroljuben način. Rekli so mi, da nisem doživel položaja, ko se v neki vasi ne moreš premikati zaradi trupel na cesti. Odgovoril sem jim, da se mi k sreči kaj takšnega ni zgodilo, da pa verjamem v moč razuma, in ne v moč mišic. Ne želim vojne. A ko pogledam Južno Ameriko, vidim nekega človeka, ki z orožjem ubije veliko nedolžnih ljudi, saj si želi oblasti. In res. Ubije vse, ki mu stojijo na poti in se zavihti na oblast. In kaj stori potem? Potem začne krasti denar in 'bla bla bla', dokler se ne razjezi nekdo drug. K njemu pride z orožjem, ga ubije in prevzame oblast. Čez nekaj let se igra ponovi. Francoska revolucija pa je nekaj drugega, saj je imela vpliv na ves svet. Začeli so z ubojem kraljeve družine, na koncu pa so si Robespierre in drugi sodili sami, saj so prestopili mejo. Ko so dobili moč, so jih ljudje usmrtili. Jaz pa govorim o spremembi v ljudeh samih.
In še nekaj - takrat so vedeli, kdo je njihov 'sovražnik', danes pa ne moremo reči, da je to le vlada neke države, saj je koncept širši.
To je sodobna monarhija.
Torej pravite, da to ni le boj Islandcev na Islandiji ali Slovencev v Sloveniji?
Da, to je boj proti denarnemu sistemu. Ko me ljudje vprašajo, ali je revolucija loncev in ponev kaj dosegla, jim odgovorim, da je. Leta 2008 se je za politiko zanimalo le 10 odstotkov Islandcev, po revoluciji se zanjo zanima 90 odstotkov ljudi. Danes vsi govorijo o politiki.
Postali so zavedni.
Da, to je beseda, ki jo uporabljam.
Ste kdaj utrujeni od tega, da prepričujete ljudi, da se morajo boriti, da morajo ukrepati, saj so navsezadnje Islandci znova volili isto politično opcijo, ki je državo pripeljala na kolena pred petimi leti?
Takrat je bil moj cilj, da ljudje razumejo, da imajo tudi istospolno usmerjeni pravice. Hitro sem namreč dojel, da imajo ljudje o gejih neko podobo - da je to grd starec, ki se skriva v temi in skoči na vse, kar se premika, in ga posili. Geji so bili neke vrste pošasti. Jaz sem bil takrat mlad, bil sem čeden, uglajen, prijazen. Pogosto sem videl, da so ženske v majhnih vaseh svoje otroke pred mano skrivale v hiše. Ko pa sem se začel z njimi pogovarjati z razumnimi argumenti, so videle, da nisem pošast in da sem popolnoma drugačna oseba od tiste, za katero so me imele. In isto počnem danes.
Se vam zdi, da so ljudje preveliki oportunisti?
Seveda, saj smo vendarle ljudje.
Dejali ste tudi, da si nobena vlada ne želi, da bi se ljudje uprli in protestirali. Ob lanskih protestih v Sloveniji je danes nekdanji premier protestnike označil za zombije …
… nas pa za idiote.
Aha, pri vas so bili idioti, pri nas pa zombiji.
Da, gre le za različno poimenovanje. Poglejte, to je pravilo ljudi na oblasti. Pred leti je veljalo, da biti gej pomeni stanje bolezni. Zame pa je pohlep zelo resna bolezen. Je vzrok za vse te nesreče. Pohlep po oblasti, pohlep po denarju, ko se ljudje preprosto ne znajo ustaviti in hočejo vedno več. Iz ust politikov slišimo le dobiček, dobiček, dobiček in več, več, več. Pa smo jih kdaj slišali reči, da bodo kaj delili z ljudmi? Ne. In to je zelo resno, zato želim, da se to stanje opredeli kot bolezensko stanje. Sam ne hrepenim po oblasti. S svojim možem želim le živeti mirno življenje. Za to si prizadevamo vsi. Rad bi pisal pesmi in z ljudmi delil svoje ideje, in to želim tudi vsem drugim. Da živijo polno življenje. In to je pravzaprav tudi vse, kar želimo.