Država Izrael je nastala 14. maja leta 1948 ali po judovskem koledarju 5. ijarja (lyar) 5708. Zaradi razlik med judovskim in gregorijanskim koledarjem so v Izraelu obletnico ustanovitve s prireditvami, ognjemetom, zabavami, predstavitvijo izraelskih dosežkov in podelitvijo najvišjih državnih odlikovanj zaznamovali že med 18. in 25. aprilom, ta konec tedna pa bodo potekale nove slovesnosti.

Najbolj odmevno bo zagotovo odprtje ameriškega veleposlaništva v Jeruzalemu. Spomnimo: ameriški predsednik Donald Trump je decembra lani priznal Jeruzalem kot prestolnico Izraela in napovedal selitev veleposlaništva v to mesto, s čimer je odstopil od dolgoletnega mednarodnega dogovora, da je treba status Jeruzalema določiti v okviru mirovnega dogovora o dveh državah med Izraelci in Palestinci. Izrael je odločitev označil za zgodovinsko, Palestinci in večji del mednarodne skupnosti pa so jo obsodili. Usmerjevalne table za novo ameriško veleposlaništvo, napisane v hebrejščini, arabščini in angleščini, so postavili v začetku maja. Veleposlaništvo bo za zdaj nameščeno v zgradbi dosedanjega konzulata, ameriško zunanje ministrstvo pa v prihodnje načrtuje postavitev nove zgradbe. Trumpa v Jeruzalem sicer ne bo.

Zavrtimo čas nazaj in se spomnimo, kako je Izrael sploh nastal. Sionizem, gibanje, ki je imelo za cilj združitev Judov v Palestini, se je prvič javno politično izrazilo v pamfletu "Judovska država" leta 1896, ki ga je napisal novinar in pisatelj Theodor Herzl. Leto dni kasneje je v Baslu v Švici potekal prvi sionistični kongres, kjer so se udeleženci obvezali, da si bodo prizadevali za ustanovitev doma za Jude na ozemlju Palestine. Judje so se takrat že priseljevali na to območje, njihovo število je zaradi antisemitizma in pogroma v Evropi hitro rastlo – leta 1882 jih je bilo 24.000, leta 1895 pa že 47.000. Leta 1917 je Velika Britanija objavila Balfourjevo deklaracijo, v kateri je pozvala k "oblikovanju doma za Jude v Palestini". Novembra leta 1947 so Združeni narodi sprejeli načrt za razdelitev Palestine na dve državi, judovsko in arabsko, sveto mesto Jeruzalem pa bi bilo pod mednarodnim nadzorom. Ta načrt so arabski voditelji zavrnili.

Razglasitev nekaj ur po koncu britanskega mandata nad Palestino
Nekaj mesecev kasneje so bili judovski voditelji povabljeni na srečanje v muzej v Tel Avivu, piše AFP. Tam, natančneje 14. maja 1948, je bodoči prvi izraelski premier David Ben Gurion pred 200-glavim občinstvom presenetljivo razglasil ustanovitev države Izrael. Deklaracijo je prebral le nekaj ur po izteku britanskega mandata nad Palestino. "Naši ljudje niso izgubili vere, da bodo v letih, ko so živeli razpršeno, našli svojo zemljo. Upali so in molili, da bodo znova lahko uživali v politični svobodi," je dejal Ben Gurion. Ustanovitev Izraela je temeljila na odločitvi Združenih narodov iz leta 1947 o delitvi Palestine na dve državi: judovsko in arabsko.

Izraelski diplomat Michael Shiloh je bil takrat, ko je Ben Gurion razglasil neodvisno judovsko državo, star 14 let. V pogovoru za portal Bloomberg se spominja evforije in vzhičenosti, ki je prevevala Jude ob tistem dogodku: "Državo smo dobili le tri leta po koncu holokavsta. Koncentracijsko taborišče Auschwitz je delovalo še aprila leta 1945. Spominjam se skupinske navdušenosti nad tem, da nam je uspelo, da smo znova varni in da imamo svojo državo."

Kontroverzna ideja, da je Judom to zemljo podaril Bog, ima biblijske korenine, holokavst pa je še prispeval k takratnemu mišljenju, da je pravično Judom dati svojo državo. Za Jude, žrtve holokavsta, je Izrael po koncu druge svetovne vojne pomenil možnost preživetja. Od devetih milijonov Judov, ki so v Evropi živeli pred drugo svetovno vojno, so jih šest milijonov umorili nacisti. V prvih letih po ustanovitvi Izraela je v tej državi svojo novo domovino našlo okoli 600.000 preživelih žrtev holokavsta. Do konca 50. let preteklega stoletja se je njihovo število povzpelo na 800.000, kar je bila takrat približno polovica judovskega prebivalstva. Po razpadu Sovjetske zveze je v 90. letih minulega stoletja Izrael doživel drugi veliki val priseljevanja.

Kar je za Jude srečen dan, je za Palestince katastrofa
A ni vse samo lepo, daleč od tega. Medtem ko Izraelci 14. maja praznujejo dan neodvisnosti, pa je za Palestince dan, ko je nastala izraelska država, to, čemur sami pravijo nakba (katastrofa). Palestinci svoj dan katastrofe oznamujejo 15. maja, dan po razglasitvi izraelske države. Zaradi razlik v koledarjih ta dan sovpade z judovskim koledarjem samo vsakih 19 let.

Na dan katastrofe se Palestinci namreč spominjajo izgona in bega okoli 750.000 Palestincev, ki so bili prisiljeni zapustiti svoje domove po koncu prve arabsko-izraelske vojne leta 1948. Zatekli so se na Zahodni breg, v Gazo ter sosednje države. Še danes so v bližnjih državah, kot je Libanon, potisnjeni na rob družbe in so skorajda brez možnosti za integracijo. Skupaj s potomci se je število beguncev po navedbah Agencije Združenih narodov za pomoč palestinskim beguncem (UNRWA) do danes povzpelo na pet milijonov, piše STA. Danes v Izraelu živi le manjši del Palestincev.

Rojstvo države Izrael je bilo tako tudi začetek izraelsko-palestinskega konflikta, ki kljub mnogim poskusom tudi 70 let kasneje ostaja nerazrešen. Palestinci opozarjajo na pravico do vrnitve svojih ljudi, ki so v času ustanovitve Izraela morali zbežati iz države, na desetletje dolgo zaporo Gaze in na že več kot 50 let trajajočo vojaško okupacijo palestinskih ozemelj.

Dan po razglasitvi neodvisnosti že spopadi
Le dobrih deset minut po razglasitvi države Izrael leta 1948 je sledilo prvo priznanje. Izrael so kot državo uradno priznale ZDA, sledili pa so Iran, Gvatemala, Islandija, Nikaragva, Romunija in Urugvaj. Takratna Sovjetska zveza je Izrael priznala 17. maja 1948. Sledile so ji Poljska, takratni Češkoslovaška in Jugoslavija, Irska in Južnoafriška republika.

Že dan po razglasitvi, 15. maja, so Egipt, Jordanija, Libanon, Sirija in Irak napadli novonastalo državo. "Vojna za neodvisnost" se je končala januarja naslednje leto s premirjem – in s porazom arabskih držav. Izrael pa je utrdil samostojnost in svoje ozemlje povečal skoraj za 50 odstotkov v primerjavi z načrtom o delitvi – s 14.000 kvadratnih kilometrov, kot so jih predvideli ZN, na 21.000.

Leta 1967 Izrael zasedel Jeruzalem, območje Gaze, Golansko planoto in Sinajski polotok
Daljnosežne posledice je med drugim imela šestdnevna vojna leta 1967 med Izraelom na eni ter Egiptom, Jordanijo in Sirijo na drugi strani. Izrael je takrat presenetil sosede in zasedel celoten Jeruzalem, območje Gaze, Golansko planoto in Sinajski polotok. Posledice te vojne je v svetovni politiki čutiti še danes, saj je zmaga pripeljala k okupaciji ozemelj, s tem pa je izbruhnilo še več nesoglasij in spopadov. Tako Palestinci kot večji del svetovne skupnosti zahtevajo umik Izraela v okvir meja pred letom 1967 in rešitev bližnjevzhodnega konflikta z ustanovitvijo dveh držav – Izraela in Palestine, a so bližnjevzhodna mirovna pogajanja že dlje časa v slepi ulici. Status Jeruzalema, ki ima zaradi svojih svetih krajev poseben pomen tako za muslimane kot kristjane in Jude, je že dlje časa ena ključnih točk zastalih bližnjevzhodnih mirovnih pogovorov.

Izrael še naprej vodi tudi sporno politiko gradnje judovskih naselij na zasedenih palestinskih ozemljih, zato palestinske oblasti Izrael ves čas obtožujejo, da želi palestinsko državo, če/ko bo do nje prišlo, narediti nevzdržno za življenje. Zaradi gradnje in širitve naselij se je Izrael znašel tudi pod plazom kritik mednarodne skupnosti, a to grajo kratko malo ignorira. Trdi, da da so nove naselbine zakonite in nujno potrebne za zagotovitev varnosti.

Odstop Golde Meir po jomkipurski vojni
Leta 1973 je sledila nova vojna, ki je poznana pod različnimi imeni – jomkipurska, ramazanska, arabsko-izraelska oziroma oktobrska vojna. Koalicija arabskih držav pod vodstvom Egipta in Sirije je 6. oktobra napadla Sinaj in Golansko planoto, torej območja, ki so bila pod nadzorom Izraela od njegove okupacije v šestdnevni vojni leta 1967. Vojna se je začela z nepričakovanim napadom na položaje izraelske vojske prav na jom kipur, ki velja za najsvetejši dan v judaizmu, tistega leta pa se je prekril tudi z muslimanskim svetim mesecem ramazanom.

Egiptovska vojska je uspešno prečkala Sueški prekop, a po treh dneh je izraelska vojska njihovo ofenzivo ustavila. Prav tako je uspela ustaviti sirske napade na Golanski planoti, še več, sprožila je protiofenzivo, s katero je vstopila globoko na sirsko ozemlje. 25. oktobra so strani podpisale premirje. Po sporazumu v Camp Davidu leta 1978 je Sinajski polotok znova pripadel Egiptu. Štiri mesece po koncu vojne so se v Izraelu začeli protivladni protesti, ki so aprila leta 1974 pripeljali do odstopa izraelske premierke Golde Meir. Meirjeva, četrta premierka Izraela in prva ženska na tem položaju, je bila na tem položaju pet let, prijel pa se je je vzdevek "železna lady izraelske politike".

Pod pokroviteljstvom Clintoma mirovni sporazum v Oslu
Pozimi leta 1987 so se zaradi izraelske okupacije začeli veliki protesti Palestincev. Nemiri so se iz Gaze razširili v Vzhodni Jeruzalem in na Zahodni breg, kar imenujemo prva intifada – upor Palestincev. Nemiri so leta 1993 pripeljali do sporazuma v Oslu, ki je bil prvi dogovor med izraelsko vlado in Palestinsko osvobodilno organizacijo (PLO), predstavniškim telesom Palestincev. S posredništvom takratnega ameriškega predsednika Billa Clintona sta za isto mizo sedla izraelski premier Jicak Rabin in vodja PLO-ja Jaser Arafat, ki sta v sporazumu medsebojno priznala Izrael oziroma PLO. Upanje za končno rešitev sporov je bilo takrat veliko, a se je podrlo kot hišica iz kart dve leti kasneje, natančneje, 4. novembra leta 1995, ko je skrajnodesničarski judovski fanatik izvedel atentat na Rabina, ko je ta zapuščal mirovni shod v Tel Avivu.

V času nasilja in spopadov druge intifade leta 2002 je Izrael začel gradnjo 107 kilometrov dolgega zidu, ki je skupek žičnate ograje z ostrimi rezili, betonskega zidu in stražnih stolpov, ki ves čas nadzorujejo dogajanje na obeh straneh meje – na izraelskem ozemlju in na palestinskih območjih na Zahodnem bregu. Zid je omejil nasilje, nikakor pa ni rešil političnih bitk. Poleg tega se zid skozi leta daljša in daljša – Izrael napoveduje, da bo njegova končna dolžina 700 kilometrov.

"Močni, enotni, razviti, vojaško opremljeni, a ..."
"Dan neodvisnosti Izraela je zame kot vsak drug dan – stalni opomnik na to, česa nimam in kar bi lahko imel," je okroglo obletnico Izraela za Deutsche Welle komentiral 28-letni Palestinec Ahmed, ki si želi z dekletom oditi v Nemčijo, čemur pa starši nasprotujejo: "Ne le zato, ker bi bili ločeni, ampak tudi zato, ker starša nočeta, da Palestinci to zemljo prepuščamo Judom."

Po drugi strani Izraelci ne skrivajo veselja nad jubilejem: "Imamo veliko razlogov za zadovoljstvo. Smo močni, enotni, naša visokotehnološka industrija cveti, vojska pa je izredno močna. Uspelo nam je kljub vsem nasprotovanjem ... in kdor ima težave z nami, je vabljen, naj nas izzove," je dejala učiteljica Miri Hajbi. Njene misli je z drugimi besedami na slovesnostih povedal tudi izraelski premier Netanjahu, ki je napovedal, da se bo moč Izraela v prihodnjih letih in desetletjih le še krepila.

A tudi med Izraelci je veliko takih, ki opozarjajo, naj se država in njeno vodstvo ne trka preveč po prsih in nima tako visokoletečih ciljev. "Če ne bomo našli načina, da si to zemljo delimo s Palestinci, ne le da ne bomo postali močnejši, sploh nas več ne bo! Mi praznujemo dan neodvisnosti, oni imajo ta dan za katastrofo. Moramo se truditi razumeti to kompleksnost odnosov," je dejal 32-letni socialni delavec Niv Daga.

Najhujši sovražnik Izraela danes – sam Izrael?
70. obletnica države je primeren čas tudi za premislek o tem, kam država in njeni prebivalci gredo in kakšni so njihovi cilji v prihodnosti. Ob tem nekateri pomembni člani izraelske družbe opozarjajo, da ima Izrael po 70 letih, ko je uspel razviti visokotehnološko gospodarstvo, odlično izurjeno in opremljeno vojsko ter se ograditi od sosedov, novega sovražnika – samega sebe. Po poročanju portala The Economist se v Izraelu namreč odvija boj med dvema strujama – tisto, ki želi Izrael utemeljiti na judovskih verskih vrednotah, in tisto, ki opozarja, da bi s tem ogrozili prihodnost države.

Desničarska vlada premierja Benjamina Netanjahuja je namreč v zadnjem času predstavila več zakonov, s katerimi želi utrditi izraelsko judovsko identiteto. Tako so parlamentu v sprejetje predlagali zakon, ki Izrael definira kot nacionalno državo Judov, v kateri je uradni jezik hebrejski, "združeni Jeruzalem" pa je njena prestolnica. Ob tem je kulturno ministrstvo nehalo financirati ustanove, ki jih dojema kot "nelojalne" Izraelu, vladi pa je uspelo tudi omejiti moč vrhovnega sodišča, saj so jo razjezile nekatere nedavne razsodbe, kot je odločitev, da morajo Izraelci izprazniti naselbine na zasedenem Zahodnem bregu in ustaviti načrt o izgonu afriških prebežnikov. Nasprotniki te politike opozarjajo, da gre za populistične poteze, ki vodijo k manj demokratični družbi, v odnosu do Palestincev pa celo k apartheidu.

"Vse več Izraelcev ima občutek, da morajo izbirati med 'judovskim' in 'demokratičnim'," je dejal profesor na univerzi Bar Ilan, Yedidia Stern, in dejal, da so prvih 40 let obstoja Izraela v državi prevladovali sekularni Judje evropskega izvora, pri katerih so prevladovale socialne demokratične vrednote. Nato pa so prevladale druge skupine, kot so Judje, ki so se preselili iz arabskih držav, verski nacionalisti in ultraortodoksni Judje. Politično dejavnejši so postali tudi arabski Judje, ki predstavljajo okoli 17,5 odstotka izmed dobrih osem milijonov prebivalcev Izraela, in simpatizirajo s Palestinci.

V središču razprav pa ostaja izraelsko-palestinski konflikt. Vse več desničarskih politikov odkrito nasprotuje rešitvi dveh držav in javno govorijo o priključitvi večine Zahodnega brega, zato z drugače misleče strani družbe prihajajo opozorila, da bi to lahko vodilo k rasnemu razlikovanju, saj v tem primeru Palestinci ne bi imeli enakih pravic kot Judje.

"Izrael je bil ustanovljen zato, da bi Judje, ki se do takrat nikjer po svetu niso počutili zaželene, končno dobili svoj dom. A danes, 70 let kasneje, je Izrael postal trdnjava, ni pa še postal dom," je dogajanje nedavno komentiral eden najbolj znanih izraelskih pisateljev David Grossman in dodal, da se je skozi leta okupacije v Izraelu že pojavila "apartheidska resničnost".