Globočnik ni bil zgolj še en vojni zločinec - bil je eden vodilnih esesovcev, Hitlerjev "menedžer smrti", kot se je v knjigi Dva milijona smo jih pospravili (2014) zapisalo avtorju, avstrijskemu zgodovinarju Johannesu Sachleshnerju. In ta mož, ki je v hierarhiji nacističnega sistema zasedel najvišje položaje, je bil slovenskega rodu. Senčna plat slovenske zgodovine, o kateri pa presenetljivo malo vemo.

Bil je sooblikovalec zamisli, kako se rešiti "judovskega vprašanja" in nekateri Globočniku celo pripisujejo, da je prav on prišel na zamisel plinskih celic. Raziskovalci nacističnih zločinov Globočnika uvrščajo med deset največjih nacističnih krvnikov, pečat pa je pustil tudi na slovenskih tleh, saj je ustanovil šolo, v kateri je uril domobrance.

Tisti, ki so se poglabljali v Globočnikovo delovanje, ga opisujejo kot pošast. Ameriški zgodovinar Arno J. Mayer ga je tako označil za "prvinskega nacističnega krvoslednega psa", nemški zgodovinar Joachim C. Fest pa za "poklicnega morilca".

Avstralski raziskovalec Joseph Poprzeczny je o njem napisal knjigo (Odilo Globočnik, Hitlerjev mož na Vzhodu), v kateri ga opiše takole: "Genocidni morilec in najhudobnejši vojni sodelavec Heinricha Himmlerja ter eden najbolj zverinskih in najokrutnejših morilcev Judov in Poljakov, kar jih je dalo 20. stoletje."

Globočnik s č-jem
In kdo točno je bil Odilo Lothar Ludwig Globočnik? Rodil se je 21. aprila 1904 v Trstu družini, ki je prihajala iz Tržiča, ko je bil Globočnik še deček, pa so se preselili v Celovec.

Njegova mama je bila po rodu Čehinja, rojena v Banatu (današnja Srbija). Njegov oče Franc je bil konjeniški poročnik v avstro-ogrski vojski, njegov dedek profesor na ljubljanski realki, njegov pradedek pa zdravnik v Tržiču. Pri Globočnikovih doma se je govorilo nemško in tudi Globočnik se je imel za Nemca, a si, zanimivo, nikdar ni skušal ponemčiti priimka in se je vedno podpisoval s strešico nad c-jem.

Odilo se je že kot najstnik pridružil proavstrijski prostovoljski milici, ki se je med vojno za Koroško (1918-1919) borila s slovenskimi prostovoljci in jugoslovansko vojsko. Leta 1920 je med koroškim plebiscitom delal kot podtalni propagandist za avstrijsko stran.

V Nacionalsocialistično stranko se je včlanil leta 1931 in postal aktivist SS-a. Kot eden vodilnih avstrijskih nacionalsocialistov je odigral ključno vlogo pri padcu avstrijske vlade in anšlusu, pri tem pa vedno deloval skrajno skorumpirano in brezkompromisno. Leta 1939 je bil Globočnik imenovan za pokrajinskega vodjo nacistične stranke, a so ga zaradi arogance, manjših kraj in "kreativnih" metod odslovili.

Na pomoč mu je priskočil Heinrich Himmler, eden najvplivnejših oseb v Tretjem rajhu, ki je postal Globočnikov dober prijatelj in mu je v naslednjih letih redno reševal kožo. Himmler, ki je cenil njegovo neusmiljenost in privrženost nacističnim ciljem, je "Globusa", kot ga je ljubkovalno klical, postavil za vodjo SS-a in policije za okrožje Lublin. "Napel bom vse sile, da bo na naših položajih vaš mali pomočnik," je v enem izmed telegramov Himmlerju zapisal častihlepni, skoraj pobožnjaško vdani Globočnik.

O rešitvi judovskega "problema"
In Globočnik je resnično storil vse - in še več. Njegove metode so bile tako radikalne in neusmiljene, da so se občasno nad njimi zgražali celo višji nacistični kadri. Če je Globočnikova tajnica Wilhelmine Trsek svojega šefa pozneje opisala kot "prijetnega, čutečega človeka", ki se je po obisku taborišč "tudi po ves dan zaprl v spalnico", je bil med svojimi sodelavci znan kot sadističen, makiavelističen krvnik.

Veleum, ki je sooblikoval idejo o "končni rešitvi judovskega vprašanja" in, po nekaterih poročilih, celo sam predlagal plinske celice kot orodje za to rešitev. Načrt je bil, da Jude in Poljake na okupiranem ozemlju v nekaj letih zamenja nemško prebivalstvo, v vmesnem času pa prej omenjeni predstavniki "podrase" kot poceni delovna sila zgradijo vso potrebno infrastrukturo.

Celo sam šef Gestapa, Heinrich Müller, je Globočnika v poročilu označil kot "popolnoma neobvladljivega". "In povrh vsega sploh ni Nemec, ampak Slovenec!" je še dodal.

"Bil je postavljač, ki se je znal primerno postaviti v prvo vrsto in svoje domišljijske zasnove načrtov prikazati tako, kakor da so zvečine že uresničeni in ki je hotel opraviti vse sam in najbolje, bodisi da je bil govor o uničenju Judov, o preseljevanju Poljakov ali o vrednotenju zaplenjenih dragocenosti," je Globočnika opisal Rudolf Höss, poveljnik taborišča v Auschwitzu.

Kompleksen značaj
Pisni viri, ki opisujejo Globočnikov značaj, rišejo podobo konfliktnega, večplastnega moškega, po eni strani bolestno ambicioznega in brez moralnih zadržkov, z morilsko slo, po drugi skoraj ritolizniško vdanega uradnika s poudarjenim manjvrednostnim kompleksom, ki je hlepel po priznanju nadrejenih in je potreboval jasne ukaze.

"Če ukazi niso bili jasni, se je počutil negotovo in je svoje nadrejene prosil za natančna pojasnila. In prav takšno držo je zahteva tudi od svojih sodelavcev: ukaze so morali izpolnjevati za vsako ceno. A to je bila ena stran. Druga je bila žgoče častihlepje, v katerem je sanjal o novi vzorni državi in o neznanskih projektih, s katerimi bi bilo povezano njegovo ime. In hrepenel je po znamenjih, ki bi govorila o tem: po redu krvi in železnem križu, po ploščah, ulitih v bron," je v knjigi Dva milijona smo jih pospravili zapisal Sachleshner.

Höss pa: "Pri vsaki priložnosti, ki se je ponudila, je močno pretiraval, a je bil pravzaprav dobrodušen človek. Kar je zagrešil hudega, se je po moji presoji zgodilo iz bahaštva, postavljaštva in samopoveličevanja."
Zgodovinar dr. Božo Repe, s katerim smo se pogovarjali, pravi, da Globočnikova značajska protislovja niso nič nenavadnega. "Da ga je tajnica opisovala kot prijaznega in krotkega? Seveda. Najhujši nacistični krvniki so bili dobri očetje (če že ne možje), tenkočutni, pozorni, ljubitelji umetnosti in glasbe, še posebej Wagnerja. Tudi pod plinske prhe je zapornike v koncentracijskih taboriščih spremljala klasična glasba …"

"Dva milijona smo jih pospravili!"
Globočnik je bil odgovoren za uničenje varšavskega in białistoškega geta, za prisilno preseljevanje Poljakov in za zloglasno akcijo Reinhard za iztrebitev Judov - vzpostavitev mreže zbirnih, delovnih in uničevalnih taborišč Majdanek, Bełżec, Sobibór in Treblinka, v katerih je umrlo več kot dva milijona ljudi. Za iztrebljanje je Globočnik zadolžil paznike, ki so žrtvam zasegli osebne predmete, jih trpali v plinske celice in odstranjevali njihova trupla. "Dva milijona smo jih pospravili!" so pozneje večkrat slišali Globočnika, kako se je trkal po prsih.

"Iztrebljanje poljskih Judov, ocena preostalega judovskega potenciala, ocena imetja in dragocenosti ter pridobitev skritih vrednostnih papirjev in nepremičnin ubitih Judov," je Globočnik v poročilu navedel štiri cilje akcije Reinhard.

Himmlerju je v Berlin redno pošiljal sezname zaplenjenega premoženja internirancev, v katerem je popisal dobesedno vsak gumb z judovske obleke. Podatki kažejo, da je nemški proračun s svojo računovodsko natančnostjo obogatil za okoli 100 milijonov mark.

Primorsko obdobje - urjenje domobrancev
Po Mussolinijevem padcu in "uspešno" izvedeni akciji Reinhard je bil Globočnik premeščen v Trst, kjer je mislil, da bo nadaljeval politiko iztrebljanja, a so bile tam njegove morilske enote, ki jih je zbral po vseh koncih Nemčije, Ukrajine in Poljske ter jih pripeljal s seboj, prešibke oz. so bili partizani premočni. Tako je bila njegova tržaška bilanca "le" nekaj tisoč, kolikor je bilo pobitih italijanskih Judov, partizanov in političnih oporečnikov v Rižarni, edinem uničevalnem taborišču na tleh današnje Italije.

Je pa v tistem času v Gorici ustanovil šolo za domobrance, v kateri je izuril celo generacijo kadetov in dal pobudo za ustanovitev Slovenskega narodnega zbora, primorske veje domobrancev, ki so nato pobijali in požigali po Krasu vse do konca vojne, Nemcem pa posredovali sezname skrivališč pripadnikov Osvobodilne fronte in "sumljivih" oseb. A o tem šolski učbeniki molčijo.

Kot je ta teden zapisala Ranka Ivelja v Dnevniku: "Ali smo torej, vajeni o sebi misliti kot o narodu na pravi, zmagoviti strani zgodovine, nemara preveč zlahka zanemarili svoj delež zgodovinske soodgovornosti za nacizem?"

Po samomoru skriti pokop
Ob napredovanju zavezniških sil se je Globočnik umaknil na avstrijsko Koroško in se nazadnje s svojimi najtesnejšimi sodelavci zatekel v Ziljske Alpe. Britanska konjenica je Globočnika izsledila, ga prijela 31. maja 1945 blizu Belega jezera (Weissensee) in ga odvedla v Špaterjan (Paternion), kjer je še istega dne v svoji celici storil samomor s kapsulo cianida, ki jo je imel pri sebi. Star je bil 41 let.

Ker ga lokalni duhovnik ni hotel pokopati, so ga Angleži po hitrem postopku zagrebli zunaj cerkvenih zidov na Svinjski trati na dravskem bregu, mesto pokopa pa trikrat prevozili, da bi zabrisali vse sledi.

Tako vsaj govori uradna zgodba, a okoli Globočnikove smrti se je, podobno kot okoli Hitlerjeve, spletla kopica teorij zarot, ki jih tudi Sachslehner v svoji knjigi ne zavrača - veliko je namreč ugibanj, ali je bilo truplo, ki so ga Britanci pokopali, res Globočnikovo. Simon Wiesenthal je namreč leta 1964 poročal, da so Globočnika videli v Španiji, na Irskem in v Argentini, zato je bilo to vprašanje nekaj časa aktualno. Po eni teoriji naj bi si Globočnik kupil življenje s tem, da je Britancem razkril, kje so zakopani nacistični zakladi.

Nekateri so tudi ugibali, da so ga na začetku maja ubili partizani ali pa maščevalne enote Judov. Ena izmed ovrženih teorij pa je bila tudi, da so Britanci Globočnika izročili ameriškim obveščevalcem.

Leta 1992 je bil v britanskem Independentu objavljen pogovor z Globočnikovim sinom Petrom Globočnikom, ki svojega očeta nikdar ni spoznal - Odilo se je namreč z njegovo mamo, Korošico sumljivo slovensko zvenečega priimka Lore Peterschinegg, nekdanjo vodjo koroškega odreda Zveze nemških deklet, poročil leto dni pred smrtjo. Ironično, Peterschineggova je bila pol Judinja.

Globočnik mlajši je v intervjuju povedal, da je vedno razmišljal o teorijah, da je njegov oče še živ. "Vedno so obstajale te govorice. In toliko jih je preživelo. Se pa sprašujem, če si je ustvaril novo življenje, morda celo novo družino, mar me ne bi hotel vseeno spoznati?"

Ni pa hotel Peter Globočnik dati jasnega odgovora na to, kaj si misli o svojem zločinskem očetu. "Prebral sem vse zapise, ki govorijo proti njemu in vse, ki ga branijo. Če bi verjel prvim, potem bi moral verjeti, da je bil moj oče ..." Stavka ni dokončal.