"Vsi si želimo bogato in lepo življenje. Ampak, ko se to ravnovesje poruši, ko je v ospredju le še hrepenenje po tuzemskem bogastvu ali, kar je še hujše, da se ne oziramo, kako do tega pridemo, da pri tem teptamo človekove pravice, izigravamo zakone in predpise, potem to prinaša tudi zelo veliko škodo družbi, v kateri živimo. Ni greh, da si nekdo želi biti bogat, ampak problem je to, na kakšen način človek do tega bogastva pride," je v pogovoru za MMC ob dnevu reformacije dejal prvi mož slovenske Evangeličanske cerkve. Z njim smo se pogovarjali o stanju slovenske družbe skoraj pol tisočletja po dogodkih, ki so spremenili takratni svet.

Skoraj 500 let je že, odkar je Martin Luter na vrata wittenberške cerkve pribil svojih znamenitih 95 tez. Simbolno dejanje, ki je za seboj potegnilo celo vrsto dogodkov. V resnici pa je šlo "le" za krik po svobodi, po človeški svobodi. Vzporednice z današnjim časom se vlečejo kar same. Upravičeno?
Prav gotovo. Ljudje smo rojeni v ta svet tudi zato, da bi v njem živeli svobodno, da bi se svobodno, a tudi odgovorno obnašali. Reformacija je prav gotovo bila klic po svobodi tudi zaradi razmer, ko ljudje niso mogli svobodno razmišljati. In to hrepenenje po svobodi je v vsakem času zgodovine naša neodtujljiva pravica. V sleherni dobi ljudje imamo pravico, da se odločamo po svoji vesti, da se odločamo tako, kot mislimo, da je prav, seveda pa pri tem ne smemo in ne moremo ogrožati drugih. Kristjanom tu korektiv za njihovo življenje mora biti in ostati Sveto pismo.

Omenili ste že odgovornost. Pred dnevi ste poudarili, da se ne smemo skrivati za raznimi ustanovami, ampak moramo prevzeti odgovornost za vse, kar delamo. Je torej čas, da se začnemo spraševati, ali je pot, po kateri ta trenutek gre naša družba, prava?
Vsaka doba prinaša nekaj novega. Tudi zaradi tega je treba, da se na osebnostni ravni, pa tudi kot narod, reformiramo in transformiramo, predvsem v smislu, da v ospredje postavimo tisto, kar je dobro, kar je pozitivno. In to je ena izmed maksim, vrednot - občečloveških, krščanskih in protestantskih, da postajamo vsak dan boljši ljudje in da se takrat ko ne gre vse tako, kot bi si želeli, obnašamo odgovorno in pošteno. V odnosu do Transcendence, do samega sebe in do drugih ljudi.

Se pravi: vsak mora začeti iskati rešitve pri sebi. Ali pač počakamo, da se pojavi neki drugi Luter in nas popelje na drugo pot?
Nisem prepričan, da se svet lahko tako hitro spremeni. Spremeni se lahko le toliko, kolikor smo ljudje pripravljeni sami pri sebi spremeniti svoje srce. In ko bo to spet postalo vrednota, tisto, kar nas žene naprej, se stvari lahko spremenijo na bolje. Poglejte, naša civilizacija je v zadnjih letih naredila strašanski napredek na tehničnem področju, vprašanje pa je, ali smo sposobni narediti korak naprej tudi na duhovnem.

"Kot odgovornim ljudem nam ne more in ne sme biti vseeno, kako kdo vodi to ladjo in kam pluje," ste dejali maja. Pa se zdi, da nam kljub vsemu je vseeno - kot po tekočem traku poslušamo o različnih aferah in škandalih poslancev, ljudje pa to kar sprejemajo. Še več - vedno znova jih volijo. Kaj to pomeni? Da nam je Slovencem kot državljanom zares vseeno?
V tem oziru nam ne sme in ne more biti vseeno. Gre za naš narod, za naše preživetje in gre tudi za to, kako bomo na tem malem koščku lepe zemlje sposobni urediti stvari, da bo življenje prijazno do vseh ljudi. In zato nam ne sme biti vseeno, kam ta naša ladja pluje. Prav tako nam ne more in ne sme biti vseeno, kdo to ladjo upravlja. Zato bi morali biti na tistih mestih, kjer se odloča, moralni, pokončni in etični ljudje. In to bi moral biti ideal sleherne družbe. In teh ljudi ne bi smeli predalčkati, soditi ali ocenjevati po njihovi takšni ali drugačni pripadnosti, ampak po tem, kaj in koliko vejo, kako povezujoče delujejo.

Pa smo Slovenci sploh sposobni prepoznati takšne voditelje?
Naš narod kljub mnogim napakam vseeno zori. Čeprav zunanji videz tega včasih ne pokaže. Vendar naj že resnično enkrat prevlada misel na več sodelovanja, strpnosti in tolerance. Vse preveč se delimo. Vse preveč je predsodkov. Mislim, da bi se morali nekaj naučiti iz tistega, kar je nekoč rekel Einstein, da je lažje razbiti atom kot predsodek. Že zdavnaj smo znanstveno dokazali, da je atom mogoče razbiti, ampak vse preveč predsodkov pa še vedno ostaja. Zaradi svojega prepričanja, verskega ali svetovnega nazora ali pa zaradi svojega pogleda na zgodovinske dogodke sodimo, kdo je pravi in kdo ne. Soditi je treba po realnih kriterijih in se na ta način na najboljši mogoči način približati resnici, ki bo sprejemljiva za čim širši krog ljudi. Resnica ne sme trpeti, tudi če nas to boli. Le na zdravi osnovi bomo lahko zgradili zdravo, pošteno in pravično družbo.

Ljudje, ki svoje ideološke nazore preveč postavljajo v ospredje torej po vašem mnenju niso pravi, da nas vodijo?
Pravi voditelji so po mojem mnenju tisti, ki so sposobni presegati ideološke in tudi verske razlike in predsodke. To ni enostavno. Ampak ljudje, ki to zmorejo, v zgodovini prej ali slej dobijo tisto mesto, ki si ga zaslužijo.

Vi osebno v slovenski družbi vidite takšne ljudi?
Težko govorim o imenih. Vendar ... Slovenci smo vseeno narod, ki je v zgodovini premogel ljudi, ki so preroško začutili, kam je treba narod voditi. Jaz sem prepričan, da tudi danes obstajajo takšni ljudje in bodo obstajali tudi v prihodnje. Vendar se ne želijo preveč izpostavljati. Je res, da je stvari bolje spreminjati počasi, z evolucijo. Ampak včasih je racionalen, miren, dostojanstven protest pravi način, da se pokaže, da je v družbi, tudi v Cerkvi, nekaj narobe in da se je treba nad tem zamisliti.

Zakaj torej tega pri nas ni? Ali pa vsaj ne veliko?
Morda zato, ker se bojimo, da nas bodo ljudje etiketirali kot takšne ali drugačne. To je verjetno razlog, da se mnogi ne želijo izpostavljati z imeni in priimki. Toda to je včasih nujno treba narediti. Enostavno potrebuješ ljudi, ki so pripravljeni v pravem trenutku narediti pravo stvar, sprejemati prave odločitve. Vendar tudi v posvetu z drugimi. Nihče ni tako pameten, da bi vse lahko naredil sam. Zato je pomanjkanje strpnega dialoga tisto, kar pogrešam.

Evangeličanska cerkev se v Sloveniji - vsaj v primerjavi s Katoliško - drži bolj ob strani. Pa ne zato, ker ji ne bi bilo mar za stanje slovenske družbe, ampak razlog tiči drugje, domnevam.
Cerkev in država sta po naši ustavi ločeni. Gotovo Cerkev ima pravico - in te pravice ji nihče ne more odreči - tudi dejansko povzdigniti glas, ko so kršena načela človekovih pravic in svobode. Cerkev, kot jo jaz razumem, je živ organizem, ki živi tu in zdaj, zato mora biti soustvarjalka družbenega napredka in se tudi mora družbeno odgovorno obnašati. Drugo vprašanje pa je politika v njenem najožjem smislu.

Vsak človek pa je v nekem oziru homo politicus. Vsi, tudi verni ljudje, vsak ima v sebi tudi nekaj politika. Tega nam nihče nima pravice odreči. Vsi verni in neverni imamo pravico, da soodločamo in tako "pomagamo" soustvarjati družbeno klimo in razmere, v katerih živimo.

So slava, moč, oblast, denar in vpliv sploh lahko v sožitju z dostojanstvom, častjo, ugledom, ponosom in poštenjem?
Mislim, da so lahko, ampak samo v tistem primeru, ko je človek dovolj zrel in odgovoren in ko se zna pošteno, prav in odgovorno obnašati tudi, ko je na položaju, ki mu marsikaj omogoča. Toda čim višje je človek, tem močnejše morajo biti tudi "vajeti", da preveč ne zbezlja. Ob vseh zakonih, ki jih kot družba sprejemamo, pa ne gre zanemariti tudi, kaj nam za naše življenje - kaj je narobe in kaj je prav - govori tudi deset božjih zapovedi, ki jih je Bog položil v našo zibelko.

Se pravi, odgovornost je na strani posameznika.
Protestantizem je vedno poudarjal in poudarja še tudi danes, da moramo za tistim, kar govorimo in počnemo, stati z vso svojo osebno integriteto. Vsi si želimo bogato in lepo življenje. Ampak, ko se to ravnovesje poruši, ko je v osredju le še hrepenenje po tuzemskem bogastvu ali, kar je še hujše, da se ne oziramo, kako do tega pridemo, da pri tem teptamo človekove pravice, izigravamo zakone in predpise, potem to prinaša tudi zelo veliko škodo družbi, v kateri živimo. Ni greh, da si nekdo želi biti bogat, ampak problem je to, na kakšen način človek do tega bogastva pride. Protestantizem zagovarja delavnost, poštenost, odgovornost, varčevanje. Toda bogat je treba biti tudi v duhu. In če si bogat v duhu, znaš pravilno in pravično ravnati tudi z materialnimi dobrinami. Vse to so temelji krščanske in občečloveške etike, ki jih je protestantizem inkorporiral v svoj način življenja in razmišljanja.