enduro, motorne sani, gorska kolesa in še veliko drugih vozil za dinamično preživljanje prostega časa so na voljo na trgu in seveda se tisti, ki jih kupijo, z njimi želijo voziti predvsem v okolju, za katerega so bila vozila narejena, se pravi v naravnem okolju. Tu pa trčijo ob omejitve, ki so bolj ali manj utemeljene.

Vožnjo v naravnem okolju je od leta 1995 urejala Uredba o prepovedi vožnje z vozili v naravnem okolju, od julija naprej pa je ta vključena v Zakon o ohranjanju narave, ki vožnjo v naravnem okolju omejuje na prometno infrastrukturo, kar pomeni, da se z nekaterimi izjemami lahko vozimo le na javnih cestah in nekategoriziranih cestah, ki se uporabljajo za javni cestni promet, ter na gozdnih cestah. Brez ustreznih dovoljenj torej sploh ne smemo skreniti niti na vlako, kaj šele na neurejeno podlago. Kolesarji lahko poleg tega vozijo po gozdnih cestah in urejenih poteh ter vlakah, če jim to dovolijo upravljavci, po posebej označenih planinskih poteh in v okviru javnih prireditev.
Nujni ukrepi v zvezi z vožnjo v naravnem okolju
Zakon je torej precej strog in nič nenavadnega ni, da pogosto prihaja do kršitev, ki so pereče predvsem v občutljivih okoljih, kakršno je denimo na Kopah na Pohorju, ki so še posebej obremenjene s stihijsko vožnjo v naravnem okolju. Na simpoziju o vožnji v naravnem okolju, ki je prejšnji teden potekal prav na Kopah, so udeleženci preučili predvsem, kako daleč so z izvajanjem sklepov, ki so jih sprejeli na podobnem posvetu lani. Na lanskem posvetu so namreč izhajali iz projekta SUPORT – trajnostno upravljanje Pohorja, v okviru katerega so v letih 2015 in 2016 izvedli analize voženj v naravnem okolju in predlagali mogoče ukrepe za izboljšanje stanja. Med morebitnimi ukrepi so bili registracija vozil za vožnjo v naravnem okolju na državni ravni, zvišanje nesorazmerno nizkih kazni za vožnjo motornih vozil v naravnem okolju, iskanje območij, kjer bi bila vožnja motornih vozil sprejemljiva z družbenega vidika in vidika varovanja narave ter usklajena s pričakovanji uporabnikov vozil, izobraževanje in ozaveščanje ter grajenje strpnosti med različnimi uporabniki prostora in prizadevanje za razvoj zelenega turizma, ki gradi na naravnih danostih ter spoštovanju narave. Na ožjem prostoru Pohorja bi radi tudi izvedli postopke za ustanovitev zavarovanega območja, kjer bi lahko bolj učinkovito izvajali naravovarstveni nadzor. Žal so tudi po letu dni ugotovili, da težava ostaja enako pereča.
Naravno okolje je občutljivo na motnje
Potrebo po ureditvi vožnje v naravnem okolju in dejavnosti sploh sta nam na primeru Rogle na Pohorju v oddaji Avtomobilnost pojasnila Jurij Gulič z Zavoda RS za varstvo narave in Zdravko Miklašič z Zavoda za gozdove Slovenije. Voznike oziroma kolesarje je po drugi strani zastopal Peter Zajc s Konzorcija Odprimopoti.si.

Kot je povedal Gulič, imamo na Pohorju nadvse vredno pokrajino z lastnostmi, ki jih drugje ne najdemo. Imamo barje, posebne gozdove, travnike, od koder se odpirajo številni razgledi, in še kaj, Miklašič pa je dodal, da so tu tudi vrste zaščitenih ptičev, kakršna sta divji petelin in ruševec, tu pa so tudi mokrišča. Ker je širše območje po evropski zakonodaji urejeno kot Natura 2000, moramo zanj skrbeti.
Katera vozila torej zagotovo ne sodijo v takšno okolje? Miklašič pravi, da vsa motorna vozila, treba pa je poudariti predvsem motorje enduro in motorne sani, ki povzročajo hrup ter v prostor vnašajo nemir. Zajc na to odgovarja, da če smo kot država dopustili, da se takšna vozila in rekviziti prodajajo ter od njih odvajamo davke, bi bilo prav, da na neki način prostor zagotovimo tudi tovrstnim prostočasnim dejavnostim.

Zaščitenih živali pa ne moti samo hrup, ampak naša prisotnost v naravi sploh, in se nam umikajo. Poleg je tudi ekonomska komponenta. Gulič je opozoril na projekt NATREG, s katerim so opravili ekonomsko valorizacijo Lovrenških jezer na Pohorju. Pokazalo se je, da so ta območja takšen magnet za zeleni turizem, da ga je treba čuvati tudi s tega vidika, ne le z vidika strogega varstva narave. Vožnja z motornimi vozili v naravi zmanjšuje njegovo vrednost za druge obiskovalce.
Določitev uresničljivih ukrepov
In kako bi vožnjo uredili na manj strog način? Miklašič je pri tem opozoril na projekt Trajnostno upravljanje Pohorja, s katerim so poskušali določiti, kje so območja najbolj ogroženih rastlinskih in živalskih vrst in kje so tista območja, ki so najbolj obremenjena s prostočasnimi dejavnostmi. Ko bodo zbrali podatke, bodo na njihovi osnovi poskušali določiti izvedljive ukrepe, s katerimi bodo omilili vplive in prostočasne dejavnosti usmerili na manj sporna območja.

Zajc pravi, da je prostora dovolj, res pa je tudi, da je na 20.000 kvadratnih kilometrih Slovenije treba zadostiti veliko interesom. Prepričan je, da jim je v zadnjih letih naziranje, da je bistvo težav v varstvu narave, uspelo preusmeriti na urejanje odnosov med različnimi interesnimi skupinami. Opozoril je tudi na način vzdrževanja poti. Dejstvo je, da večino poti markacisti vzdržujejo prostovoljno, zato se razumljivo počutijo ogrožene pred drugimi skupinami. Razlogov za ureditev stanja je torej več kot dovolj.

Matija Janežič