Mini cooper S z voznikom Patrickom "Paddyjem" Hopkirkom in sovoznikom Henryjem Liddonom je znamki prinesel prvo zmago na reliju 21. januarja 1964, v letih 1965 in 1967 pa sta še dve lovoriki osvojila finska moštvena kolega Timo Mäkinen in Rauno Aaltonen.

Paddy Hopkirk se zmage pred pol stoletja kljub svojim osemdesetim letom še dobro spominja in skromno poudarja, da je pri vsem pomembno vlogo igrala sreča oziroma dobra kombinacija zasnove in zmogljivosti minija, vremena in značilnih cestnih odsekov.

Za zmago je bila po mnenju udeležencev odločilna predzadnja etapa, na kateri je Hopkirk sicer prevozil ciljno črto 17 sekund za glavnim tekmecem Bojem Ljungfeldtom, ki pa je vozil precej močnejši model V8 ford falcon. Izravnalna formula - zasnovana, da izniči razlike med maso in močjo različnih avtomobilov – pa je zagotovila vodstvo miniju v skupnem seštevku.

Hopkirk je nato ubranil svojo prednost na zadnji etapi relija, sprintu po ulicah Monte Carla. Timo Mäkinen s četrtim mestom in Rauno Aaltonen s skupnim sedmim pa sta še zaokrožila uspeh Minija in začela dobo "treh mušketirjev", ki jim je uspelo ostati pri vrhu še nekaj naslednjih let, dokler niso priznali premoči zmogljivejših in predvsem večjih avtomobilov.