"Smo izkustveni ljudje. Gradimo na izkušnjah," pove nekdanji basist Nietov Aleš Češnovar o svoji novi skupini Bard. V njej je združil svoje moči z mlado perspektivno ritemsekcijo, ki jo sestavljata 24-letna bobnarka Nataša Zamida in 20-letni basist Yuri Baron.

Češnovar je ob nastajanju 13, ki so ga Nieti poimenovali za svoj prvi pravi album, začutil, da se njegovi ustvarjalni pogledi ne ujemajo več z drugimi člani. Baskitaro je zato zamenjal za kitaro in se po tem, ko ni našel pevke, spoprijel še z vlogo glavnega vokalista (pri Nietih je sodeloval kot spremljevalni vokalist).

V treh letih je ustvaril album, na katerem je pristalo enajst avtorskih skladb. A te dobijo popolnoma drugo - bolj energično - obliko, ko jo trio preigrava v živo, kakor pa če jo lahko poslušalec sliši na albumu.

"Če nam je uspelo sestaviti album, nam bo uspelo najti tudi nastope," je optimističen Češnovar, ki priznava, da status "nekdanji baskitarist Nietov" ni nobena prednost, s katero bi lahko prepričal organizatorje, da te pokličejo na nastop. S Češnovarjem in Zamido smo izmenjali nekaj besed po eni izmed njihovih vaj. Pogovor si lahko preberete spodaj.

Bard. Po keltskem izročilu srednjeveški poet, ki ga je najel patron, da bi mu pel slavo …
Češnovar: To je ena izmed legend o bardih. Bard je bil dvorni poet, ki poje in pesni svojemu vladarju, da mu ni dolgčas.
Komu vi pojete?
Češnovar: Mi pa pojemo vsem. Sebi in ostalim. V naših skladbah govorimo, da se naj vsak najprej zazre vase, v svojo notranjost, in tam poišče sebe oz. svoje bistvo. Naj se ne obremenjuje toliko z zunanjostjo in odsevom. Naj se revolucija človeka začne znotraj njega samega in ne na ulici.
Zamida: Vsak je svoj vladar.
Umiranje ali življenje? Izhajam iz naslova vaše skladbe Umiranje ∞ življenje.
Češnovar: Umiranje in življenje. Gre za celoto. Taoizem. Brez enega ni drugega. Tudi pesmi so v glavnem vse dualistične, besedila so spisana v tem smislu.
Zamida: Umiranje in življenje je tako kot vdih in izdih. To kroži in je ciklično. Vzdiha ni konec in ne rodi se izdih. Že znak za neskončno simbolizira, da je vse celota.
Češnovar: Združena množica.

Ste filozofi ali realisti?
Češnovar: Ne eno ne drugo. Smo "eksperimentalisti".
Zamida: Jaz bi bolj rekla, da smo ljudje.
Češnovar: Smo izkustveni ljudje. Gradimo na izkušnjah. Živimo življenje, ker je lepo in ga želimo začutiti v globino. Zdi se mi, da se imamo tu lepo in zato moramo to deliti z drugimi. Ne težimo k temu, da smo izolirani. Človek je družabno bitje in mora biti povezan: mora koeksistirati z drugimi.

Kdaj je prišel trenutek, ko ste si rekli, da je dovolj stare zgodbe, ki ste jo peljali z Nieti, in da je čas za novo, katere rezultat je zdaj Bard?
Češnovar: V toku nastajanja albuma 13. Tam sem videl, da so moje pesmi, ki so vedno bolj prihajale na plan, naletele na gluha ušesa pri ostalih članih skupine. Menil sem, da bi lahko te skladbe naredili tudi v okviru Nietov, ampak na drugi strani ni bilo tega signala. Zato sem se odločil, da krenem na svojo pot, in mislim, da sem se prav odločil.

Pravite, da bi lahko to, kar ste predstavili na albumu, ustvarili tudi z Nieti. Ali imate v mislih podaljševanje tistih enominutnih skladb, ki so na začetku zaznamovale Niete – kar že tako sami prakticirajo – ali samo vsebino?
Češnovar: Vsak glasbenik v skupino prinese del sebe. Da nastane dobra glasba, je pomembna prava zmes vseh. Če tega ni, je pomanjkanje kemije, in enostavno se ne čuti sinergije in ni rezultata. Moja glasba jim ni bila blizu – vsebinsko -, ker je sporočilno precej drugačna, kot je njihova.
Zamida: Ni depresije, je hrepenenje.
Češnovar: Mi dodajamo še tisti moment luči. Luč – saj jo najdeš povsod, če jo iščeš. Ampak besedila Nietov gredo v tisto temačno stran človeka, in zato se lahko z njimi zelo hitro identificiraš, ker so ljudje na splošno danes v patosu. Mularija je potisnjena do roba in se z lahkoto identificira z depresijo. Za mojo vizijo pa je potrebno malo več poguma, saj prikazuje tudi tisto svetlo luč. Pozitivo. Luč na koncu tunela. Zato, da jo lahko daš ljudem, pa moraš imeti pogum, ker ni nujno, da bodo sporočilo takoj razumeli. Večina ga ne bo.
Zamida: Kvečjemu bo lahko človek z izkušnjo razumel globino sporočila. Ko bo že nekaj dal v življenju skozi, bo videl, kaj pomenijo ta besedila. Vsaj tako sem jih jaz doživela prek interpretacije, ko mi jih je Aleš prvič prebral in razložil. Saj je res, da sem mlada, ampak sem že nekaj dala skozi, da sem lahko razumela ta sporočila.
Češnovar: Dobro besedilo je tisto, v katerem lahko vsak najde sebe.

V svoja besedila ste povlekli dela Srečka Kosovela, Janeza Menarta … Zakaj?
Češnovar: Zato, ker so mi njihove besede blizu. Veliko sem bral. Ne toliko poezije, ampak bolj romane. Lirični način mi je blizu – čutim čustva skozi liriko. Zdi se mi, da mora Bard kot poet tako delovati. Ne sme samo predstavljati, da je nekaj na "hojladrija" Atomik Harmonik, ampak mora imeti v sebi nekaj vsebine. Če si brez vsebine, si pop. To pa mi nismo. Mi nismo pop. Res je, da petje samo na plošči na trenutke zveni pop, toda če za njim stoji vsebina, je to neka druga zgodba.

Realno bodo ljudje še vedno ob omembi skupine Bard povlekli vzporednico, in to poimenovali projekt nekdanjega basista Nietov. Kaj čaka ljudi, ki bodo v vas iskali nadaljevanje Nietov? Kakšne odzive pričakujete?
Češnovar: Naj pridejo pogledat. Z veseljem vabljeni, seveda. Zaupam vase in delam to, kar čutim. Zato me sploh ni strah odziva. Delam s pozitivo in lučjo. Verjamem, da bo projekt privabil ljudi, ki čutijo podobno ali vsaj enako. Imam občutek, da nas bo vedno več takšnih.

Kdaj prerasteš obdobje, ko nehaš ustvarjati skladbe, ki so dolge med minuto in dvema minutama?
Češnovar: Zelo hitro. Pri dvajsetih v mojem primeru. No, saj sem sodeloval v procesu nastajanja skladb Nietov, toda Lep dan za smrt je čez dve minuti (smeh). Začetki so že tam pri 18 letih. Začetni izbruh pa je tudi posledica tega, da niti ne poznaš instrumenta, ne znaš igrati – tehnično si na psu -, ampak še vedno imaš nekaj, kar želiš povedati. In to potem preseže vse napake in mogoče neznanje obvladanja instrumenta, da narediš skladbo, ki zveni in nekaj pove. Ni vedno v ospredju tehnika. Na nek način sta pri meni skoraj pomembnejša vsebina in način, kako nekaj predstaviš, kot sama tehnična izvedba.

Nataša, koliko ste bili sami obremenjeni s simboliko Nietov? Koliko ste prej poslušali Niete, preden ste se srečali z Zastavami, ki ste jih prearanžirali za ta album?
Zamida: Simbolika Nietov … Ufff … Čisto iskreno, ko mi Aleš predstavil Zastave, jih sploh nisem poznala. Ko sem poslušala Niete, sem bila še precej mlada. Poznala sem samo Lep dan za smrt. Aleš mi je predstavil skladbo Zastave in sem si rekla: "O. K., on želi, da mu dam neko moč, ampak glede na to, da si je zaželel v skupini žensko energijo, moram prikazati še precej več ženstvenosti v svojem igranju." Ne samo Zastave, tudi vse ostale skladbe, ki mi jih je predstavil, sem lahko začela jemati za svoje. Gre za soustvarjanje. Ni čutiti nobenega drugega vpliva. Mi trije smo se lotili projekta na drugačen način. Vedela sem, da je bil Aleš član Nietov, toda to je njegova zgodba. Že sam album prikazuje Aleševo zgodbo na njegov način, a izvedba je naša.
Češnovar: V živo pa je spet nekaj tretjega. Kemija se dogaja sproti. Vsak prinese svoje.

Zakaj vaša zgodba, Aleš, ni podobna, recimo, Guštijevi?
Češnovar: Ne vem … Ne vem, ali bi se lahko primerjal z njim, razen v tem, da je zapustil Big Foot Mamo. Zakaj ni podobna? Ne vem (smeh).

V smislu: ali boste menjali svoje člane, se boste izpostavljali kot osrednji lik projekta?
Češnovar: Ne. Komaj sem našel te. Zakaj bi jih menjal? Imel sem veliko težavo, da sem sploh našel te ljudi. Zelo sem srečen, da sem ju našel, in nimam nobenega namena, da ju menjam. Razen če ne pride vmes tretja sila. Saj nisem jasnovidec (smeh).
Zamida: Hej, Aleško (smeh) …
Češnovar: (Smeh) Zelo sem vesel, da sem ju našel. In zdi se mi, da smo popolna ekipa za trio. V triu je tako, da vsak prevzame svojo vlogo: bobni, bas, kitara in dva vokala. To je zelo osnovno. Če kdo skrene preveč s svoje poti, je že narobe. Vsak mora biti v svoji vlogi popoln, da to zazveni tako, kot mora zveneti.

Se čuti kaj medgeneracijski propad? Nataša, kako gledate na njega – kot očeta, brata …?
Zamida: Ne morem ju primerjati z nikomer izmed omenjenih. Svoja starša zelo globoko spoštujem. In bistvo, kar danes manjka, je spoštovanje. Na Aleša gledam kot na človeka in včasih kot na sotovariša (smeh). Hkrati pa kot nekoga, ki sodeluje z mano v glasbi. Na glasbo gledam kot na način zabave, ker če gledamo samo z vidika angleščine, glasbo označuje glagol "play" - igrati se. Če se z nekom igram, nisem primorana v to, ampak si tega želim. Hkrati pa moram ceniti in spoštovati, da ima nekdo svoj način igre. In obratno. Nič se ne čuti medgeneracijski propad. Jaz sem za Aleša bolj kot nekdo, ki mu daje kakšen zgled (smeh). Aleš je mlada duša. Ali pa sem jaz stara (smeh).

Kako deluje ženska energija v skupini, glede na to, da prihajate iz skupine, kjer je prevladovala moška?
Češnovar: To je ta del spremembe, ki sem si je želel in se odločil za njo. Zdi se mi, da te vsebine ponujam malo bolj nežno in ne agresivno. Na začetku sem celo iskal pevko, ampak se ni zgodila, ker je nisem našel. Potem sem se odločil, da sam pojem, ampak že Nataša prinaša v igranje bobnov neke druge dimenzije, ki jih marsikateri moški ne bi prinesel. S tega vidika je super.

Kakšna je sprememba, ko enkrat iz basista in spremljevalnega vokalista preideš v vlogo kitarista in glavnega pevca?
Češnovar: To je preskok, ja. Eno je podpirati glavni vokal in mu slediti, drugo pa je interpretacija vsebine glavnega vokala. Pristop je drug. Precej sem se posvetil vokalu. Moram se zahvaliti Severi Gjurin, ki mi je med snemanjem plošče pomagala z nekaj nasveti, za katere bi verjetno sam porabil veliko več časa, da bi prišel do istih rezultatov. Malo me je usmerila, jaz sem ji zapel skladbe, preden sem šel v studio, in res mi je bila v pomoč. Nisem zdaj nek strašen pevec, ampak še vedno znam zapeti. Zdi se mi, da je treba tudi vokal vaditi in po vsaki vaji in nastopu napreduješ. Nekaj začutiš in greš z občutkom.

Zakaj vztrajate pri slovenskem jeziku – sploh v času, ko ni ravno "moderen" v slovenski glasbi, sploh pri mladih, novih skupinah?
Češnovar: Ravno zato, ker ni moderno. Jaz ne maram modernih stvari. Moderne stvari so zame poneumljenje. Ti moraš delati tisto, kar čutiš. Slovenščina je moj materni jezik, in z njim lahko pridem najbolj blizu poslušalcu. Vsak Slovenec bo dosti globlje razumel nekaj, če mu povem v slovenščini, kot mularijo, ki želi biti 'hip' in prodreti takoj na Wembley z angleščino. Oz. ne bom se poglabljal, zakaj pojejo v angleščini (smeh).

Ampak vseeno se pojavi eno angleško besedilo na albumu. Gre za skladbo Auguries of Innocence.
Češnovar: Gre za angleško besedilo Williama Blaka, ker je fenomenalen. Blake ima takšen vpogled v naravo in človeka, da sem ob njegovih besedah obnemel. Tako blizu mi je. Pa še to je fraza iz filma Jima Jarmuscha Dead Man.
Zamida: Sama študiram japonščino, poslušala sem veliko japonske glasbe in opažam, da se lahko globlje izražaš s svojim maternim jezikom. Angleščina kot jezik je, se mi zdi – saj je nekako standard po vsem svetu, vsi se je lahko naučijo – preveč preprosta. Če želimo doseči neko globino, je ne moremo izraziti z angleščino. Vsak, ki se bo hotel zazreti globlje vase, bo moral enostavno to narediti v slovenščini.
Češnovar: Prepričan sem, da če pridem v nek londonski klub, me bodo ljudje bolj cenili, če jim zapojem v svojem jeziku, kot pa da se silim peti v angleščini. Dobro, saj sem živel tam tri leta in znam angleško, toda to še vedno ni isto. Ljudje bodo bolj cenili, da si to, kar si, in ne, da se pretvarjaš, da si nekaj, kar nisi.

Na kakšnem odru se vidite?
Češnovar: Kratkoročno po klubskih, dolgoročno pa na vseh odrih.