Pred približno sedmimi leti se je oblikovala zasedba Jet Black Diamonds, ki je nato leta 2021 pozornost slovenskih poslušalcev pritegnila s singlom Retro anorak. Tri leta pozneje pa se pevec in kitarist Urban Koritnik, basist in vokalist Matej Kompara (ki je kmalu po našem intervjuju zapustil skupino), klaviaturist in vokalist Matija Krigl, kitarist Domen Lemut in bobnar Maks Rozman lahko pohvalijo s svojim dolgometražnim prvencem.

Ta nosi naslov Sladki problemi in uteleša "proces, skozi katerega 21- in 22-letniki grejo in ga dokumentirajo v obliki pesmi." Gre za obdobje, ko je konec adolescence in se začne vstop v "resnični svet". Snemanje tega je bilo polno vzponov in padcev, med procesom so iskali in spoznavali same sebe in drug drugega, ugotavljali, kaj potrebujejo pesmi, in se naučili ceniti majhne trenutke.

Album so tudi predstavili v Katedrali Kina Šiška, kar je, po njihovih besedah, njihov najljubši in najlepši spomin do zdaj, ki ga nikoli ne bodo pozabili.

Več o sedemletnem popotovanju, snemanju albuma in glasnem koncertu, s katerim so "blagoslovili" svoj prvi album, pa si lahko preberete v spodnjem pogovoru.

Zametki skupine Jet Black Diamonds so se začeli leta 2017, vmes je bilo nekaj menjav članov, na radar večjega števila poslušalcev ste prišli predvsem leta 2021, ko ste izdali singel Retro anorak in zmagali na ŠouRocku. Leto pozneje ste izdali kratkometražni album Večvredne romance, kot novinci ste bili nominirani za zlato piščal. Zdaj imate za sabo že izdajo svojega prvega studijskega albuma Sladki problemi. Kako je, ko se ozrete nazaj na prehojeno pot?
Urban: Mislim, da smo se na tej poti naravno razvijali. Tudi ta izdelek je prišel naravno, v boljši obliki, kakor je bil na primer EP. Gre za sedemletno pot od malega banda do banda, ki se pojavlja na slovenski sceni.
Domen: Je pa včasih smešno gledati nazaj, ker se sploh ne zaveš, od kod smo prišli, in potem se spomniš, ko si imel še vaje v neki garaži. Se vidiš tudi v kateri drugi mlajši skupini.
Matej: Na družbenih omrežjih smo imeli napisano: “From the woods, coming to the streets.”
Urban: Ker smo dejansko prihajali iz gozdov.
Matija: Prve vaje smo imeli pri Urbanu doma, sredi ničesar. Tudi producent je dejal, da je ena prvih stvari, ki jih je opazil, da nas dela drugačne, ta primorščina.

Kako je biti del tako imenovanega novega vala slovenske glasbe?
Urban: Odlično je, ko se počutiš, da si s skupino del nečesa. K temu zelo pripomore tudi to, da smo med seboj vsi prijatelji in se drug drugega spodbujamo in opogumljamo. Obenem je dobro, da dobiš tudi od drugih ljudi, ki so na sceni, neko odobravanje.

Na začetku ste preigravali priredbe drugih izvajalcev, prelomna točka naj bi bila prihod basista Mateja leta 2019, ki je avtor večine pesmi. Je bilo to, da ste začeli ustvarjati avtorsko glasbo, nekakšna prelomnica za vas?
Domen: Urban je od nekdaj vedel, da bomo enkrat ustvarjali avtorske pesmi.
Matija: Zaradi Mateja se je ta ideja uresničila – na njej se je ravno začelo malo delati, ampak on nas je pa res pograbil in sam vrgel naprej.
Urban: Na začetku je bila sicer želja, da bodo pesmi v angleščini, potem pa je prišel Matej in rekel: “Fantje, dajmo imeti skladbe v slovenščini.” In to nam je “zadogajalo”.

V preteklosti ste dejali, da ste za dolgometražni album preveč “picajzlasti”, eno pesem ste izpopolnjevali tudi do pol leta. Kako je torej potekalo snemanje prvenca, ki naj bi nastajal “le” leto in pol?
Domen: Na začetku ugotavljaš, kako bi sploh delal stvari, kaj je tisto, kar iščeš.
Matija: Začetki albuma so bili težji, veliko je bilo iskanja.
Urban: Kratkometražni album od prej nas je kar lepo nosil okoli dve leti in zavedali smo se, da moramo pokazati nekaj novega, a nismo niti vedeli, kako to izvesti. Pesmi od prej, kot je na primer Retro anorak, so se “marinirale” dve leti, morda še več, zdaj pa smo bili postavljeni pred dejstvo, da moramo v najkrajšem možnem času narediti še nekaj.

Matija: Recimo pesem Strah me je, ki je prva na albumu, smo veliko spreminjali, obračali, iskali neki zvok, saj smo vedeli, da mora potem album nadaljevati ta zvok. Prvi singel je običajno vedno najtežji.
Urban: Strah me je nam je vzel največ časa, a z vsako naslednjo pesem je bilo lažje, počasi je steklo. Zadnjih nekaj skladb je pravzaprav nastalo pred kratkim.
Domen: Recimo 4 od 10 in Sladki problemi sta pravzaprav skladbi, ki sta stari okoli štiri mesece, a se to sploh ne pozna na kakovosti.

V svoji seriji vlogov ste govorili tudi o tem, da je imelo snemanje vzpone in padce. Kakšen je bil dejansko kreativni proces s producentom Gregorjem Bajcem?
Matej: Zanimivo je bilo.
Domen: Spomnim se, ko smo septembra predlani snemali deme in smo se prvič srečali. Mi smo o glasbi razmišljali nekako popredalčkano, sistematično, on pa je o vsem skupaj razmišljal bolj čustveno. Skozi ves ta proces smo tudi mi začeli drugače gledati na stvari, na ta izdelek, pa tudi na življenje.
Urban: Malo se mi tudi zdi, da smo se morali brzdati. Čim hitreje smo želeli nekaj narediti, ampak to ne gre v glasbi – moraš se ustaviti in začutiti stvar.

Ste se medtem česa naučili drug o drugem?
Matej: Uf, da. Z Bajcem smo se pogovarjali o tem, da je ta album nastajal po metodi ekonomlonca – ko vanj zapreš sestavine in potem nekaj nastane. Tako v glasbenem smislu kot tudi v osebnem smislu je bilo stresno. Veliko časa in dela vložiš v ta proces. Medtem malo spoznavaš druge, predvsem pa sebe in to, kaj pomeni delati glasbo. Nekaj je prva pesem, ki jo napišeš brez razmišljanja, drugo pa so naslednje skladbe, o katerih pa že moraš razmišljati, kaj si pred tem naredil in kaj boš zdaj. Do polovice albuma je veliko razmišljanja in bolj ko razmišljaš, manj glasbe ustvariš. Ko pa narediš polovico albuma in vidiš, kam greš, potem je razmišljanja za nazaj manj in ti vse v bistvu končno steče.

Ste bili težko zadovoljni s končnim izdelkom oziroma naredili izbor 13 pesmi?
Domen: Niti ne. Vedeli smo, da hočemo čim več pesmi.
Urban: Za številko 13 sem jaz navijal – če imamo pesmi, zakaj jih ne bi izdali? Seveda stremiš k temu, da bo vsaka dobra, in zdi se mi, da nam jih je uspelo zapakirati tako, da smo iz vsake iztrgali najboljše.

Domen: Vsakemu je bila všeč drugačna pesem, zato smo se odločili, da na album damo pač vse.
Matija: Vseeno je bil to proces iskanja. Med ustvarjanjem albuma smo za sabo pustili nekatere pesmi.
Urban: Nekatere se izgubijo, druge preoblikujejo. Velikokrat se zgodi, da se pesem izbrišeš iz spomina, čeprav si jo morda več mesecev preobračal. To je pač naraven proces tega – če je ne začutiš, jo boš pozabil.
Matija: Mogoče pa jo pozneje vseeno spet privlečeš na dan.
Urban: lz naftalina.

Na albumu dajete drug drugemu prostor za izražanje – poleg vokala je veliko tudi instrumentalnih delov. Kako uskladite, da se besedilo in glasba srečata in vse deluje?
Matej: To je odvisno od pesmi, ne morem posploševati in reči, da imamo neki sistem za besedila in aranžmaje.
Urban: V primeru 4 od 10 je bila ideja kitarska in je Matej na vaji takoj iz sebe metal besede.
Matija: Refren in del pred refrenom skladbe, ki nosi naslov albuma, se je spremenil teden pred izdajo albuma.

Matej: Tudi besedilo za Vlak se je spremenilo okoli teden dni pred izdajo pesmi. Ena izmed takih, ki sem jih znova in znova pisal, je bila tudi skladba Rollercoaster. Recimo za pesem Šah je najprej obstajalo samo besedilo, ki ga je potem Urban uporabil, pa tudi tega smo spreminjali. Enako velja za Belo sonce. Ni samo pomembno, kaj se poje, ampak tudi s katerim čustvom. Iščeš, kaj potrebuje pesem, in ji to daš.
Matija: Urban ni hotel spustiti Šaha.
Urban: Osem ur snemanja klavirja je bilo vloženih vanj.
Matija: Poskusili smo različne načine, kako bi pesem delovala.
Urban: Producent Bajc je zadnji dan snemanja, ko sem zgolj želel še zadnjič pregledati Šah, dejal, da bi vključili trobento. Matija je predlagal, da pokliče svojega prijatelja Roka Kaltnekarja, ki igra to glasbilo.
Matija: Bil je še v službi, a je s seboj slučajno imel trobento.
Urban: Vse je šlo zelo na tesno, ampak meni se zdi, da je izpadlo res vrhunsko.

Album kot celota obravnava “sladke probleme” – govori o mladosti in odraščanju. Omenili ste, da ste imeli v mislih to, da boste na albumu pokazali tudi nov zvok. Kako ste se odločili, kaj bi na njem povedali?
Matej: Splošno gledano, je samo neki proces, skozi katerega 21- in 22-letniki grejo in ga dokumentirajo v obliki pesmi. Album govori o obdobju, ko gre adolescenca h koncu in še prihajaš v ta “resnični” svet ter se srečuješ s temi sladkimi problemi. Govorimo o tem, kar se nam je dogajalo v življenju. Mislim, da se vsak izmed članov lahko poistoveti s številnimi stvarmi na albumu in pomisli: “Ta pesem se je pa zgodila zaradi tega in tega.” Enkrat so bile bolj zabavne stvari, drugič pa malo manj in čustveno bolj nabite.

Kako je za vas pred toliko ljudmi deliti nekakšne osebne zadeve?
Matej: Zagotovo nisem prvi, ki bo to rekel; je nekako terapevtsko, da daš nekaj v besedilo, da nekaj poveš – ljudje velikokrat radi govorimo o sebi. Zame to nikoli ni bila težava. Je pa res, da potem, ko te neposredno začnejo spraševati o tem, kaj si mislil z določenimi besedami, začneš odgovarjati drugače.

Ponavljajoči se motiv je nekakšen pobeg od težav, oditi in pustiti vse za seboj. Kam vi pobegnete najraje, ko se s čim spopadate?
Urban: Jaz pobegnem tako, da grem na dolg sprehod po gozdu. To je zame terapija.
Matej: Se zelo poistovetim s temi sprehodi.
Domen: Jaz tečem. Včasih pa samo pomaga, da nekaj daš iz sebe na list – imam beležko, kamor si kakšne stvari zapisujem.
Matija: Tudi jaz. Pred časom mi je bilo vseeno, ali za konec tedna ostanem v Ljubljani ali grem domov. V zadnjem letu pa se veliko raje vračam domov, to sem bolj začel spoštovati in ceniti.

V pesmi Strah me je in Tam nekje govorite o tem, da vas je strah, da vse mine in se prehitro konča, strah vas je za spomine. Je nostalgija nekaj bolečega in obenem lepega?
Matej: Je nekaj zelo lepega. V pesmi Strah me je skušam samega sebe spomniti, da se zdaj dogajajo trenutki, zaradi katerih bom čez nekaj let nostalgičen. Zato se mi zdi, da je prav, da te užijemo in spoštujemo, kar lepega se nam dogaja.

Kaj pa je eden izmed vaših najlepših in najljubših spominov?
Matej: Iskreno? Koncert v Kinu Šiška. Res je bilo noro in lepo.
Domen: Še zdaj ne razumemo.
Urban: Mislim, da si bom najbolj zapomnil to koncertiranje po Sloveniji, in upajmo, da bom, ko bom star, lahko rekel: “Veš, jaz sem pa pri 21 letih po vsej Sloveniji nastopal.” To in dejstvo, da ljudje pridejo na tvoje koncerte, se mi zdi, da je čast. Tudi če je le 15 ljudi, a je vzdušje pravo – to je tisto, kar potem ceniš in te tudi žene naprej, da se ukvarjaš z glasbo.
Domen: Pri snemanju albuma sem začel ceniti majhne trenutke, ki jih morda prej nisem toliko.

V pesmi Vlak govorite o novih začetkih, boljših časih, enako velja tudi v Belem soncu, kjer omenjate novo pot, omenite tudi, da greste, da bi našli sebe. Kako vam gre iskanje sebe?
Matej: Hecno je, da imata pesmi malce podobno tematiko, a sta nastala štiri leta narazen.
Domen: Zdaj smo v takih letih, ko bi morali malo najti samega sebe, ampak ne zares. Malo je že pritiska.
Matija: Družba kar pričakuje, da bomo vedeli točno, kaj bi. Mene na primer kdaj vprašajo: “Boš vse življenje glasbenik?” In moj odgovor je: “Ne vem.”
Urban: Smo v takem obdobju, ko se iščeš in se ti že zdi, da se najdeš, a kmalu ugotoviš, da to ni bilo to in nadaljuješ iskanje. Je pač proces.
Domen: Smisel življenja je, da se ves čas iščeš – in se zmeraj znova najdeš.
Matej: Všeč mi je, ker obe pesmi izpostavljata, da bistvo ni cilj, ampak pot. Zase bi rekel, da sem na poti iskanja samega sebe, ne bi si pa upal trditi, da sem se že našel.
Matija: Cel album doživljam kot neko iskanje. Skupaj smo se spustili v ta proces, polnega negotovosti in veselih trenutkov, in se skozi tega iskali.

V pesmi 4 od 10 omenjate, da pred situacijami preučujete in ustvarjate različne scenarije. Pogosto delate to?
Matej: Zadnje čase poskušam čim manj. Ugotovil sem, da manj ko razmišljaš, bolj te situacija preseneti, in po navadi so tisti scenariji še lepši kot vsi, ki si si jih zamislil.
Urban: Sem človek, ki “overthinka” (preveč razmišlja, op. a.) – ko misliš, da mora neka stvar biti točno tako, kot si zamisliš. Pred koncertom v Kinu Šiška mi na primer zaradi prazne baterije ni delala ročna ura. Rekel sem si, da moram dobiti to baterijo in usposobiti uro, da bom lahko šel na oder. Je pa res, da ko se ti dogaja veliko stvari, nimaš časa za pretirano premišljevanje in se vsemu samo prepustiš.
Matija: Tudi jaz sem bolj nagnjen k temu, da preveč razmišljam. Zdaj poskušam malce umiriti razmišljanje o tem, kaj bo ali ne bo, ker to pripelje samo živčnost.
Domen: Odvisno je. Če imam dovolj časa, potem začnem preveč razmišljati. Tudi med ustvarjanjem albuma, ki traja dlje časa, obstaja sto stvari, glede katerih se obremenjuješ, ali bodo v redu ali ne. To boš šele čez nekaj mesecev videl.

Strah me je, Pridni fantje in Vlak imajo tudi videospot. Kako pomembna se vam zdi vizualizacija pesmi?
Urban: Od MTV-ja naprej se glasba tudi gleda. Kar pomembno se mi zdi, da tudi na vizualnem področju narediš dober izdelek. Če ga ne, je število ogledov takoj manjše.
Matija: Matej je tudi že pomagal kot režiser, ker je dobro vedel, o čem govori pesem.
Matej: Zdi se mi, da videospot pogosto doda k sporočilnosti in energiji pesmi, poudari tisto sporočilo, ki ga hočeš posredovati. Tako Pridni fantje kot tudi Vlak, ki jih je režiral Gašper Gep Markun, sta tako pridobili dimenzijo.
Matija: Gep na svoj način zajame bistvo.
Urban: Vse smo mu prepustili in res je dobro izpadlo.

V pesmi Pridni fantje omenite, da bodo pridni fantje vedno zadnji in sami, tu po vaše ni prostora za romantike, dekleta ljubijo barabe. Verjamete v to?
Domen: Seveda.
Matej: Stoodstotno.
Domen: Seveda ni vse tako črno-belo. Mislim, pa, da nikoli ne smeš biti preveč prijazen.
Matej: Verjamem v to, kar sem napisal. Izpostavil sem neki vidik družbe. Je taka malce posmehljiva, sarkastična in ironična pesem.
Urban: Tudi poslušanost te skladbe priča o tem, da je nekaj na tem (smeh).

Pesem Rollercoaster zaključi album, v njej večkrat ponovite besedno zvezo: “Nikamor se ne mudi”. Je to nekakšno sporočilo, mantra, ki jo želite sporočiti sebi in drugim?
Matej: Menedžerju (smeh).

Pred časom ste v Kinu Šiška že nastopili v manjši dvorani Komuna, tokrat pa ste razprodali Veliko Katedralo. Kakšen je bil občutek te spremembe, pravzaprav napredka?
Domen: Ko smo imeli prejšnji koncert, smo si preprosto rekli: “Dajmo imeti predstavitev albuma v Kinu Šiška!” Nobeden se ni veliko pripravljal.
Urban: Nismo imeli občutka, da sploh predstavljamo album, dogodek smo obravnavali kot še en nastop v Ljubljani pred okoli 200 ljudmi.
Domen: Tokrat je bilo drugače. Morda smo se tudi zato, ker je bilo snemanje albuma stresno, v ta koncert vsi “vrgli”. Na koncu se je to poznalo. Dejansko vidiš ves ta proces in čustva, ki spremljajo pesem, in potem to dejansko daš ven na koncertu, kjer ljudje tudi pojejo skladbe.

Urban: Ker smo se tako “pomatrali” za ta album, smo res cenili vse, in se mi zdi, da se je to tudi videlo. Do tretje pesmi se sploh nisem zbral, nisem vedel, kaj se sploh dogaja. Potem sem se utekel. Takega občutka do takrat še nisem doživel.
Matija: Občutek, ko prideš na oder in prvič vidiš občinstvo, ki je tam zaradi tebe, je vau.

Kako je dobiti tovrstni odziv od občinstva?
Domen: Noro je bilo. Spomnim se, kako glasno je bilo, ko sem si na koncu dal slušalke iz ušes.
Matej: Nismo pričakovali, da bomo igrali še eno pesem in smo na oder prišli brez slušalk. Mene je kar “zabilo” nazaj.
Matija: Jaz sem si slušalke odstranil, ker sem hotel izkusiti ta trenutek, a so mi ušesa “zakrvavela” (smeh).
Urban: Res so bili visoki toni.

Na koncertu ste vi, Matej, sicer predstavili tudi samostojno pesem. Je nujno, da si puščate tudi svobodo do solo izražanja?
Matej: V skupini je ustvarjalnost dokaj kompromisna – moraš se prilagajati drugim, da pač skupaj narediš nekaj najboljšega. Tako pa se moraš občasno stvarem tudi odpovedati. Mislim, da je kar naraven proces pri vseh glasbenikih, da prej ali slej začnejo delati stranske projekte. Za neko normalno ravnotežje ustvarjalnosti je dobro, da se vsak član loti tudi kakšnega drugega področja, aspekta.
Domen: To te samo obogati.

Kaj so vaši načrti? Kaj vas čaka?
Urban: Za letos bi rekel, da se bomo prepustili koncertom, uživali v tem poleti in še pozneje. Upam pa, da bomo čim prej postali spet ustvarjalni in najverjetneje izdali kakšen singel. Potem pa spet računamo na nov izdelek v večji obliki.