Churrasco ima nekajstoletno tradicijo in izvira iz časov, ko so gavči na jugu Brazilije v pampah (te segajo še v Argentino in Urugvaj, s tem pa tudi churrasco) po dolgem dnevu priganjanja živine počasi pekli meso na odprtem ognju.

Praksa se je prenesla v današnji čas in danes so churrascarie (steak housi, op. a.) vseprisotne po vsej celini, od Čila do Bolivije, od Kolumbije do Nikaragve. Ker so temperamentni Brazilci vedno sloveli kot ljubitelji zabave in šova, so tudi iz žara naredili ... no, šov. Reče se mu rodizio, gre pa pravzaprav za malce bolj atraktivno različico bifejev "all you can eat".

Od lani imamo tak rodizio tudi v Ljubljani (Rodizio do Brasil na Trgu mladinskih delovnih brigad 1, bivši Lovec), kar je sploh prva brazilska restavracija pri nas, pri tem pa pod vodstvom brazilskega šefa kuhinje verno sledijo uveljavljenemu južnoameriškemu konceptu.

Samopostrežni bife toplo-hladnih predjedi ponuja bolj ali manj nepretresljiv asortiment solat, pršuta in sira, krompirja, kuskusa, popečene zelenjave, manioke in "feijoade" (brazilski pasulj iz drobnega črnega fižola in svinjine), a ne slepimo se, v rodizio se prihaja na mesne požrtije.

10-15 rund mesa
Z nožem in "sabljo" oboroženi natakarji nato nosijo k mizam nabodala najrazličnejšega mesovja - rund je nekje med 10 in 15, a vas že pri prvi dobronamerno opozorijo, da se omejite pri samopostrežnem bifeju, sicer ne boste zdržali do konca. Ali, kot so o rodiziu pred časom zapisali na CNN-u: "Brazilija zna biti edina država na svetu, kjer dobite večje porcije hrane kot na ameriških krožnikih."

Vse meso se peče na tipičnem brazilskem žaru na oglje, kjer se nabodeni kosi vrtijo do zlatorjave zapečenosti, nato pa vam jih natakar z želeno hitrostjo (v ta namen imate na mizi leseni semafor, ki ga obračate na zeleno stran, če ste pripravljeni za novo mesno injekcijo, oz. rdečo, če potrebujete premor) reže pred vami.

Goveji file, svinjski hrbet, svinjska rebrca, jagnjetina, klobasica, v slanino ovit puran, piščančji srčki, piščančje perutničke, govedina v česnu, goveje stegno ... Radi se pohvalijo, da imajo prvovrstno govedino, saj so jo po nezadovoljstvu s slovenskim mesom sprva začeli naročati iz Brazilije, kjer se njihove krave prosto pasejo, pa tudi razkosavajo jih drugače in je meso tudi zato sočnejše kot pri naših mesarjih, nato pa so našli rejca goveda angus iz Italije, ki je potešil njihove zahteve.

Govedini, zlasti tisti s česnom in fileju, res ni kaj očitati, tudi speči jo znajo, kot se spodobi - hrustljavo zapečena zunaj, rožnata ob nabodalu, z dovolj maščobe, da ohranja sočnost.

Za posladek caipirinha in ananas
Mirne duše lahko zaprosite tudi za dodatno porcijo jagnjetine, manj všečni pa so klobasice, svinjski hrbet in rebrca ter puran. Manjša pripomba gre tudi začinjenosti, saj se zdi, da se večina mesa paca v isti marinadi, kar bi pojasnilo premajhno raznolikost okusov. No, pri pečenem ananasu za sladico rdečo papriko in gorčico vseeno zamenjata rjavi sladkor in cimet.

Pri salsah bi jim prav prišla kakšna manj instantna varianta, so pa zato caipirinhe (najbolj znan brazilski koktajl, ki ima za osnovo cachaco) brez pripombe in jih nosijo kar po tekočem traku. Primerjava cen? Koktajl 5,5 evra, 10-15 kosov mesa (z bifejem) pa 24,5 evra.

V Rodiziu si zelo prizadevajo na tistem vogalu med tramvajem, lekarno in Prešernovo ustvariti pravo malo brazilsko enklavo (vključno z vihrajočo zastavo), zato dvakrat na teden postrežejo z glasbo v živo in plesalkami sambe, ki so videti, kot da bi priletele naravnost s karnevala v Riu, v teh dneh svetovnega prvenstva pa so na terasi razobesili tudi platno za ogled nogometnih tekem "v pristnem brazilskem navijaškem vzdušju". Če Mohamed ne pride h gori ...