A vinski kleti iz Göteborga na zahodu Švedske je uspelo nemogoče – z gverilskim pristopom, filozofijo mikropivovarn, brez geografskega porekla ter brez bremena vzpostavljenih pravil in tradicij vinogradništva in kletarjenja ji je uspelo prodreti na trg in se uveljaviti kot prva urbana vinska klet nordijskega sveta.

Za projektom Wine Mechanics stoji 40-letni Kenneth Gustafsson, nekdanji profesionalni nogometaš, ki je odraščal v tistih najzloglasnejših soseskah Göteborga.

Gustafsson je med drugim igral tudi z velikim Zlatanom Ibrahimovićem, s katerim sta isti letnik – dokler mu je še lahko pariral v isti ligi.

Ken je, kot toliko fantov iz predmestja, sanjal o AC Milanu in Barci, a je nazadnje znova končal v domačem Göteborgu, in to v alkoholnem poslu. “Roko na srce, nikdar nisem imel dovolj talenta za žogo,” se porogljivo nasmehne.

Ideja se je porodila – ob pitju

Ideja, da bi iz športnega sveta presedlal v vinarstvo, se mu je prvič porodila neki evforičen, okajen večer na potovanju v vinske dežele Argentine in Urugvaja leta 2007, zato se je zamisel zdela še bolj genialna. “Malce preveč sem se zabaval, popil malce preveč vina, nato sem se streznil, ampak še vedno ustanovil podjetje!” se spominja.

Po nekaj časa ga je najel lokalni hotel Post, da bi njihovo vinsko karto okrepil z vini iz Oregona. Kalifornijska vina so počasi postajala že passé, zato so se številni ozirali po manj znanih vinskih deželah s potencialom in Ken je odkril, da so oregonska naravnost izjemna. “To je bil moj preboj v vinskem poslu. Pustil sem nogomet in se žoge vse od takrat dalje nisem niti dotaknil,” se nasmehne.

Oregon ga je s svojo dvojno identiteto posrkal vase (ni brez razloga njegov vzdevek Oregon Ken) – na eni strani neokrnjena narava z mogočnimi zasneženimi očaki in s trtami poraslimi zelenimi grički, na drugi mestna džungla Portlanda, valilnica talentov, inovativnih pristopov in ustvarjalnosti.

Bolj kot klasično vinarstvo na podeželju je Gustafssona navdihnila portlandska živahna scena craft piv, ki ji takrat verjetno nikjer po svetu ni bilo para. Garažni koncept "freestyle" varjenja piva sredi mesta.

Brez tradicije, a tudi brez omejujočih pravil

V Portlandu so vzniknile tudi prve urbane vinske kleti na svetu, ki so jih po vzoru oregonske pivovarske kulture postavili mestni mulci, poznavajoč smernice in navdušeni nad zamislijo, da si lahko umažejo roke z grozdnim sokom in fermentacijo, niso pa se bili ravno pripravljeni odreči betonski džungli za ruralno spokojnost podeželja. Zato se jim je utrnila zamisel, da si grozdje preprosto pripeljejo v svoje garaže in začnejo eksperimentirati.

Brez družinske tradicije, brez vnaprejšnjih predstav in uveljavljenih pravil, brez zaledja, pač pa z obilico entuziazma in ciljem pripeljati vino bližje ljudem. Skratka, izvirni hipsterji.

Zasnova urbanih vinskih kleti je pravzaprav dokaj nova, začetki segajo v leto 2005, danes pa je vzdolž severne pacifiške obale, od Vancouvra proti jugu, okoli sto takih garažnih kleti.

In točno to zdaj počne Gustafsson z Wine Mechanics, kletjo in vinskim barom, ki ga je leta 2016 postavil v četrti Gamlestaden na obrobju Göteborga, četrti, ki sega v 15. stoletje, skratka, stoletja pred razvojem središča Göteborga, kot ga poznamo danes.

Gamlestaden je bila svoj čas najbolj znan kot mesarska četrt, kjer so 70 let redili in klali prašiče, z opečnatimi stavbami, tovarniškimi dimniki, sumljivimi zakotji in slovesom kraja, ki se ga je bolje izogibati. Tu je odrasel Gustafsson.

Vinska klet v nekdanji klavnici

Ko je proizvodnjo vselil v eno od prostornih hal, nekdanjo klavnico, kjer ni bilo nič razen zloveščih jeklenih kavljev, visečih izpod stropa, je bila ta še vedno prežeta z vonjem po prašičji krvi ("Popoln kraj za kak nordijski noir," se zahahlja) – danes so ga izpodrinile arome po zweigeltu in shirazu, barolu in pinotu.

In ne, nič od tega ne zraste na Švedskem, čeprav ima ta skandinavska država – kar je malo znan podatek – pravzaprav 150 hektarjev komercialnih vinogradov.

Grozdje uvaža Gustafsson iz petih evropskih držav – Nemčije, Italije, Francije, Avstrije in Madžarske, pri čemer gredo z ekipo vedno do vinarjev in pomagajo pri trgatvi, transportni čas grozdja pa od trgatve do vhoda v urbano klet nikdar ni daljši od dveh dni.

Vseh osem vinogradnikov, s katerimi sodelujejo, ima ekološki certifikat, kar je prvi pogoj, so pa pri Wine Mechanicsu potrebovali nekaj let, da so postali povsem ekološki tudi pri kletarjenju, pri čemer pogosto žvepla sploh ne dodajajo, če pa, pa gre za minimalne količine.

Ken priznava, da ko so prvič pristopili k vinarjem, je bilo veliko skeptičnih in posmehljivih odzivov v slogu “kaj za vraga”, a so se omehčali in danes so nad neobičajnim švedskim projektom tako navdušeni, da ekipi celo sami od sebe ponujajo svoje grozdje.

Povpraševanju ne morejo več slediti

Prve steklenice so fantje napolnili leta 2017, 26.000 jih je bilo, od tega so jih prodali zgolj polovico. Danes, štiri leta pozneje, jih je 45.000 in ne morejo več slediti povpraševanju, izvažajo pa v pet držav, poleg skandinavskih še na Japonsko in v Južno Korejo, kjer so že od nekdaj privrženci sonaravno pridelanih vin. Koliko etiket? Ken še sam ne ve, priznava, da jih je "preveč", a da se preprosto tako zabavajo z vedno novimi eksperimenti.

In to se v vinih Wine Mechanics čuti. Večinoma gre za lažja vina z nizkimi alkoholnimi vrednostmi, a s karakterjem, vse od sadne modre frankinje hlevskih not (imenovane "Heinrichov prijem", ker gre za grozdje znane avstrijske ekokleti Heinrich) do elegantne jantarne maceracije. Med drugimi imeni, večinoma popkulturnimi izpeljankami? Meat Leaf, Common People, Gimme Gimme Gimme in Skinny Love.

"90 odstotkov je “sokcev”, vin, ki jih popiješ na mah in ob tem ne razmišljaš preveč. 10 odstotkov je vin “za ob kamin”, kot jim pravim, intelektualnih vin,” razlaga Ken, medtem ko nam toči svetlo rožnato obarvan pet-nat igrivega imena “Samske mame”.

Likovno vpadljivo etiketo krasi poenostavljena skica gole ženske, ki v kadi srka mehurčke. Ker je pohujšljivi dizajn močno zmotil ultra konservativnega švedskega alkoholnega monopolista Systembolaget, ki nadzoruje celoten trg alkoholnih pijač na Švedskem, so morali v naslednji seriji prekriti intimne predele upodobljene samohranilke.

Navdih iz mikropivovarske industrije

Dobra plat tovrstne pridelave vin, pravi Ken, je svoboda.

"Vinorodne dežele imajo tradicijo – in tega mi ne moremo imeti, zato potrebujemo nekaj drugega. In to je del čara – če nimaš tradicije, pomeni, da tudi ni pravil, regulativ in navsezadnje omejitev. Nobenega dedka, ki bi ti visel za vratom in zmajeval z glavo, lahko se igraš in imaš popolno svobodo, katero grozdje uporabiš in kako se lotiš celotnega procesa," razlaga Gustafsson. "Skoraj bližje smo craft pivom kot vinskemu poslu, več navdiha dobivamo iz mikropivovarskih vrst.”

Vina Wine Mechanics se zaradi evropske zakonodaje, ki ureja področje vina, ne smejo označevati ne švedska, ne avstrijska, ne italijanska. To je "vino iz EU-ja", še nižja oznaka od namiznega. Imajo pa ekološki certifikat. Prav tako ne smejo tropinovca, ki ga destilirajo iz preostalih tropin, imenovati "grappo", zato so ga duhovito poimenovali "Man vänjer sig", kar bi se prevedlo kot "Privadiš se ga".

Ken in ekipa želijo biti tudi čim bolj transparentni in na etiketi navesti vse, kar uporabijo v postopku, nekaj, za kar si tisti najbolj ortodoksni naravni vinarji že leta prizadevajo, a so lobiji, ki vladajo konvencionalni vinski industriji, še vedno premočni. “Nimam skrivnosti, nočem imeti skrivnosti, hočem, da bi mi več ljudi sledilo z urbanimi kletmi,” pravi Šved.

Značaj predmestja

Razgled iz kleti se vam ne odpira na vinograde po pravljičnih zelenih gričih, ampak je surov, industrijski, sama opeka in beton ter jeklo. Ujema se s hiphopersko zvočno kuliso, ki odmeva v kleti, ujema se z značajem ljudi, ki so odrastli tu, značaj, ki so ga oblikovali predmestja, delovni razred in talilnica različnih kultur.

"Veliko je stereotipov, povezanih z göteborškimi predmestji – nasilje, tolpe, streljanje … To je povsem napačna slika," zatrjuje Ken, ki skuša z Wine Mechanicsom tudi dokazati, kaj lahko narediš v takih četrtih in kaj lahko nekdo iz takih četrti doseže. "Klet sem postavil sem tudi zato, da bi prepričal ljudi, da pridejo sem in da je povsem varno," razlaga.

Gamlestaden in mesarska četrt sta prehodila dolgo pot od tistih starih časov in okolica se danes pospešeno spreminja v eno tistih malce bolj mladostnih, "hip" sosesk z mikropivovarno, craft kavarno, vintage trgovinami, bolšjim trgom, tržnico in odličnim butikom s siri, ki so se vselili v zapuščena tovarniška poslopja. Gustafsson ne trdi, da je on sprožil revolucijo, a v prostorih Wine Mechanicsa nesporno veje močan revolucionarni duh.