Goriški ali solkanski radič, ki mu v tistih krajih rečejo "sukenski regut", pogosto pa zaradi njegove oblike tudi kar goriška vrtnica, sicer ni nič novega. Poznamo ga že okoli 150 let, opevala ga je že avstro-ogrska gospoda, a, kot pravi publicist Tomi Gomišček, avtor knjige Goriški radič, je ta povrtnina "kot delo Leonarda da Vincija - nikdar dokončana, vsak pridelovalec ga želi vsako leto še malce popraviti in izboljšati".

Gre v bistvu za navadno cikorijo, a pridelovalci sami pridobivajo seme, znanje pridelave se prenaša iz roda v rod, v odbiro najlepših radičev pa vlagajo ogromno energije in občutka za estetiko, da razvijejo čim bolj vrtnici podobno obliko te povrtnine, ki jo cenijo tudi kot antioksidant.

Tako dejansko gre za umetnino, pridelovalcev goriškega radiča je malo, malo je tudi pridelka (do 3 tone letno), restavracije ga običajno rezervirajo vnaprej, cene pa so posledično visoke (na Goriškem ga dobite za okoli 12 evrov na kilogram, v Ljubljani in na spletu tudi do 25 evrov na kilogram).

Od solat do sladic
Če so solkanski radič nekoč kmetje najraje jedli v solati, okisanega in bogato zabeljenega z ocvirki, jajcem, krompirjem in fižolem, ga danes restavracije in gostilne po Goriškem (in drugod po Sloveniji) pripravljajo na najrazličnejše načine.

Iz njega se da skuhati juho, ga vmešati v rižoto, omako za testenine ali v polento, ga uporabiti za polnilo za cmoke ali pa posteljico za rožnato taljato, celo v slaščičarstvu ga uporabljajo nekateri, po lepi slovenski navadi pa iz njega zadnje čase pridelujejo tudi grenčico, tako, da lahko ponekod namesto gin-tonika naročite kar regutino-tonik.

Že tako kulinarično močna Goriška skuša s promocijo solkanskega radiča narediti še en korak naprej, njihov radič oplemenititi in približati statusu bolj znanega treviškega, spodbuditi lokalno samooskrbo in lokalno kulinariko, gostince in vipavske vinarje pa povezati v eno zgodbo. Pet goriških gostiln, Ošterija Žogica, restavracija Dam, restavracija in vinoteka Mama, gostilna Winkler in Ošterija Branik so tako postale ambasadorji blagovne znamke GoGourmet, katere cilj je enotna promocija goriške kulinarične ponudbe in, posledično, turizma.

"Tipične goriške sestavine in recepture želimo širiti na jedilnike lokalnih gostincev, obenem pa jih skupaj z vipavskimi vini vpeljati tudi na jedilnike drugih slovenskih kulinaričnih regij," razlaga Dejana Baša, vodja Turistične zveze - TIC Nova Gorica.

Nanj prisega tudi JB
Ena izmed tistih restavracij, ki je solkanski radič dodobra osvojila, je tudi ena najboljših ljubljanskih restavracij, JB, kjer je kuharski mojster Janez Bratovž na predstavitvi solkanskega radiča pripravil štiri na radiču temelječe krožnike, ki so jih pospremila vipavska vina. Najprej različica klasične solkanske solate "JB", kjer je radič postregel na krompirjevi kremi, ob spremstvu žrebičkovega karpača. Ob njej se je lepo podala Coljeva malvazija.

Sledila je polenta s praženim in svežim radičem ter sirovo omako, h kateri se je podala Slavčkova rebula s svojimi kislinami, medtem ko se je k popečenemu radiču z naribanim jabolkom in hrenom ter svinjsko fetko (lard) najbolje podal Bizjakov chardonnay. Da je lahko radič res kjerkoli v osrednji vlogi, je Bratovž dokazal s preprosto, a učinkovito kremasto rižoto z dodatkom staranega sira jamar, pri kateri se je srkal odličen Batičev angel.

A Bratovž ni edini, ki ga solkanski radič navdihuje - pri Žogici delajo štruklje s krudeginom, ki jih postrežejo v radičevi omaki, njihovo fižolovo sladico pa je pospremil radičev mousse. Ošterija Branik dela raviole s kozicami in radičem ter sladoled z burbonsko vaniljo in radičem, medtem ko pri Winklerju radič spremlja potrebušino.

Če želite še ujeti solkanski radič, pa le pohitite - sezona namreč traja le še do konca meseca.