S 95 točkami je "Istrian" postal najbolje ocenjeno hrvaško vino, enolog Uroš Bolčina pa prvi Slovenec, ki je na Decanterju osvojil naslov najboljšega rdečega vina. Pa čeprav za hrvaško vino. In za nameček še za sorto, ki jo želijo Hrvati še naprej imenovati teran, kar je verjetno sploh za Kraševce še posebej boleče.

Bolčina, mlajša generacija enologov, ki je svoj pečat pustil v kleteh najboljših svetovnih vinskih regij, od Avstralije do Portugalske, od Čila do Madžarske, pravi, da se v politiko ne želi spuščati in da je njegov cilj samo, kako pridelati najboljše možno vino. "Meni je vse skupaj kot igranje otrok v peskovniku, kjer se kdaj zgodi, da se otroci med seboj skregajo za igračo in se v ta prepir vpletejo starši," komentira nekdanji glavni enolog kleti Vipava 1894.

Veliko rdeče, ki podira stereotipe
Prizadevanje za kakovost brez obremenjevanja z medsosedskimi spori se mu je vsekakor obrestovalo – "Istrian" kleti Veralda iz Brtonigle je premagal vse bolj zveneče favorite in na ocenjevanju Decanterja pobral platinasto nagrado najboljšega rdečega sortnega vina nad 15 funtov. Kar je še posebej impresivno, je, da vino (letnik 2015!) prihaja iz mladih, komaj pet let starih vinogradov, zori pa zgolj pol leta. Skratka, v nasprotju z vsemi zakonitostmi, ki jih povezujemo z velikimi rdečimi vini. Veralda in Bolčina sta s tem porušila kar nekaj stereotipov in dodobra opozorila nase.

"Mislim, da imam zelo dober občutek za grozdje. V svoji karieri sem imel opravka s toliko različnim grozdjem, da se znam dobro znajti v različnih situacijah," komentira senzacijo Bolčina. In razkriva zmagoviti recept: "Spontana fermentacija (25 dni) brez nadzorovane temperature fermentacije, pravi trenutek trgatve, štiri mesece v bariku, vino brez filtracije, ampak seveda nenehno pod nadzorom, ker vino se ne naredi samo tako, kot tudi človek ne postane osebnost sam od sebe, ampak nas vzgajajo starši."

Od hotelskega hišnega vina do nagrade
Klet Veralda je bila zgrajena in registrirana leta 2001, leta 2005 so istrski hotelski verigi Maistra prodali 8.000 buteljk in s tem na polotoku uveljavili pojem hišnega vina, v naslednjem desetletju pa kakovost izpilili do točke, ko so njihove malvazije pobirale domače nagrade, Istrian – pod taktirko Slovenca – pa kar verjetno najpomembnejšo svetovno, na katerem tekmuje več 10.000 vin s celega sveta, ki jih ocenjujejo največji vinski strokovnjaki (t. i. masters of wine).

MMC se je pogovarjal z Urošem Bolčino o tem, koliko je za tak uspeh zaslužen enolog, kako komentira besedni boj glede naziva teran in zakaj mu delo na Hrvaškem tako ustreza.

V hrvaških medijih bolj pišejo o uspehu lastnika vinske kleti Veralda, Luciana Visintina. V resnici, koliko je za uspeh nekega vina zaslužen lastnik in v koliki enolog?
Lastnik je najprej zaslužen toliko za uspeh, da angažira enologa za delo v svoji kleti, kar je v slovenski praksi redkost, ker vsak načeloma sam prideluje vino. Nato temu koraku sledi zaupanje v delo tega enologa in prijeme, ki so posebni za vsakega posameznika, da dajo rezultate, ki bodo lastnika zadovoljili. Skupna točka je tisti del, kjer se oba jasno razumeta kaj je cilj in kaj enolog lahko ponudi kot dosežek. Na koncu je tu delo enologa, ki mora slediti svetovnim smernicam (bodisi pri konvencionalnih, ekoloških ali biodinamičnih vinih), da ve, kaj je "in". Razumeti sorto grozdja, zemljo na kateri raste, način dozorevanja, uporabiti na pravi način opremo v kleti, ki je na razpolago ..., drznost in občutek za celoten proces pridelave želenega vina. Lahko bi ta poklic primerjal s kuharskimi mojstri, ki ne delajo po receptih, ampak na podlagi surovine, ki jo imajo, vedo, kaj mojstrskega lahko iz nje ustvarijo. Vsekakor pa je uspeh vedno skupek dela ekipe - lastnika, enologa, ljudi, ki delajo v vinogradu, kleti, prodaji ... in seveda, to vino je treba poslati tudi na ocenjevanje (kar pomeni dodaten strošek, ki se v našem primeru obrestuje).
Kakšno je točno vaše delo pri Veraldi in kako ste prišli do zmagovitega Istriana? Ste si prav vi zamislili celoten koncept ali gre za timsko delo?
V Veraldi sem bil zaposlen do sredine meseca aprila. Zdaj nadaljujem svojo pot kot samostojni podjetnik enolog svetovalec. Sodelovanje z Veraldo nadaljujem. Glede na to, da smo v kleti pridelali le 130.000 litrov vina, je bilo moje delo delo enologa, kletarja, laboratorijskega dela, torej vse, kar enolog mora obvladati. Po zaslugi Luciana sem lahko izpeljal zamišljene ideje, ki sem jih pred trgatvijo tudi predstavil v smislu, kakšno vino bi rad pridelal. Temu seveda sledi velika nadgradnja z novim letnikom, ki prihaja. Ker je po navadi prva trgatev bolj spoznavanje grozdja in območja, s katerega prihaja, je največkrat potrebnih nekaj trgatev iz določenega vinograda, da prideš do želenih rezultatov. Zato sem še toliko bolj vesel uspeha vina Istrian in prav tako nagrad drugih vin.

Kaj odlikuje Istriana?
Vino Istrian je bil pridelan iz grozdja mladega vinograda (starega pet let), kar ti še dodatno "popestri" delo. Vinifikacija je potekala z grozdju lastnimi kvasovkami in nato je vino zorelo v rabljenih barikih. S tem vinom smo nekako podrli vse teorije, ki so po knjigi potrebne za "uau" vino. Zame je odlika Istriana eleganca samega vina, ki izraža sočnost grozdja, iz katerega je pridelan.

Ste prvi Slovenec, ki je na Decanterju osvojil naslov najboljšega rdečega sortnega vina nad 15 funtov, in sicer za teran, le da se to ime na Hrvaškem ne sme uporabljati. Če se pošalim - se počutite malo kot narodni izdajalec?
V življenju imamo ogromno preizkušenj in sam sem za vsako zelo hvaležen. Predvsem se veselim uspeha, ki smo ga dosegli. Če bi imel možnost izbire, bi seveda izbral Slovenijo, ki jo doživljam kot najboljšo državo na svetu za življenje, delo ... O izdajalstvu pa - smešno, ker gre za moje delo in ne boj za osvoboditev pred nasiljem (smeh). Slovenske vinske kleti so veliko preveč samozadostne in vase zaljubljene. S to izjavo ne komentiram slovenskega vina, ker imam veliko kolegov v velikih in zasebnih kleteh, ki jih cenim in prav tako njihova vina. Moja filozofija je, da vsako leto želim pridelati boljše vino kot prejšnjo trgatev in temu primerno spreminjam prijeme, ki temeljijo na ekološki in biodinamični pridelavi v kombinaciji z izkušnjami, ki sem jih dobil z delom po vsem svetu. So pa na področju angažiranja enologov in v želji po napredku ljudje v hrvaški Istri bolj napredni kot pri nas. Samo kot zanimivost - čeprav je določen vinar iz hrvaške Istre že zelo poznan, želi nadgraditi svoja vina v sodelovanju z menoj. Hrvaški sem že pred mnogimi leti v sodelovanju z enim od vinarjev prinesel prvo regijsko trofejo na Decanterju za sladko vino.

Naj na svoje prejšnje vprašanje navežem še z izjavo gospoda Visintina, ki ob sporu glede imena teran zveni skoraj kot provokacija: "Ta nagrada je za nas pomembna predvsem zato, ker smo jo dobili za teran, avtohtono istrsko sorto, in za vino, ki neposredno povezuje regijo z vinom."
Moje mnenje je, da se na političnem področju marsikaj dogaja, kar se nato manifestira tudi na drugih področjih. Mene politika ne zanima in me zato tudi ta spor ne zanima. Naj spomnim na podoben spor, ki smo ga imeli pred leti z Madžari na račun tokaja (sorta grozdja/regija). O tem je bilo takrat veliko napisano in izkazane veliko vroče krvi, a danes ni več razprav in stvar je bila rešena. Verjamem, da bo tudi v tem primeru tako, pa naj bo končni rezultat kakršen koli. Z določenimi ljudmi s slovenskih strokovnih/znanstvenih institucij sem se malo pogovarjal o tej temi in smo prišli tudi do ideje o istrskem in kraškem teranu. Sam sem vedno za miroljubne rešitve. Na Hrvaškem sem dejaven na svojem področju dela že več kot deset let in vem, da so v Istri govorili o teranu, preden ga je Slovenija zaščitila. Vem pa, da so tam zasajene sorte refošk, rdečepeceljni refošk (v Italiji bolje znan kot Refosco pedunculo rosso) in sorta, ki ji Hrvati rečejo teran. Vem, da se po okusu, vonju itd. ta vina med seboj razlikujejo (sploh pa, če pomislimo na različne tipe zemlje, ki imajo na te lastnosti še dodaten vpliv). Vem, da bi veliko vinarjev, kljub različnim sortam, rado dalo ime svojemu vinu teran, in to tudi počnejo. Če opišem z eno besedo, na kaj me na primer spomni vino, ki sem ga omenil kot možno tretjo sorto. Na okus in vonj me spominja na južnoafriški pinotage, kjer so zelo močne zaznave po zemlji. Meni je vseeno, kako naj se to vino imenuje. Vem pa, da če bi to vino imelo danes ime teran, bi naredilo veliko reklame tudi za Slovenijo, za Kras.

Sami ste že omenili, da je teran iz hrvaške Istre nekaj povsem drugega kot kraški teran, slišala pa sem, da bi se moral v Bruslju pravzaprav zaščititi *kraški* teran, a je prišlo do birokratske napake in imajo zdaj Slovenci zaščiten teran v celoti. Je to res?
Lahko rečem samo, da nimam pojma. Na račun vsega govora o sorti, poreklu … Na primer, ko slišimo besedo chablis, vemo, da je to vino iz Burgundije, sorta chardonnay. Meni je vse skupaj kot igranje otrok v peskovniku, kjer se kdaj zgodi, da se otroci med seboj skregajo za igračo in se v ta prepir vpletejo starši. Je pa res, da si želim, da se zadeva čim prej reši, da tega vprašanja ne bom več dobival niti od Hrvatov niti od Slovencev. Pred kratkim se je na isto tematiko v slovenskem jeziku norčeval župan Novigrada (smeh).

Kako se razlikuje vaše ustvarjanje pri Veraldi od tistega, kar ste počeli v Vipavi 1894?
Predvsem v tem, da imam poenoteno kakovost/stil grozdja, ki ga sprejmem v klet. Enostavno je to tako, ker v veliki kleti v Sloveniji na isti dan prevzameš v klet isto sorto grozdja, ki se lahko zelo razlikuje med seboj od pridelovalca do pridelovalca. Zato so odmevni rezultati na ocenjevanjih na račun velikih kleti še toliko bolj vredni pohvale. Pri velikih kleteh na južni polobli je to mnogo lažje, ker se tam odkupuje grozdje od pridelovalcev, ki profesionalno živijo od pridelave grozdja in pomeni, da sprejmeš v klet grozdje iz enega velikega vinograda in je poenoteno. V kleti Vipava sem se prav tako trudil kletarit vina na ekološki/biodinamični način, čeprav je bilo grozdje pridelano na konvencionalen način
Vlada prepričanje, da potrebuješ za veliko rdeče vino čim starejše vinograde in čim daljši čas zorjenja. Vam je uspelo zmagati z vinom iz zelo mladih vinogradov z zgolj pol leta odležavanja. Kako pojasnjujete to?
Res je. Mislim, da imam zelo dober občutek za grozdje. V svoji karieri sem imel opravka s toliko različnim grozdjem, da se znam dobro znajti v različnih situacijah. Oddelal sem tudi po dve trgatvi na leto (južna in severna polobla), tako v hladnejšem kot toplejšem podnebju, kjer grozdje zelo drugače zori. Gre za tisti občutek pri grozdju, ko veš, kaj z njim narediti, da dobiš vino, ki si ga zamislil. In potem je tu še lastnik, ki je bil dovolj drzen, da si je to vino upal poslati na ocenjevanje.
Imamo tudi na slovenski strani kakšno res veliko sortno rdeče vino, za katerega menite, da ima izjemen potencial?
Sam sem v Vipavski dolini veliko stavil na barbero, merlot in modri pinot, za katere menim, da spadajo med prave sorte za to območje. Prav tako bi omenil sorto modra frankinja, ki ob pravem pristopu od vinograda do kletarjenja postane veliko vino. Izpostavil bi dve vinski kleti, ki nista dolenjski, čeprav je tam frankinje največ, a je predvsem namenjena cvičku - to sta kleti Dveri pax in Marof. Refošk s pravimi pristopi tako na Krasu kot v Istri v manjši meri že kaže svoje možnosti.

Koliko vrat točno odpira 95 točk na Decanterju?
Ogromno ali pa nič. Za prej omenjeno nagrado določenega hrvaškega vinarja za sladko vino vem, da se ni naredilo nič oz. premalo/preslabo in še danes ta vinar živi v povprečju. Verjamem, da se bo Veralda znala zmeniti z javnostjo in svojimi kupci vin hkrati z drugimi nagrajenimi vini. Za sebe pa vem, da imam na račun tega dodatne ponudbe za poslovna sodelovanja z vinskimi kletmi. Zelo sem ponosen na ta rezultat in verjamem, da ga bomo tudi v Sloveniji dosegli, ker premagati celotno južno poloblo, Španijo, Italijo, Francijo ... je noro. Pa naj se sliši to kot nogometna tekma.