Rudolf Badjura (bolj znani Metod je bil njegov mlajši brat) se je rodil 17. 4. 1881 v Litiji. Po gimnaziji in tečaju na trgovski akademiji je življenje posvetil turizmu. V zgodovino se je vpisal predvsem s pionirskim pisanjem planinsko-izletniških vodnikov v slovenščini. Med njimi so Na Triglav (1913), Pohorje (1924), Kozjákovo pogorje (1927), Zasavje (1928), Izleti po Karavankah (1932). Kot velik zaljubljenec v gore je l. 1908 z Bogumilom Brinškom (1884‒1914) zbral okrog sebe plezalno druščino Dren. Njene člane je navdušil, da so na zimskih vzponih prvi pri nas krplje zamenjali s smučmi (takrat še z eno palico). Smučanje je bilo namreč njegova druga velika ljubezen, svoje bogato znanje o njem pa je strnil v priročnik Smučar (1924). Kot velik domoljub ‒ poseben pogum je izkazal v ljubljanskem vojaškem prevratu ob koncu 1. svetovne vojne ‒ je veliko časa namenjal tudi slovenskemu smučarskemu izrazoslovju in krajevnemu imenoslovju. Umrl je 14. 9. 1963 v Ljubljani.

Danes spomin na Badjura ne živi, kot bi si spoštovanja vredni mož zaslužil. Zato velja pohvaliti njegove litijske rojake, da so svojo lokalno planinsko pot, uradno odprto 30. 6. 1974 na slovesnosti na Jančah, poimenovali Badjurova krožna pot. To je skoraj 100 km dolga pot po obronkih litijske občine in njeni okolici. Je bolj pohodniška kot planinska, saj je namenjena v prvi vrsti mladim planincem, da jih zvabi in pripravi na resnejše ture. Po presoji snovalcev naj bi pohodnik zanjo potreboval 27 ur, zato priporočajo, da jo razdeli v štiri etape, s katerimi lahko opravi v poljubni smeri. V dokaz za prehojeno pot mora predložiti žige s 16 kontrolnih točk (prvotno jih je bilo 18 in še 3 neobvezne). Pot je označena z običajnimi Knafelčevimi markacijami, ki jim je ponekod dodana kratica BKP, in na važnejših mestih s kažipoti. Ob njenem odprtju je domačin Vinko Damjan (1932‒) sestavil Vodnik po Badjurovi krožni poti, vendar je knjižica že davno pošla, marsikaj v njej pa tudi ne drži več.

Midva sva pot najprej razdelila na desni in levi breg Save, potem pa vsak odsek še približno prepolovila. Čeprav jo je mogoče začeti kjerkoli, sva se odločila, da bova šla lepo po vrsti, kot je bila zasnovana. Izvedbo sva si olajšala tako, da sva uporabila dva avta.

1. etapa: Renke‒Bogenšperk
Sončno zadnjo soboto v marcu sva parkirala v vasici Renke, na desnem bregu Save, kakih 10 km iz Litije. Ker je bilo zjutraj kljub soncu neprijetno hladno, sva komaj čakala, da s hojo poženeva kri po žilah. Nestrpno sva zakoračila po asfaltni cesti čez potok Šumnik in se za vasjo, ki ne premore niti desetine hiš, pognala desno na stezo v gozd. Ta naju je v strmih ključih dvignila 350 m više na planoto, kjer so se v soncu kopale Ravne. Tod sva že hodila, a naju vas vsakič znova očara s svojo urejenostjo. Očitno so na Ravnah doma pridni in redoljubni ljudje.

Žal ne morem enako pohvaliti litijskih markacistov. Takoj nad vasjo sva se namreč ujela v njihovo prvo past, četudi postavljanje teh gotovo ni njihova naloga. Ob vznožju Ostrèža (856 m) je namreč zmanjkalo poti in vsakršnih oznak. No, v drugem poskusu sva ugotovila, da je treba naravnost navzgor po plitvi travnati grapici. Ko sva vrh nje stopila med redke borovce, so se pot in z njo markacije spet pojavile. Na grebenu sva zavila ostro levo in Ostrež je pokazal svoje skalne zobe. S pravimi planinskimi občutji sva prisopihala na vrh. Najbolj slikovito podobo hrib razkrije po spustu na drugo stran. Badjura, ki je odlično poznal ta konec sveta, je zanj zapisal, da »je eden izmed najbolj divjih gorâ v Zasavju. Strmán na vse plati! Na vrhu kakor po straneh štrle fantastni goli keróvi /To je star izraz za pečine, da ne boste brskali po Pleteršnikovem slovarju./, ki mu dajejo markantno, zelo romantično lice.« Slednje dopolnjuje cerkvica sv. Katarine, skrita v zavetju vrha. Po eni od legend naj bi jo dal sezidati sosednji graščak v spomin na sina, ki si je z izvoljenko kmečkega stanu izbral prepad, potem ko mu je oče prepovedal poroko. Po drugi pa naj bi prvotno stala na Prevegu, a sta jo vola na ukaz sv. Katarine zaradi razuzdanosti vaščanov zvlekla na hrib.

Z žigom za Ostrež je ravno obratno. Najdete ga šele doli v vasi, pri Pepci Košir (Preveg 3). Tam sva za dolgo, da ne rečem predolgo, stopila na ceste. Ene so makadamske, še več je asfaltnih, zato se nama je hoja čez Polšnik do Velike Preske vedno bolj vlekla. Pred Polšnikom so nama jo nekoliko popestrili le slikovito trivogelno kužno znamenje pri odcepu za Sušje (vsaka stran je gledala na drug grad: Bogenšperk, Gamberk, Svibno) in lepi pogledi na desno na bližnji Žamboh (791 m).

Na Veliki Preski sva naredila kratek odmor za malico in pri Mizarstvu Kos (Velika Preska 1) poiskala drugi žig. Nedaleč od njihove hiše sva za cesto opazila ostanke nemškega bunkerja. Da, med 2. svetovno vojno je po teh krajih tekla meja med nemškim in italijanskim zasedenim ozemljem. Nemci so tako rekoč ves slovenski živelj izselili, nekatere vasi poselili z nemško govorečimi ljudmi, še več pa jih pustili praznih. Šele po vojni so vasi ponovno oživele.

Kakšnih 100 m za krajevno tablo Velika Preska naju je kažipot v desno za Javorski Pil končno povabil s ceste. Po dobrih 6 km pretrde podlage sva stopila na travnat kolovoz. A najino veselje ni trajalo dolgo. Ko je kolovoz zavil v gozd, se je brž izgubil v množici podrtega drevja, vejevja, brez števila pravih in namišljenih stezic. V hipu sva bila »izgubljena«. Še dobro, da sta se skozi gole drevesne krošnje videla Velika Goba in mogočna stena Velike peči, tako da sva znala vsaj približno določiti smer, kam nama je nadaljevati. Previdno sva se spuščala in čez čas vendarle spet trčila ob markacije. Z njihovo pomočjo sva mnogo laže prikolovratila na cesto proti Javorju.

V Javorju pri Gabrovki sva se ustavila le toliko, da sva pri hiši številka 5 odtisnila tretji žig. To je v resnici žig bližnjega Javorskega Pila (580 m), širokega prevala med dolinama Save in Mirne ter pomembnega cestnega križišča. Pil Dolenjci rečejo znamenju, zakaj omenjenega vsi zemljevidi pišejo z veliko začetnico, pa mi ni uspelo dognati. Nad križiščem stoji kamnit steber v spomin na tragično bitko Cankarjeve brigade 28. 9. 1944. Takrat so partizani v bližini padli v močno domobransko zasedo. V divjem obstreljevanju jih je življenje izgubilo 24, še več jih je bilo ranjenih. Njihovo grobišče je na severni strani prevala, na jasi takoj pod križiščem.

Na križišču spet ni bilo oznak, kje nadaljevati. Čeprav je zemljevid kazal drugače, sva zaupala občutku in izbrala asfalt desno mimo spomenika. Čez čas sva dobila potrditev: pri lesenem razpelu sta naju knafelček in puščica usmerila desno na gozdno cesto. Če sem uganil prav, vodi ta čez gozdnato vzpetino Grmado (699 m). Nekje okrog njene najvišje točke jo je presekal kolovoz, bogato »okrašen« z znaki za znamenito Levstikovo pot, natančneje za njen severni krak. Krenila sva desno nanj in tako brez novih težav »pripotovala« do travnikov pred vasicama Preska nad Kostrevnico in Liberga.

Vinogradi da, gostilne ne
Četudi je bil za nama že dobršen del dneva, sem se šele ob pogledu na tamkajšnje prisojne rebri zavedel, da hodiva po Dolenjski. Pobočja so postala nežno zaobljena, vsepovsod se je trta pripravljala na olistanje. Manjkal je le še kozarček cvička, da bi brez pomislekov pritegnil Franu Levstiku (1831‒87): »Vidijo se tukaj že prvi nogradje in vesel se čutiš, da si na Dolenjskem; ali kapljica teh trt je še kisla, svet ni še dovolj zaslonjen pred mrzlimi snežniki.«

Da bi si prislužila četrti žig, sva morala v Preski desno na stranpot do Tisja. Žig namreč hranijo na Tisenškovi kmetiji (Preska 16). Tisje je znano po enem prvih večjih spopadov med partizani in Nemci pri nas, ki se je odigral na predbožični dan 1941. Decembra tega leta je partizansko glavno poveljstvo iz nekaj dolenjski enot sestavilo II. štajerski bataljon, ki je dobil nalogo, da se prebije čez Savo in okrepi partizansko delovanje na Štajerskem. To je nameraval storiti v Litiji. Pozno ponoči 23. decembra je prispel na Tisje in se utaboril na treh kmetijah, Stiška četa ravno pri Tisenških. Pripravljali so se na napad na nemško postojanko v Litiji naslednji večer. A čez dan se je nedaleč od njih pojavila skupina lovcev. Ko so ti ugotovili, kaj se dogaja, so se hitro obrnili in v mestu Nemce opozorili na partizane. Nemška vojska je krenila proti Tisju iz dveh smeri. Prvi, ki so prišli po dolini Reke, so se pod kmetijami pojavili okoli štirih popoldne. Počil je prvi strel, zaregljali so mitraljezi in strojnice. Bitka se je razvnela in se zavlekla pozno v noč. Ker so se medtem Nemci močno okrepili, se je partizansko vodstvo odločilo za umik. A vprašanje je, kako bi se ta iztekel, če se ne bi domislili ukane. Krenili so kar naravnost proti Litiji, se pri Jelši spustili v Kostrevniško dolino, jo prečkali ter se čez Marsko in Višnji Grm umaknili v Mišji Dol. Spomenik bitki in komandantu bataljona Francu Rozmanu - Stanetu (1911‒44) stoji nekoliko više ob cesti.

Midva nisva bežala pred Nemci, temveč pred cesto. V Presko sva se sicer vrnila po drugi poti, po kolovozu, a tam je na najine utrujene noge spet prežal asfalt. Za povrhu še znamenj, kod naprej, nobenih. Sklenila sva: »Greva midva po svoje!« Pri liberškem gasilskem domu sva zavila z glavne ceste v vas. Prve domačine, ki sva jih srečala, sva pobarala, ali vodi v dolino kakšna pešpot. »O, seveda. Več jih je, a nobena ni markirana. Ampak ne moreta zgrešiti. Kar ves čas navzdol,« je bil odgovor. Sprva je šlo vse v najlepšem redu, potem pa se je najina pot obrnila nazaj navzgor in nobena druga ni več hotela dol. Zato sva se odločila za brezpotje. Spodaj sva videla travnik s skladovnico drv in če so drva, ni hudič, da ni v bližini tudi hiša. Srečno sva sestopila v Lupinico.

Do Velike Kostrevnice kljub cesti ni bilo predaleč. Čeprav se je že rahlo mračilo, se nisva mogla upreti pivu v bifeju sredi naselja. Čudni kraji tele dolenjske vasi: do sem sva edino gostilno opazila že davno prej ‒ na Polšniku.

Prekoračila sva Kostrevniški potok in se čez Strmec (443 m) povzpela do gradu Bogenšperk. Lepo obnovljena renesančna graščina, ki jo je rodbina Wagen (od tod Wagensperg in Bogenšperk) zgradila najbrž v začetku 16. st. in v kateri je dve desetletji bival naš znameniti polihistor Janez Vajkard Valvasor (1641‒93), je bila že dve uri zaprta. Njeno pročelje so osvetljevali reflektorji, a midva sva se morala do petega žiga na poslopju pred gradom v trdi temi dobesedno pritipati. Potem sva samo še utrujeno padla v avto in se odpeljala proti Renkam.

2. etapa: Bogenšperk‒Laze pri Dolskem
Prej kot čez teden dni sva zjutraj spet stala na parkirišču pred gradom Bogenšperk. Tokrat sva prečkala glavno cesto Litija‒Radohova vas in se zagrizla v hrib. Udoben kolovoz naju je pripeljal v Leskovico pri Šmartnem, asfaltna cesta pa naprej v Javorje. V vasi ni bilo težko najti skrinjice z žigom, čeprav v dnevniku poti piše, da je na hiši Javorje 1, v resnici pa je na 13. To je bivša gostilna Pristopec, ki je danes še komaj videti obljudena. Na njeno domače ime Pri Pajku spominjata kovinska pajka, ki »pleteta« mrežo nad vrati z marmornim portalom, za katerega je tedanji gospodar Matija žrtvoval par krepkih volov.

Pod vasjo je poslopje prav tako opuščene štirirazredne šole. Badjurova pot gre desno mimo nje, a bolj zanimivo je zaviti levo čez Felič Vrh in se na gozdno cesto vrniti malo pred Debečim. Tamkajšnja lovska koča Lectov grad, ki si je ime sposodila pri bajti Matevža Kaniha, glavnega junaka povesti Juša Kozaka (1892‒1964), je sicer žal spremenjena v zasebno počitniško hišo, a nenadejano presenečenje naju je čakalo nad zaselkom, kjer zadnja tri leta spet stoji cerkvica sv. Roka. Staro so morali domačini l. 1942 na ukaz Nemcev porušiti, novo pa so zgradili prav tako v veliki meri domačini sami. Njeno podobo je zasnoval arhitekt Valentin Gorenčič, čeprav menda obstaja zanjo tudi starejši načrt Jožeta Plečnika (1872‒1957), s čigar mojstrovino iz Bogojine se Gorenčičeva cerkev malce spogleduje. S cerkvenega zvonika je razgled lep, a še širši je s 15 m visokega razglednega stolpa na Osrenci (710 m), do vrha katere ni daleč.

Po vrnitvi na Badjurovo pot sva kmalu dosegla prve hiše na Debečem. Za Volkovo domačijo je treba biti pozoren na kolovoz, ki se spusti levo navzdol k potoku Bukovica. Na njem še vedno, vsaj za domače potrebe, živahno klopoče Balentinov dvojni mlin.

Od mlina sva se po gozdu, ki mu letošnji žled ni prizanesel, vzpela na drugo stran doline do skalnega osamelca s cerkvico sv. Lamberta. Ta nama ne bi zbudila pozornosti, če ne bi na pročelju zagledale velikega bronastega reliefa »gospe s Pristave«, delo na Stično tesno navezanega kiparja Jožeta Trontlja (1967‒). Tako je ljudstvo zaradi radodarnega srca poimenovalo milansko vojvodinjo Virido Visconti (1354‒1404?), ime pa je kasneje za naslov svojega zgodovinskega romana uporabil tudi Ivan Janežič (1855‒1922). Ljudski glas ji pripisuje glavne zasluge za nastanek stiškega samostana, vendar mu zgodovinarji ne pritrjujejo. Virido so pri 12 poročili s habsburškim vojvodo Leopoldom III. (1351‒86). V zakonu se jima je rodilo šest otrok, med njimi Ernest Železni (1377‒1424), poslednji po starem karantanskem obredu na Gosposvetskem polju ustoličeni vojvoda. Kmalu po moževi smrti se je Virida umaknila v samoto in našla mir v šentlamberškem lovskem gradiču. Od tam je imela redne stike s cistercijani iz bližnje Stične in jim večkrat podarila večje vsote denarja. Tudi s trditvijo, da je Virida pokopana v samostanski cerkvi, se zgodovinarji ne strinjajo, čeprav tam res hranijo kamen s podobo kače, ki požira človeka, nesporno rodbinskim grbom Viscontijev.

Vojn brez konca in kraja
Na samo Pristavo nad Stično nama ne bi bilo treba hoditi, če ne bi na kmetiji Pavle Jefim (Pristava 2) hranili žiga najine poti. Kdor ima voljo in čas, si lahko pri njej prebere zgodbo o »gospe s Pristave«, kot jo je zapisal znani zbiralec naših ljudskih legend Rado Radešček (1946‒2006). Naju je sonce zvabilo na kucelj nad vasjo, kjer na razglednem mestu stoji Partizanski dom. Ta danes pripada slovenski vojski, za našo zgodovino pa je pomemben, ker so se v njem 7. 9. 1990 v največji tajnosti sestali Igor Bavčar, Janez Janša in Tone Krkovič s sodelavci ter sprejeli prvi načrt, kako se ob osamosvojitvi v primeru napada zoperstaviti jugoslovanski vojski. Ne vem, ali bi našteti danes še prestopili prag Partizanskega doma, a takrat ga, hvala bogu, so.

Vrnila sva se na staro pot in se zlagoma spuščala proti Mali Goričici. Pred vasjo se je pri domu lovcev iz Ivančna Gorica spet obrnila navzgor. Po gozdnih cestah sva jo mahala gor in dol proti Obolnemu. Pri kmetiji Platar sva se znašla pred novo orientacijsko uganko, a na srečo ni bila pretežka. Skozi podrto drevje desno nad njo sva se prebila na prostran travnik in po njem na obel vrh Obolno (776 m). Tik pod njim imajo lično hiško »ivanški« radioamaterji, niže doli pa so se že rdečile strehe Kmečkega turizma Obolno, bolj znanega z domačim imenom Pr' Gregorc (Obolno 4). Pri njih sva dobila že svoj osmi žig. Gospodar se je pohvalil z obilico cvetja na njihovih senožetih. Nekaj časa ga je celo popisoval, a je pri številki 230 odnehal. Pojasnil nama je tudi, da tisti betonski ostanki, ki sva jih prej odkrila na robu gozda vrh hriba ne pripadajo Krjavljevi koči, ki so jo med vojnama na Obolnem postavili stiški planinci, ampak povojni zasebni hiši, katere lastnika sta bila znani partizanski komandant Lado Ambrožič - Novljan (1908‒2004) in Jule Vrbič (1912‒80), legendarni urednik Pavliha.

Sledil je najbolj pusti del poti: kilometri cest in skoraj nobenih markacij. Da bi bila zadrega še večja, za ta konec sveta nisem našel nobenega priročnega zemljevida. Tako mi ni ostalo drugega, kot da sem si naredil posnetke ustreznih strani iz Atlasa Slovenije. Do Velikega Trebeljevega je še nekako šlo, po »nabijanju« asfalta skozi Malo Trebeljevo, Prežganje in Volavlje pa naju je oba v kolkih že pošteno skelelo.

Na širokem križišču za Volavljami se naju je planinski kažipot končno usmilil in naju na kratko čez travnik popeljal v gozd. Uh, kako blagodejno učinkuje gozdna stezica celo na utrujene noge. V nekaj minutah sva pozabila na bolečino in vsa poživljena strumno prikorakala na vrh Janškega hriba, ki je s svojimi 792 m najvišja točka ljubljanske občine. Po žig je bilo treba v planinski dom, ki pa je matična koča PD Litija. Litijčani so ga je gradili postopoma, v njem najprej odprli zavetišče, dve leti kasneje, 11. 10. 1959, pa je polno zaživel. Takrat je tudi dobil ime Planinski dom II. grupe odredov. Grupa je nastala maja 1942 s preureditvijo vse številčnejših partizanskih enot, ki so sicer nosile štajerska imena, a jih je večina delovala na Dolenjskem. Samo nekaj tednov kasneje je že dobila ukaz, naj se prebije čez Savo na Štajersko. Komaj je prestopila italijansko-nemško razmejitveno črto, že so Nemci od izdajalke izvedeli vse o njej. 20. maja sta se vojski pri Volavljah prvič spopadli. A najbolj krvavi boji so se bili naslednji dan v hostah vzhodno od Janč oz. Tujega Grma. Spopad se je končal brez pravega zmagovalca. Tako rekoč obkoljeni partizani so se znova izvili iz pasti, Nemcem pa je uspelo preprečiti njihov prehod čez reko. Cena je bila visoka: okoli 80 življenj na obeh straneh skupaj.

Ko sva si privezala duši, sva se mimo baročno okrašene cerkve sv. Miklavža spustila na zadnji del poti – do Laz pri Dolskem. Ves čas sva morala izbirati leve krake makadamske ceste, kar se nama je zdelo tako preprosto, da sva lahkomiselno »spustila možgane na pašo«. Napaka. Pri Jernaču namreč nisva dovolj resno vzela nekoliko dvoumne markacije in sva jo mirno mahnila po cesti desno mimo kmetije. Nekaj sto metrov niže pa nama je postala smer sumljiva in sva obrnila. Da, treba je bilo kar čez Jernačevo dvorišče in levo na slab kolovoz.

Po njem sva srečno sestopila v Laze. Tam naju je pričakalo veliko presenečenje: 14 m visoka in 9 m dolga živopisna, da ne rečem kičasta, kapela, ki mi je v preprostem podeželskem okolju delovala tuje. Ker naokoli ni bilo žive duše, sva šele kasneje izvedela, da je zasebna kapela sv. Modrosti poklon Bogu, ki ga upokojeni strojnik in mornar Janez Gostinčar že 15 let gradi ob pomoči tajske soproge Mali in devetih otrok. Kapo dol za znanje, voljo in vztrajnost!

Midva volje in vztrajnosti za ta dan nisva potrebovala več. Sedla sva v avto in se odpeljala proti domu.

Še to: za prvo etapo sva potrebovala 7 ur čiste hoje, za drugo še poldrugo uro več. Prihodnji mesec naju čaka drugi del poti, po levem bregu Save.

Jani Luštrek
Fotografije: Mojca in Jani Luštrek