Z umirjenim glasom je ponovil: "Poglej, če v Mehiko priletiš in odletiš, ti ni treba plačati nič. Če pa priletiš in državo zapustiš po zemlji, z avtom, moraš plačati 500 pesov." Kakšna bedarija!

Pokazal mi je neki člen, zapisan na koncu emigracijskega listka, ki sem ga dobil ob vstopu v državo. "Ampak to je že plačano, to je že v letalski vozovnici," sem mu oporekal, kot da bom kar koli dosegel. Lepo me je znova pogledal v oči in mi skoznje brez besed povedal: "Fant, tu boš pustil petstotaka in čez dva dni boš ležal nekje na plaži v Belizeju s kozarčkom v roki, verjetno boš že pozabil na vse skupaj. Ali pa ne boš – ne pozabil in ne ležal na plaži." Vidno nejevoljen sem položil denar na mizo, medtem ko je on trgal moj emigracijski papirček in v potni list pritisnil žig. "Kaj pa kakšno potrdilo o plačilu?" sem še bleknil. "To je to. Žig je obenem potrdilo. Upam, da si se imel dobro v Mehiki," je dejal in se s kotičkom ust nalahno nasmehnil.

Konec koncev, saj sem se imel res dobro ves mesec. Če je teh dobrih 20 evrov vse, kolikor me je stala slavna mehiška korupcijska folklora, naj bo. Ni se mi dalo zganjati kregarije. On je carinik, ti si pa turist na njegovi meji. Tu je on glavni. Sam pri sebi sem se pritožil na sončno upravo.

Mestici, kreoli ...
Pilot je potegnil ročico, motor je zakašljal in stara cessna se je pognala po zlizanem asfaltu malega letališča v Corozalu. Vse se je zibalo – malo pogledaš okoli po aviončku – en pas moder, drugi rjav. En vijak tak, drugi tak. Dobro, samo da drži. Pilot je vlival zaupanje. Zagorel letalski as, ki pelje tudi čez orkan, če je treba. Ko smo dosegli višino, je z eno roko držal krmilo, z drugo je malo pobrskal po pametnem telefonu.

Belize je dokaj ravninska država, velika približno kot Slovenija. Prebivalcev je malo, niti 300.000 ne. Večinoma so mestici. Če posplošim, gre za mešanico med Španci, Indijanci in otoškimi prebivalci. Velik del prebivalstva so tudi kreoli, mešanci med afriškimi sužnji ter Angleži in Škoti iz časa kolonializma. Vsi skupaj govorijo polomljeno karibsko angleščino, ki jo včasih, četudi ti je jezik domač, težko razumeš.

Zanimivo, prebral sem, da je nekaj odstotkov prebivalstva, etnično gledano, Nemcev. Večinoma govorijo staro nemščino, tvorijo bolj ali manj zaprte verske skupnosti, poročajo se med seboj, vozijo se s kočijami. Neke vrste amiši, bi rekel. Do osamosvojitve od Združenega kraljestva leta 1981 je bil Belize znan kot Britanski Honduras. Simbolično je britanska kraljica še vedno na čelu države.

Riba ni enaka ribi
V Belizeju sem se namenil na otoček Caye Caulker. Na internetu sem prebral, da je glavno geslo otoka go slow oziroma pojdi počasi. Če kaj, potem se mi res ne mudi in zdela se je pravšnja destinacija za nekaj dni. Sonce, peščene plaže, karibski vetrič. Domačini menda pripravljajo odličnega jastoga na žaru. Ker je otok majhen, kavčsurferjev ni in moral sem najeti posteljo v edinem hostlu, ki je bil še prost. Na spletu je med mnenji pisalo, da imajo veliko mačk in da vse skupaj menda smrdi po mačjem urinu. Res je v hostlu malo smrdelo po mačkah in njihovih iztrebkih v različnem agregatnem stanju. So imeli pa lep pomol za opazovanje sončnega zahoda, pod katerim so pod večer plavale neke vrste mante ali skati.

Nedaleč od otoka je tudi koralni greben, kjer sem plaval med morskimi psi sesači, velikimi morskimi kravami in ribami vseh velikosti in barv. Res doživetje, podobno kot pred leti na Kubi. Vsi, ki ste bili kdaj pod vodo v Karibih, veste, da se morski živelj na tem delu sveta ljudi pravzaprav ne boji. Ribice plavajo mimo tebe, če se jih hočeš dotakniti, se elegantno izognejo, a ne gredo daleč. V Jadranu se vse bolj ali manj poskrijejo takoj, ko jih zagledaš, pa še roke nisi iztegnil.

Otok turistov
Moram priznati, da mi je šlo na Caye Caulkerju kljub odličnemu jastogu, dobrim ljudem in dobri zabavi vseeno malo na živce, da gre pravzaprav za otok turistov. Dobro, saj se ne slepim. Dandanes si vsi popotniki želimo, da bi prišli nekam, se infiltrirali med domače prebivalstvo na način, da nihče ne bi opazil, da smo na obisku. Dejstvo je, da četudi ne plačaš hotela s petimi zvezdicami skupaj z ljudmi, ki ti dva tedna vse nosijo k riti, ampak spiš v "poscanem" hostlu, si pač turist.

Vendar, tega otoka brez turistov ne bi bilo. Na plaži so zgolj tujci, v barih so zgolj tujci, na polnočnih zabavah so le turisti. Domačini so tam zato, da turistom zagotavljajo kakršno koli podporo – spanje, hrano, pijačo, različne ture na koralni greben, potapljanje. Droge. Ni ravno tako, da pride šef gostilne k mizi povprašat, ali je bilo vse dobro. "Tradicionalni" jastogi letijo iz kuhinje kot nogometaši konec polčasa iz slačilnice. Industrija pač.

"Glej, če ti povem po pravici, je tako. Na otoku je edini prihodek turizem. In naredil bom vse, da se boste imeli dobro in da iz vas, turistov, iztisnem kolikor belizejskih dolarjev je mogoče. Zase ali za koga drugega na otoku," je neki večer odkrito razložil mladi otočan, ko smo se malo razgovorili. Pa saj ga razumem. Če drugega ni, bi sam na njegovem mestu počel popolnoma enako.

Hotel mama
San Ignacio je druga pesem. Gre za malo mestece tik ob meji z Gvatemalo. Turistov je nekaj, ampak dejansko ne prav veliko. V gostilni ob mizi sedijo tudi domačini. En dan sem šel z Robertom, ki med drugim skrbi za vzdrževanje hostla, v vas. Vprašal sem ga, kaj večinoma dela mladina tukaj okoli. "Stari, nič kaj dosti. Hotel mama. Posedajo okoli in čakajo, da jih smrt pobere ali kaj," je dejal na pol v šali, na pol zares. "Moj oče je iz Hondurasa, mama je od tukaj. V družini nas je sedem sester in osem bratov. Bolj ali manj sta oče in mama vsem priučila delovne navade. Oče me je hotel poslati naprej v šolo, a sem mu rekel, naj raje varčuje za sestre. Meni je bolj všeč delo z rokami, gradnja hiš in podobno," je razlagal med vožnjo.

Skrbi za malo kmetijo s kokošmi, racami in purani. Zemlje je veliko, ampak posestvo ni ravno v dobrem stanju. Lastnica je neka Nizozemka. "Ona pride tu in tam pogledat, preživi tukaj kakšen teden, potem gre. V mestu ima hostel, ima tudi hostel in hotel na otoku Caye Caulker. Malo ji je vseeno. Sam pa vidim, da bi lahko tukaj vzpostavila odlično turistično kmetijo. Ljudi bi vozili lovit ribe, opazovat ptice in druge živali, pripravljali bi hrano, skrbeli za sadna drevesa," je razlagal.

Ampak tako kot marsikje na svetu je tudi tukaj tako, da Robert verjetno nikoli ne bo imel dovolj denarja, da bi sam uresničil svoje sanje. Zemljo kupujejo premožni tujci. Finančni kolonializem. Čez nekaj mesecev gre v Kanado, da zasluži nekaj denarja in se izuči še v gradnji streh in podobno. Res upam, da mu bo uspelo in da bo nekoč kralj na svoji zemlji.

P.S. Z neko Angležinjo srednjih let sva se zadnjič pogovarjala, da v hostlih obstaja pravilo treh vprašanj: kako ti je ime, od kod si in kam potuješ. Na začetku ti je to še všeč, pozneje se ti ne da več. Vedno isto. Za take primere je vedno pametno imeti s seboj dobro knjigo, četudi je zato nahrbtnik malo težji.

Moja pot: Chetumal–Corozal–San Pedro–Caye Caulker–Belize City–Belmopan–San Ignacio