Za nekatere ta dolga, zelena, z vinogradi in sadovnjaki prerasla dolina, polna skritih kotičkov, celo prekaša konkurenčna Goriška brda.

Primerjave so nehvaležne, dejstvo je, da so Brici tržno precej bolj podkovani in zverzirani od Vipavcev, na roke jim gre tudi, da so povezani v zgolj eno občino.

A Vipavska ima druge čare, tudi, ker je manj turistična regija in polna presenečenj, pa naj si gre za pohodniške točke, vrhunsko kulinariko in vinsko ponudbo ali pa za butične namestitve, ki so počasi, počasi začele vznikati.

Poglejmo podrobneje.

Kulinarična ponudba

• Gostilna pri Lojzetu (Zemono):

Gostilna pri Lojzetu že vrsto let kroji vrh slovenske sodobne visoke gastronomije, Michelinova zvezdica, ki je na Zemono priletela junija, ni bila prav veliko presenečenje.

Kuharski mojster Tomaž Kavčič v tem čudovitem renesančnem dvorcu s pravljičnim razgledom na Vipavsko dolino in vinograde reinterpretira tradicionalne vipavske jedi, ki pa jim kuhar, ki je bil vedno tesno povezan z Italijo, vnaša pridih svetovljanskosti.

Vse skupaj običajno uvede hrenov namaz na domačem, hrustljavem, še toplem kruhu, pozdrav iz kuhinje, ki sega še v čase Tomaževe mame Katje Kavčič.

Tudi nekatere druge klasike so poklon okolju in tradicijam - suha jota, razstavljena goveja juha, ki jo je stregel na Expu v Milanu leta 2015, njoki z radičem in nanoškim sirom, goveja pečenka s praženim krompirjem, pa z vipavskim sirom polnjen njok na paradižnikovi omaki, nedokončan štrudelj …

• Majerija

Michelin je Majerijo povsem izpustil iz svojega vodiča, a je vseeno to restavracija, ki je zagotovo ena od zastavonoš sodobne vipavske kuhinje. Matej Tomažič je s soprogo v stari, spomeniško zaščiteni domačiji na Slapu ustvaril poklon vipavskim tradicijam – a v moderni preobleki, pa naj si bodo to mlinci ali pa muflon, ocvrt regrat z jogurtom ali pa zeliščni vlivanci.

Nepretenciozne, a nadvse simpatične jedi, ki temeljijo na zeliščih, ki jih gojijo v svojem zeliščnem vrtu, pospremijo odlična vipavska vina. Majerija pa ni zgolj ena boljših restavracij v teh krajih, ima tudi enega najlepših ambientov, obdana na eni strani z že omenjenim dehtečim zeliščnim vrtom, na drugi z vrtom s starim orehovcem, na tretji z vinogradi.

Za nameček ponujajo tudi lične sobe, ki so jih morali zaradi spomeniškega varstva stavbe zgraditi pod zemljo, z okni na stropu in imeni po zeliščih, ki rastejo tik nad njimi.

• Faladur

Faladur je eden manj poznanih eno-gastronomskih biserov doline, v katerega pa vsekakor velja zaviti, če se mudite v Ajdovščini ali okolici.

Ta vinski bar ni samo odlično založen z vipavskimi vini, craft pivi, žganjicami in drugimi lokalnimi butičnimi izdelki (suhe mesnine, siri …), ampak je lastnik Matej Lavrenčič tudi odličen in nadvse suveren v degustacijskih popotovanjih po dolini, s katerimi vam bo približal najboljše, kar ponujajo vipavski vinarji.

Hkrati v majcenem lokalu v središču mesta ponuja preproste, a izvrstne lokalne jedi, kot so jota, zabeljena polenta, goveji karpačo in res izjemni štruklji.

• Cigoj

Sorodna novica O Cigoju in njegovem pršutu dober glas seže tudi v ameriško vas

Za vegetarijance Cigoj ne bo pravi naslov – pri Jordanu namreč kraljujejo mesnine, natančneje, kralj živali.

Jordan Cigoj je specialist predvsem za mangalico, kosmato, ekstra mastno sorto prašiča – na družinski turistični kmetiji v 500 let stari vasi Črniče vam postreže z verjetno najboljšim lardom pri nas, pa pršutom in salamami, ki jih je po naročilu že izdelal tudi za tuje politične veljake.

Na kmetiji so samooskrbni in pridelajo praktično vse, kar potrebujejo zase in za goste (na voljo so tudi sobe), imajo pa tudi svoje vino.

Butične nastanitve:

• Theodosius

Na obronkih vasice Vrhpolje v stoletnem borovem gozdu se je lani odprl prvi glamping v Vipavski dolini, idilična gozdna vasica Theodosius.

Snovalci so skušali z minimalnimi posegi v okolico gostu pričarati luksuzni oddih v naravi, zato so vse hiške lesene, celotna oprema pa je narejena iz nanoškega lesa.

Gostom so na voljo tudi vroče kadi in savne, s terase pa se jim odpira pogled na vinograde. Glamping ima tudi svojo restavracijo, dobro založeno z vipavskimi vini.

• Vila Mravljevi

Ena bolj elitnih (in dražjih) nastanitev v dolini je Vila Mravljevi v vasi Preserje pri Braniku, arhitekturno in oblikovalsko impresiven mini butični hotel, zgrajen na temeljih starega kmečkega poslopja iz 19. stoletja.

Nič ne moti spokojnih razgledov skozi orjaška okna, za hladnejše dni sta tu tudi samostoječi kamin sredi svetle, prostorne dnevne sobe, in savna. Vila je popolna za tiste, ki si želite oddih preživeti odmaknjeni od mestnega vrveža, hkrati pa je odlično izhodišče za raziskovanje doline.

Vinske kleti, pivovarne, gin:

• Burja

Burja, za katero stoji Primož Lavrenčič, je že kar nekaj časa sinonim za dodelana, elegantna vina sonaravne pridelave. Lavrenčič ne ubira bližnjic, je skrajno dosleden in natančen, znamko pa je z novo, prostorno kletjo, opremljeno tako z lesenimi sodi kot betonskimi jajci, dvignil še na višjo raven.

Lavrenčič prisega predvsem na vipavske avtohtone sorte, pri tem pa se omejuje in raje izpopolnjuje posamezna vina, tudi glede na lege, kot pa da bi liniji dodajal nove in nove stile.

• Guerila

Guerilina nova klet na Planini nad Ajdovščino je zagotovo ena impresivnejših pri nas. Štirietažno moderno poslopje na 2.000 kvadratnih metrih nad strmimi vinogradi z razgledom na celotno dolino zajema med drugim prostorno degustacijsko sobo, konferenčno dvorano in tri apartmaje.

Lastnik kleti je Zmago Petrič, ki pri delu v vinogradu in kletarjenju ubira biodinamični pristop, Guerila pa si že nekaj let pospešeno utira pot na svetovne trge.

• UOU

Sorodna novica UOU: Zgodba o uspehu vina iz zapuščenih vinogradov

UOU sicer sodi nekam med Vipavsko in Brda, glede na to, da Marinko Pintar svojo znamko, eno bolj zanimivih v zadnjih letih, gradi na vinu iz zapuščenih vinogradov, pri čemer jih del leži v Vipavski dolini, del pa v Brdih. Klet in nova degustacijska doba sta sicer v Solkanu.

Pintar je vinar samouk, dolgoletni prevoznik, ki je bolj po naključju pristal v vinskem svetu, a danes, predvsem s svojimi oranžnimi vini, navdušuje.

• Mlečnik

Mlečnik v Bukovici je starosta t. i. sonaravnega vinarstva pri nas, eden od pionirjev tovrstnih vin z minimalnimi posegi in eden tistih, ki so si ugled zgradili z leti doslednih, izvrstnih vin. 7 hektarov, ekološka kmetija in vina, ki se jih bo pilo še leta.

• Batič

Še eden od velikanov sonaravne vinske scene je doma v Šempasu, Ivan in zdaj njegov sin Miha pa prav tako prisegata na avtohtone vipavske vinske sorte. Čeprav je verjetno njihov najbolj prodajan rose, pa se večji biseri skrivajo drugje, v Zarii in Angelu, denimo.

Sorodna novica (Neizkoriščeni) potencial vinskega turizma: "Zakaj ne bi ponujali vinskih kopeli?"

Ostale obiska vredne kleti:
Slavček, Krapež, Pasji rep, Štokelj, Tilia, JNK, Fedora, Lepa Vida …

• Winestronaut

Ko pišemo o vinu, je treba omeniti tudi Matjaža Zgonika in Vita Semiča, ki zadnjih šest let pod znamko Winestronaut vodita vinske ture po Vipavski dolini.

Koncept "vinskih astronavtov" je preprost – s turisti in domačimi vinskimi ljubitelji raziskovati "vinsko vesolje", pri čemer se gre naravnost do vinarjev, osmic, turističnih kmetij in na trgatve.

• Pelicon

Sorodna novica Pelicon - zgodba o uspehu mladih ajdovskih pivoljubov

T. i. craft pivovarstvo pri nas ni več nič revolucionarnega, v zadnjih desetih letih so po vsej državi vzniknili mali pivovarji, ki so zajahali craft manijo in nam končno ponudili kaj več od zgolj "Union ali Laško?". Mlada ajdovska pivovarja Anita Lozar in Matej Pelicon sta bila med prvimi res kvalitetnimi malimi pivovarji, njuni začetki segajo v leto 2012, danes pa Pelicon ostaja v vrhu.

• Bratinov gin

Sorodna novica Miha Bratina: Fotograf postal varilec butičnega slovenskega gina

Bratinov gin mirne duše označim za enega boljših ginov pri nas, za njim pa stoji Miha Bratina, Ajdovec, ki se je sprva uveljavil kot kulinarični fotograf in bloger, preden je pred kakimi tremi leti zajadral v destilatorske vode. Odlikuje ga minimalizem (le štiri zelišča), čistost okusa in preciznost.

Pešpoti, atrakcije, vasi in vzpetine:

Čar Vipavske doline ni zgolj v enogastronomski ponudbi, ampak njeni skriti kotički, ki so še vedno skoraj povsem neobljudeni. Tu je pravi labirint, cik-cak pešpoti, ki vodijo prek vinogradov do Štanjela in z njim Krasa, mimo nasadov češenj in čebeljih panjev do bistrih tolmunčkov na obronkih gozdov.

Tu so slikovite stare vasice, kot so denimo Goče, najlepše ohranjena vas v dolini, ki sega v srednji vek, ponaša pa se z največ obokanimi vinski kletmi na prebivalca.

Pa Vipavski Križ, ki je bil s svojim obzidjem in samostanom svoj čas središče doline, danes pa je eden najlepših kulturnih spomenikov Slovenije.

Tu so tudi zapuščene stare hiše, nekatere še vedno z rdečimi obledelimi partizanskimi napisi. Tudi partizanske bolnice, vse prerasle z bršljanom, se še skrivajo po obronkih vinogradov, kot je denimo bolnišnica Vera nedaleč od Erzelja. Impresiven je tudi sprehod po zapuščenem gradu Lože iz 17. stoletja, ki še kar čaka na rešitev.

Sicer pa je Vipavska dolina tudi pravi naslov za malce ambicioznejše pohodnike, pa naj si gre za Nanos, Čaven, Otliško okno ali pa Sinji vrh, kjer se lahko tudi okrepčate v vse bolj priljubljenem penzionu, ki ponuja tudi presenetljivo dobro vinsko karto.