Kako torej nekdo, ki si je kariero zgradil s prevozništvom, podedovani vinograd izruval, zemlja pa ga ni zanimala, postane eden zanimivejših vinarjev pri nas, z vinom, ki ga brez težav razproda po 25 evrov?

Marinko Pintar, vinski samouk, ki stoji za znamko, ima v Solkanu eno najstarejših prevoznih podjetij pri nas (70 let stari Pintaršped), ki je bilo med prvimi, ki so začeli voziti v Italijo. Sam priznava, da ga kot otroka obdelovanje zemlje ni zanimalo, da pa je čas pogosto preživljal pri "nonotih in stricih" v bližnjih Goriških brdih. "Lepo mi je bilo tam, imeli so potoke, njive, svoboden sem bil …" se spominja Pintar.

Ker njegov stric ni imel otrok, so leta 2012 začeli njegovo kmetijo v Brdih deliti, a se je je Pintar kar malce otepal, češ da zemlja res ni zanj.

"Kljub temu so mi rekli, naj si vzamem tisto, kar mi je pač všeč, in sem vzel parcelo z vinogradom rebule pri Števerjanu, ker mi je bil tisti konec vedno všeč," razlaga. A ker ga vino ni zanimalo, je omenjeni vinograd, stari in na najboljši legi, izsekal, na parceli pa zasadil sto oljk, češ da z oljkami ne bo dela. Ko razlaga, nam na krožnik nalije domače oljčno olje, pridelano ravno iz omenjenih oljk. "Tega ne prodajam, samo prijateljem, ki mi pomagajo v vinogradih, ga podarjam," poudari Pintar.

Nazaj k trtam
Morda ga je na neki točki malce zapekla vest, morda se je oglasila neka nostalgija, morda so ga začarala Brda, a Marinko se je počasi le začel odpirati zamisli delati lastno vino. V tistem času je spoznal velikane zamejskega sonaravnega vinarstva, Joška Gravnerja, Franca Terpina in Daria Prinčiča, hkrati pa so mu sosedje ponudili za odkup svoj kos vinograda z izvirom v sredini.

"Zemlja se je plazila navzdol in sorodniki so me odvračali, češ da bo cela parcela šla, ampak sem si mislil, voda je bogastvo, zato smo tisti kos kupili, drenirali in zdaj imamo tam izvir in ribnik. In tako smo začeli, s prijatelji, s katerimi smo šli na izlet z mojim starim avtobusom in so mi začeli pomagati v vinogradu," pripoveduje.
Prve trte je Marinko zasadil leta 2004, nato pa se je oktobra 2007 vozil po Vipavski dolini in opazil vinograd s še neobranim grozdjem. Šel je do lastnikov in vrata mu je odprla priletna gospa, ki mu je dejala, naj kar obere grozdje, ker sta z možem prestara, otroci pa so po svetu. "In sem pobral – to grozdje ni bilo ne obrezano, ne škropljeno, iz njega pa sem naredil sto litrov rdečega vina," se spominja.

Prijatelj mu je nato povedal še za dva podobno opuščena vinograda z belimi sortami in Marinko je lastnika vprašal, kaj namerava z njim, in on mu je odgovoril: "Sam Bog vas je prinesel, delajte vi." Tako je bilo tudi pri drugih in istega leta se je Pintar s prijatelji in somišljeniki povezal v Konzorcij opuščenih vinogradov.

Sonaravna pridelava
Danes Marinko s pomočjo svojega bratranca, Borisa Pintarja, ki prihaja iz števerjanske družine z dolgoletno vinogradniško zgodovino in je vinom UOU dodal novo dimenzijo, obdeluje osem opuščenih in obnovljenih malih vinogradov s po od 1.000 do 1.500 trtami, ki skupaj merijo le okoli hektar in pol.
V vinogradu delajo naravno, škropijo le z bakrom, algami in žveplom, brez kemikalij, vinogradi so večinoma na hribu, na izjemnih legah in večinoma so stari, tudi več kot 80 let, nekateri tudi s samo nekaj grozdi na trti. V takih vinogradih je treba trdo delati, vztrajati in podsajati, vsako leto nekaj trt odmre, lani so jim en cel vinograd požrli ptiči. "Ampak se borimo," pribije Marinko.
Največ je malvazije, rebule in merlota, pri čemer je UOU eden redkih pridelovalcev, ki ima rebulo tako iz Brd kot z Vipavskega, sicer pa se vinogradi razprostirajo po Cerovem, nad Solkanom, v Potočah in v Oseku. Edini vinograd, katerega lastnik je Marinko, je tisti v Brdih.
"Imamo še ponudbo za en hektar na italijanski strani, v Prapotnem, vinograd Pokalce, ampak ga vzamemo samo, če se nam pridružite za pomoč, sicer ne," se pošalita Pintarja.
Vztrajen in močen kot vol/uou
UOU, ki ima eno vizualno prepoznavnejših in učinkovitejših etiket pri nas, je ime (in logotip) dobil po lokalnem narečnem izrazu za "vola", s katerim so delali Marinkovi "nonoti". "Vol je bil v naših krajih izredno pomembna žival. Našim ljudem, enako močnim, vztrajnim in trmastim, je pomagala preživeti," razlaga Marinko, ki tudi svoj poklic prevoznika naveže na izbiro imena. "Vole so včasih uporabljali namesto tovornjakov in traktorjev. Tako da je ime izbrano malo nostalgično, malo pa tudi vsebinsko."

Marinko nam v svoji stari garaži, preurejeni v majceno, utesnjeno klet, iz akacijevega soda natoči malvazijo (2017), macerirano od 14 do 20 dni.

"Na, to je to … Tako ko rata, rata," nonšalantno skomigne Marinko, ko nam s pipeto v kozarce nakapa eliksir jantarne barve. Za primerjavo natoči še malvazijo istega letnika, a zorjeno v rabljenem hrastovem sodu. Na koncu običajno zmešajo malvazije iz obeh sodov.

Pozna trgatev
Grozdje pobirajo zelo pozno, da je res zrelo, stopnje alkohola so visoke, redno nad 14 odstotki, a ga ne zaznate. V kleti delajo brez posegov in aditivov, žvepla je le minimalna količina, med 8 in 12 miligrami, a se, kot kar malce presenečeno ugotavlja Marinko, vino nič ne kvari, ne glede na to, da razmere v njegovih trenutnih kleteh in garažah niso ravno optimalne – v času našega obiska konec poletja so se temperature povzpele tudi na 27 stopinj. A visok odstotek alkohola in tanini vino pomagajo ohranjati.
"Imam pač take razmere. Tudi tiste, ki delajo porto, njih ne briga kaj dosti in delajo vino kar v barakah, brez izolacije," skomigne popolnoma neobremenjeno Marinko, ki bo sicer v kratkem v Solkanu odprl lično, moderno klet in degustacijsko sobo, ki jo je oblikovala vipavska oblikovalka Sanja Premrn, sicer sestra Sama Premrna, vinarja, ki polni pod imenom Pasji rep.

Poskusimo še rebulo iz akacijevega soda, preden nam Marinko pomigne. "Gremo v drugo klet, vzemite kozarce," ukaže, že na poti v še eno predelano garažo, v kateri na posvečenem mestu stoji en samcat barik "Grozda 2016", izjemne rebule, ki so jo trgali oktobra in macerirali s peclji vred. Stopnja alkohola je 15-odstotna, tega vina, ki se najbolj približa popolnosti, pa imajo pri UOU-u tako malo, da ga niti na trgu ne boste našli. "Da, to nam je res uspelo, a nikdar ne veš, kakšno bo. Vsako leto nam uspe malo drugače," pravi.
Arhivski letniki
In že se premikamo po solkanskem dvorišču Pintarjevih v tretji prostor, kamro z leseno mizo in sodi, naloženimi drug vrh drugega. Na obledeli steni nad sodi visi fotografija Marinka s pokojno mamo, na drugi fotografija vinarja iz njegovih prevozniških dni, za volanom tovornjaka. Na leseno mizo ob stari kredenci Boris postavi pladenj pršuta in tolminskega sira, s planin Medrje in Sleme nad Zatolminom, ter odpre rebulo Ivanko, iz istoimenskega 75 let starega vinograda že pokojne gospe Ivanke Menjave.
Po še eni degustaciji začneta Boris in Marinko nositi na mizo arhivske letnike brez etiket in na vprašanje, kaj točita, odgovorita le: "Ne vem, saj je pisalo na škatlah." Tu so začetki UOU-a, pa eksperimenti v Radikonovih steklenicah z ozkim grlom, steklenica na zadnjem Decanterju nagrajene macerirane malvazije Ražmanovih, s katerimi tudi dela Boris …

Na neki točki se Marinko odloči, da je zdaj čas, da si tudi v živo ogledamo, od kod prihajajo njegova vina. Izgine za četrt ure in ko se vrne, nas pred hišo pričaka za volanom svojega starega avtobusa, ozaljšanega s pomirjajočim napisom "Good driver".
Vino iz vodnjaka
Vozimo se po ozki cesti čez Oslavje, mimo Radikona in Gravnerja, znova prečkamo mejo in se odcepimo na stransko cesto, kjer nato Marinko spretno vijuga med drevesi granatnih jabolk, kostanjev in fig vse do svojega idiličnega vinograda v Cerovem. Na sredini je ribnik, pod staro trto, napeljano na pergolo, je kamnit vodnjak, iz katerega Marinko izvleče steklenico, polno lišajev, ki je pod vodo počivala pol leta.
Ker je brez etikete, spet nihče ne ve, kaj naj bi pili. A pri Marinku pač odmislite, da boste vedno dobili konkretne odgovore ali vodenje skozi degustacijo z nadrobnimi opisi marelic in belega cvetja, ki naj bi jih zaznavali.

In namesto pretiranega filozofiranja raje svoj avtobus na poti nazaj ustavi še pri prijatelju Francu Terpinu, ki nas že pričaka z razpostavljenimi buteljkami Quinto Quarta in Sialisa v svoji podzemni palači v Števerjanu.