Slovenija svojih odličnih vin in restavracij ne skriva ravno, vendar je njihova promocija večinoma prepuščena predstavnikom obeh panog samim. Tega pristojni organi niti ne skrivajo – ko je Hrvaška nedavno po velikem lobiranju presenetljivo dobila spletni Michelinov vodnik in z njim prvo zvezdico, je slovensko gospodarsko ministrstvo dejalo, da "vključevanje v Michelinov vodnik ni v pristojnosti države, temveč predvsem gospodarstva" (beri: gostincev samih).

Tako se kljub določenim skupnim promocijskim dogodkom s STO-jem Ana Roš iz Hiše Franko lahko zahvali samo lastni angažiranosti in ambicioznosti, da je prodrla v krog najboljših restavracij, letos pa dobila še naziv najboljše kuharske mojstrice na svetu.

Podobna zgodba je z vinom. Če se država promocije gostincev loteva bojazljivo, po principu socialistične uravnilovke, da ne bi koga preveč izpostavila, je do prevelikega reklamiranja vina oprezna, ker gre za alkohol. Pa čeprav je jasno, da so gastro- in vinski turisti med najboljšimi strankami – tako po trošenju denarja kot omikanosti in kulturi pitja.

"Turizem ni stvar hitrega zaslužka"
Zato se Matjaž Zgonik in Vito Semič, Vipavca in prijatelja od šestega leta starosti, ki pod znamko Winestronaut zadnje tri leta vodita vinske ture po Vipavski dolini (občasno zavijeta še do Krasa in Brd) zavedata, da je iluzorno pričakovati, da bi njuna generacija lahko živela od vinskega turizma.

"Če bi čakala pristojne organe, bi bila doma in čakala, zgodilo pa bi se bore malo. Zadeve se na tem področju pomikajo zelo počasi. A se midva s tem ne obremenjujeva, temveč skušava samo uživati ter našo vinsko kulturo in običaje v pristni obliki posredovati in približati turistom. Nikoli nisva delala prevelikih načrtov, mogoče bodo lahko od vinskega turizma živeli naši zanamci," pripovedujeta. "Turizem ni stvar hitrega zaslužka, turizem je način življenja."

Koncept "vinskih astronavtov" je preprost – s turisti in domačimi vinskimi ljubitelji raziskovati "vinsko vesolje", pri čemer se gre naravnost do vinarjev, osmic, turističnih kmetij in na trgatve. Desetčlanska ekipa je v glavnem sestavljena iz oblikovalcev, fotografov in kreativcev, oglašuje se zelo neagresivno, večinoma prek družbenih omrežij, ves zaslužek pa vloži v lasten razvoj in projekte, pri čemer sodelujejo s približno 20 vinarji iz Vipavske doline. "So izjemno angažirani in skušajo obiskovalcem vsak na svoj način predstaviti svojo družino, prepričanja, filozofijo in strast do vinarstva," pravi Zgonik.

Večna težava usklajevanje
Je pa res, da sicer čudovita Vipavska dolina na področju vinskega turizma korenito, najmanj deset let zaostaja za bližnjimi Goriškimi brdi, kar gre zagotovo pripisati tudi birokratskim mlinom – Brda imajo eno občino, Vipavska dolina pa kar šest, kar dogovarjanje otežuje.

"Imamo šest različnih vodenj in šest pogledov. Zato se je težje usklajevati in peljati vse skupaj naprej kot enotno destinacijsko znamko. V zadnjem času se sicer veliko dela v okviru kampanje "Vipavska dolina - Vse drugače. Vse leto," a bo šlo zaradi usklajevanj z občinami počasi. S tega vidika je naš fokus usmerjen prav v razvoj vinskega turizma na Vipavskem, saj izhajamo od tukaj in imamo še ogromno raziskati in razviti," razlagata fanta. "Smo le košček v mozaiku celotne turistične ponudbe. Po svojih najboljših močeh skušamo dati tisto, kar menimo, da najbolj znamo. Trajnostna povezava je to, v kar verjamemo. Da se dediščina ne izgubi in se prenaša, ne samo iz roda v rod, ampak tudi daleč okrog po svetu."

Možnosti v vinskem turizmu je nedvomno ogromno, zlasti na področju avtohtonih vinskih sort, ki jih vinski turisti v zadnjih letih skoraj obsedeno iščejo. Vipavska se je tega že zgodaj zavedela in začela v 80. letih načrtno obujati že skoraj izumrle sorte, kot sta zelen in pinela. "Naša prednost je, da smo precej skrita dolina. In za tujce je zelo pomembno, da lahko pijejo na primer zelen, ki ga nikjer drugje ni," razlagata astronavta. In zelen ima bogato zgodovino – v času Avstro-Ogrske so ga prodajali celo na Dunaj, vas Goče pa je imela prav zaradi njega toliko denarja, da je posojala še goriškim grofom.

Največ obokanih kleti na prebivalca
Goče kot najlepše ohranjena vas doline so na stalnem itinerarju Astronavtov. Srednjeveška vas, ki se ponaša z največ obokanimi vinskimi kletmi na prebivalca (75 jih je, prebivalcev pa 211), ima tako ozke gase, da preširokim avtomobilom grozi, da se v njih zagozdijo. Ena od teh gas vodi do Cejkotove domačije, enega najboljših turističnih kmetij v tistem koncu, ki pa je odprt le ob koncih tedna in ob najmanj osemglavi družbi. Za Cejkota se je torej treba potruditi.

A ko se družba zbere, Davorin Mesesnel in žena velikodušno nosita na mizo domače mesnine, sveže pečen dehteč kruh, namaze, mineštre, njoke, kraške omlete, počasi dušeno mesovje in domače vino. Po kremasti sladici s hruškami, kuhanimi v teranu, vas Mesesnel odpelje v eno od tistih 75 kleti, kjer vam naravnost iz starih hrastovih sodov nakapa v kozarec še domači vinjak. Pri Cejkotu se tura (in večer) običajno zaključi.

Slavčkova penina in rebula
Začne pa se, kot se spodobi – s penino. Naša skupina je imela prvi postanek pri Vodopivčevih v Potoku pri Dornberku, na ekološki kmetiji Slavček, kjer se še več generacij ukvarjajo z vinogradništvom, letos pa so prodrli še v ZDA, kjer jih zastopa Indie Wineries, ki ima pod okriljem predvsem ortodoksne naravne vinarje (od naših še Klinca, Burjo, Acija Urbajsa, Tauzherja in Rojca). Oče Franc s krepkim stiskom roke pozdravlja prišleke, mama Alenka hiti nosit na mizo domač pršut iz krškopoljca, pravkar pečeno frtaljo in polento s sezonskimi šparglji, sin Tomaž na starem vodnjaku prazni v kozarce prvo steklenico penine.

Viktorija brut nature biodinamične pridelave, sicer hišna penina Hiše Franko. Omemba slednje ni nepomembna – večina turistov, ki pride v Vipavsko dolino in se poda na vinsko turo, so prehodni turisti na poti na Hrvaško in Italijo. Pri Winestronautu so imeli lani, v času, ko je Ana Roš pritegnila val pozornosti svetovnih "foodiejev" z Netflixovo Chef's Table, kar deset skupin, ki so prišli v Slovenijo samo zaradi Hiše Franko. "Ana Roš je naredila daleč največ za kulinarični turizem pri nas," kimata astronavta.

Na Slavčkovi mizi se medtem vinski arzenal krepi in krepi – sivi pinot 2015 in daljše macerirani sivi pinot 2013, beli cuvee … Pa rebula (2013 in 2007), ki je z letom dni zorjenja na sedimentih sploh ena lepših predstavnic maceriranih, t. i. oranžnih vin pri nas. Končajo tako, kot začnejo – s penino, le da so mehurčki tokrat rožnato obarvani.

Ekološki jebačin
Tudi druga postojanka je ekološkega predznaka. Pasji rep v Orehovici, za katerim stojita oče in sin, Franc in Samo Premrn. Z vinogradništvom se ukvarja že četrta generacija, Samov prapradedek je bil sodar, Samov oče pa tisti, ki je skupaj s Francem Potočnikom leta 1985 začel oživljati zelen. Danes Pasji rep (ime je dobil po vinorodni legi, o kateri je pisal že Valvazor) na 4,5 hektarja prideluje tako paradni zelen (osnovni in "zelen konzorcij" z višjih leg in starejših vinogradov) kot denimo modri pinot, ki je za mlajšega Premrna še poseben izziv.

In, seveda, tu je še vino z verjetno najbolj žgečkljivim imenom pri nas, jebačin. Beli jebačin, ki ga poskusimo, je zvrst malvazije, rebule, zelena in rizlinga, iz (pre)zrelega grozdja z višjih predelov (do 380 n. m. v.), rahlo macerirana in dve leti v barikih. 35 odstotkov trt je zelena, za katerega, tako Premrn, med turisti največ povpraševanja. Pasji rep je za ljubitelje elegantnih, mineralnih vin, v katerih pride sortnost res do izraza. V svetli, novi degustacijski sobi poskusimo večji del Premrnove linije, ob panceti iz krškopoljca ter kruhkih z avokadovim namazom, preden nam razkaže še klet s še neustekleničenimi vzorci lanskega letnika.

Primeri dobre prakse
Jasno, Cejko, Slavček in Pasji rep so le delček mozaika, kaj lahko vinski turizem, konkretno, v Vipavski dolini ponudi. Primerov dobre prakse, kako ga tržiti, je vse več – po eni strani so tu festivali, kot so Okusi Vipavske, svoje naredijo vse bolj uveljavljeni butični pivovarji, kot sta Reservoir Dogs in Nove Gorice in Pelicon iz Ajdovščine, ajdovska vinoteka Faladur pa na enem mestu ponuja praktično vse vipavske vinarje skoraj brez pribitka.

Primož Lavrenčič s svojo Burjo že nekaj časa navdušuje tudi tuje strokovnjake in ljubitelje naravnih vin, o Jordanu Cigoju ter njegovih mesninah in oranžnih vinih je pisal New York Times, kulinarične blogerje navdušuje Majerija s svojo nadzemno restavracijo in podzemnim butičnim hotelom ter Zemono v renesančnem dvorcu nad dolino. Nedvomno bo pozornost pritegnil tudi nedavno odprti hotel St. Daniel, katerega posebnost je, da ima v celoti samo ekološko ponudbo, vinska klet Lepa Vida pa je promocijski žebljiček zadela na glavico s svojimi zdaj že prepoznavnimi orjaškimi, meter in pol visokimi kozarci.

"Potenciala je ogromno predvsem zaradi nepoznanosti in visoke kakovosti vina," se strinja Zgonik. "Turisti so navdušeni nad prijaznostjo, sproščenostjo, strastjo vinarjev in domačinov, čisto vodo in zelenjem ter, seveda, nad kakovostnim vinom in odlično hrano. Turisti namreč vedno bolj iščejo še neraziskane destinacije. Bil sem na Japonskem, tam hoteli ponujajo kopanje v rdečem vinu. Zakaj ne bi nekdo tega ponujal v Vipavski dolini? Iz presežka pridelka lahko takoj narediš zgodbo. Po navadi so nore ideje tiste, ki obrodijo sadove. Predvsem pa to, da nekaj delaš z veseljem in strastjo. Potem to ni delo, ampak čisti užitek."
(Foto: MMC RTV SLO in Winestronaut)