Prava epidemija je izbruhnila tri tedne pozneje, 21. februarja, ko so odkrili tako imenovanega "pacienta 0". Šlo je za 30-letnega Mattio iz lombardskega kraja Codogno. "Sledili so dnevi, polni zmede, političnih prerekanj, strahov – in omejitve svobode gibanja," se dogodkov spominja dolgoletni dopisnik RTV Slovenija v Rimu, Janko Petrovec.

"Vsi dopisniki iz Italije smo takrat imeli občutek, da smo hočeš nočeš v vlogi ne le informatorja, ampak izobraževalca, ki ponuja nekakšna navodila za uporabo," je o novinarskih izzivih povedal Petrovec. Med temi je bilo tudi preverjanje dejstev. Med primeri navaja kolone vojaških kamionov, ki so iz Bergama odvažali krste z žrtvami koronavirusa: "Prvi vir, na katerega sem se naslonil, je bil zdaj že pokojni profesor slovenščine z univerze Sapienza, ki je bil v tistih dneh doma v Bergamu. Ta mi je enake prizore, kot sem jih videl na agencijah, posnel s svojega balkona."

Epidemija je predvsem razkrila velike pomanjkljivosti lombardskega modela razvoja zdravstva. Naenkrat so ugotovili, da na tisoče ljudi nima osebnega zdravnika, ker jih je že takrat močno primanjkovalo: "Javno zdravstvo je bilo tako podcenjeno, da ni imelo prav nobenih zalog običajne opreme pri izbruhu epidemije. Če zdaj pogledam nazaj, se mi zdi, da se v Lombardiji iz izkušnje niso naučili prav nič, saj še naprej vztrajajo pri enakem modelu zdravstva."

Po javno dostopnih podatkih je novi koronavirus v treh letih med izbruhom in poletjem leta 2023 v Italiji zahteval več kot 190.000 življenj. V državi, ki ima slabih 59 milijonov prebivalcev, so v tem obdobju našteli skoraj 26 milijonov okužb s to boleznijo.