Pred natanko petimi leti, 7. januarja 2020, so kitajski strokovnjaki prvič izolirali genom virusa SARS-CoV-2, ki se ga je prijelo ime novi koronavirus. V manj kot dveh mesecih se je virus, zaradi katerega so ljudje zbolevali za covidom-19, razširil po vsem svetu, ukrepi za njegovo omejevanje pa so ustavili javno življenje, promet in gospodarstvo. Vstopili smo v t. i. novo realnost, ki se je na trenutke zdela bolj podobna znanstveni fantastiki kot resničnemu življenju, in je trajala mnogo dlje, kot smo si sprva predstavljali.

O začetkih pandemije covida-19, njenem obvladovanju, posledicah in prihodnosti smo se pogovarjali z epidemiologom z Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) Mariem Fafangelom. "Ko sem še kot mlad epidemiolog sodeloval pri obvladovanju ebole v Sierri Leone, si nisem predstavljal, da se bom nekoč s podobno situacijo obvladovanja nalezljive bolezni spopadal tudi v Sloveniji. A prišel je čas, da s svojim znanjem in izkušnjami pomagam in se izkažem tudi doma," je dejal Fafangel, ki je med razglašeno epidemijo covida-19 v Sloveniji prevzel tudi vodenje NIJZ-jevega centra za nalezljive bolezni.

S svojim sproščenim in neposrednim pristopom je takrat hitro pridobil naklonjenost javnosti, hkrati pa je kot eden najbolj izpostavljenih strokovnjakov postal tudi tarča tistih, ki so iskali krivce za to, da so se njihova življenja spremenila na slabše. Kljub temu je bil eden redkih, ki si je upal priznati, da znanost ne more podati hitrih odgovorov na vsa vprašanja, neposreden pa je bil tudi pri kritiki ukrepov, s katerimi se ni strinjal.

Čeprav je bila pandemija velik izziv, ki ga je stal tudi veliko dragocenih trenutkov z družino, v svojem poklicu še vedno uživa. "Rad sem epidemiolog, pa če sem predstojnik centra ali terenski epidemiolog, rad imam to področje, ker mi ponuja razgibano delo. Terensko delo je poleg tega ključ do razumevanja skupnosti. Če si ves čas zaprt v laboratorijih in pisarnah, se lahko nato znajdeš v položaju, ko odločaš o ljudeh, o katerih ne veš nič," poudarja Fafangel, ki je z letošnjim letom prevzel vodenje novogoriške območne enote NIJZ-ja, kjer je pred leti tudi začel svojo pot na NIJZ-ju.

V pogovoru za MMC je med drugim razkril, kako se je spoprijemal s takratnimi izzivi, kaj ga je med pandemijo najbolj jezilo, kdaj se je sam okužil s covidom-19 in kako je Slovenija pripravljena na prihodnjo epidemijo oz. pandemijo. Celoten pogovor lahko preberete v nadaljevanju.

Med pandemijo covida-19 ste se redno pojavljali na novinarskih konferencah, dajali intervjuje in izjave za različne medije, kot epidemiolog ste postali znani po vsej državi. V zadnjih dveh letih pa ste se nekoliko umaknili izpred oči javnosti in se v medijih niste pojavljali. Ste se za takšen umik odločili načrtno?

Ta umik je bil načrten in potreben, zagotovo. Od začetka do konca pandemije covida-19 sem bil skoraj tri leta v stanju neprestane odzivnosti, na našo stroko pa je bilo veliko pritiska. Moje življenje je bilo videti tako, da sem delal od jutra do večera, nato me je čakala še pot iz Ljubljane čez mejo v Milje, tako da sem se domov vračal okoli polnoči. V takšnih situacijah plačaš velik davek, čeprav se tega sprva morda niti ne zavedaš. Moja hči je imela takrat tri leta in zamudil sem veliko trenutkov z družino, pogosto nisem vedel, kaj se dogaja doma.

Kljub vsemu sem želel biti v dogajanje v povezavi s pandemijo vključen do zadnje faze. Ob vsem grdem, ob vseh izzivih in naporih je bilo namreč tudi veliko lepega, med sodelavci je bilo veliko zagona in občutka, da lahko s svojim znanjem pomagamo ljudem. Ko smo februarja 2023 razpustili še zadnjo posvetovalno strokovno skupino in je pandemija dokončno izzvenela, pa sem se resnično zavedel, da potrebujem malo oddiha. Ene zadeve so pač pomembnejše kot vse drugo. Če izgubiš družinsko življenje, če ne spremljaš otroka, kako raste, če nimaš nekega smisla zunaj službe, boš navsezadnje težko dobra oseba. In če nisi dobra oseba, boš v kriznih časih, ko boš izzvan, deloval slabo.

Kaj se trenutno dogaja z novim koronavirusom, ima še vedno kakšen poseben status?

Covid-19 je bil z razpustitvijo zadnje posvetovalne skupine, februarja 2023, uvrščen med respiratorne bolezni, ki jim sledimo z uveljavljenimi sistemi. Še vedno se sicer pojavljajo nove različice novega koronavirusa, ampak te spremembe niso več tako drastične, kot so bile pred leti. Kot vedno v življenju in v evoluciji človeštva smo se tudi na ta virus navadili, telo se je prilagodilo. A kljub temu gre za respiratorno bolezen, ki ima še vedno veliko breme, predvsem med rizičnimi skupinami, še vedno je veliko težav denimo v domovih za starejše občane. Sicer pa so vse bolezni, ki imajo pandemični potencial, po letu 2020 dobile poseben status, ker smo takrat videli, da lahko mutirajo na način, ki ogrozi celotno prebivalstvo. Tudi gripa je med njimi. Na te bolezni zdaj gledamo drugače, nanje smo bolj pozorni. Tudi v medijih je pogosto zaznati "lov na naslednjo pandemijo", poročanju o izbruhih znanih in neznanih bolezni po svetu se namenja več pozornosti kot nekoč, nemalokrat se pri tem pojavlja tudi bolj senzacionalistično poročanje, kot bi bilo primerno z epidemiološkega stališča.

Novi koronavirus se je na Kitajskem začel širiti že konec leta 2019, kmalu po vstopu v leto 2020 je že dosegel Evropo in se hitro začel širiti tudi po drugih celinah. Glede samega izvora virusa so se že kmalu po izbruhu pandemije začele pojavljati različne teorije. Kakšna je zadnja strokovna ocena tega, kje in kako se je začel virus širiti med ljudmi?

Ostajamo pri tem, da je največja verjetnost, da se je zgodil preskok virusa z živali na človeka in da se je to najverjetneje zgodilo na tržnici v Vuhanu. Večina stroke se s tem strinja, tudi jaz. Nikakor pa tega ne moremo trditi s 100-odstotno gotovostjo. Zaradi vseh okoliščin in lokacije izbruha namreč obstajajo tudi druge, vseeno manj verjetne možnosti, med njimi se največkrat omenja, da bi lahko virus – ne zaradi izdelave biološkega orožja, ampak zaradi drugih raziskav, ki so tam potekale – ušel iz laboratorija. V Vuhanu je namreč kitajski inštitut za virologijo, kjer se ukvarjajo z različnimi raziskavami na tem področju in kjer tudi proučujejo t. i. sposobnosti virusov. Čeprav za zdaj ni(mamo) nobenih trdnih dokazov, da je bil ta inštitut vpleten v kakršno koli neetično dogajanje, to vseeno v javnosti vzbuja dvome. To je pričakovano in normalno. Sam težavo vidim tudi v tem, da nam strokovnjakom že med potekom pandemije ni uspelo ustrezno pojasniti tega, da je določena raven negotovosti v znanosti vedno prisotna in normalna. Tudi v analizah, ki se nagibajo k možnosti, da naj bi virus ušel iz laboratorija, je vedno poudarjeno, da ugotovitve spremljajo številne negotovosti. A v javnost kljub temu večinoma prihajajo informacije, ki se zdijo absolutne, ljudje namreč želijo dokončne odgovore, tudi ko to ni mogoče. Mislim, da se moramo ljudem naučiti dajati jasne razlage in ob tem poudariti vse okoliščine.

V Sloveniji je bil prvi primer okužbe potrjen 4. marca 2020. Takrat smo živeli še bolj ali manj brezskrbno in si skoraj do razglasitve epidemije, 12. marca, nismo predstavljali, kaj nas v resnici čaka. Kdaj ste se vi kot epidemiolog zavedali, da se obeta nekaj, čemur še nismo bili priča, popolna ustavitev javnega življenja?

Živim čez mejo v Italiji, tako da sem že zaradi tega bolj zgodaj iz prve roke občutil, da se zadeve hitro zapletajo, predvsem ko so se začeli zaostrovati ukrepi ob prehodu meje. Prestrašeni italijanski policisti so me že februarja spraševali, kaj se dogaja v Sloveniji, kakšno je stanje pri nas. Začutil sem, da so ljudje resnično zaskrbljeni. Epidemiologi smo sicer že pred tem vedeli, kakšen je potencial bolezni, nismo pa vedeli, kaj točno pričakovati. Infektologi so namreč ugotavljali, da imamo opravka z boleznijo, ki je čisto nova, s katero se nismo znali spopadati, nismo vedeli, katera zdravila so bolj učinkovita, katera manj. Epidemiološke številke so medtem strmo rasle. V tistem času me je skrbelo tudi stanje naše epidemiologije, ker nismo bili pripravljeni na spremljanje okužb v takšnem obsegu.

Ukrepi za omejevanje širjenja virusa so nato začeli veljati sredi marca 2020, z vmesnimi sprostitvami pa so nas nato spremljali praktično dve leti. V tistih časih smo pogosto slišali besede, ki so skoraj ponarodele – "naslednjih 14 dni bo ključnih". Če bi vas marca 2020 vprašali, kaj bi rekli, koliko časa bo vse skupaj trajalo?

Upanje je bilo, da so bili ukrepi na lokalni ravni izvedeni dovolj dobro, da bi se širjenje virusa lahko relativno hitro zamejilo. Ampak z znanjem o tem, kako se širijo takšne bolezni, je bilo to res bolj upanje kot pričakovanje. Ko smo potrjevali prve primere, je bilo namreč že jasno, da se okužbe širijo tudi drugod po državi. Kljub temu moram priznati, da v prvih fazah pandemije nisem pričakoval, da se bomo s covidom-19 na takšen način ukvarjali tako dolgo. Predvsem zato, ker si nisem mislil, da bo virus tako hitro mutiral v nove različice, ki nas bodo vedno znova vrnile en korak nazaj. Imel sem upanje, da bo prišlo do kolektivne imunosti s pomočjo prekuženosti in nato tudi s cepljenjem. Da bomo to relativno hitro dosegli in lažje zadihali, pa še dolgo nismo.

Poleg tega je najtežje obvladovati bolezni, ki nimajo ekstremne klinične reprezentacije. Če bi šlo za zelo smrtno bolezen za vsakega posameznika, bi bili ukrepi za omejevanje širjenja potrebni največ nekaj mesecev. Nato bi bila stvar zaključena. Ne bi govorili o tem, da se moramo z virusom naučiti živeti, ampak bi bila zgodba ob visoki smrtnosti hitro končana. V primeru covida-19 pa je šlo za respiratorno bolezen, ki je povzročala različne posledice – za mlade večinoma dokaj blage, za starejše pogosto tudi smrtno nevarne.

V prvih tednih in mesecih sta bila v družbi vseprisotni složnost in solidarnost, ljudje so se bolj držali ukrepov, ker niso vedeli, kaj bolezen dejansko prinaša. Če misliš, da obstaja velika verjetnost, da boš ob okužbi lahko umrl, to spremeni pravila igre. Ko pa so okužbe postale del vsakdana, umirali pa so bolj ali manj ljudje iz ranljivih skupin, sta ta strah in tudi zavedanje o resnosti položaja izpuhtela. Ko je občutek ogroženosti relativen, ljudi težko dolgo uspešno nagovarjaš k samozaščitnemu ravnanju. Ta dejavnik je še dodatno otežil omejevanje širjenja novega koronavirusa, a s tem se še zdaleč nismo spopadali samo pri nas, pač pa bolj ali manj povsod po svetu.

Absurdno je, da veliko bolj smrtne bolezni, denimo hemoragična mrzlica, na koncu, ko potegnemo črto, povzročijo manj smrti kot zahrbtne bolezni, kot sta denimo covid-19 in gripa. Bolj smrtonosni virusi se namreč zaradi višje stopnje umrljivosti okuženih težje širijo, poleg tega pa se ljudje veliko bolj zavedajo tveganj in se posledično bolj držijo zaščitnih ukrepov. To je ta vrzel, ki me najbolj boli. Ampak to moramo učiti prihodnje generacije, da se bodo bolj zavedale, kako njihovo obnašanje vpliva na celotno družbo. Da nisem samo jaz, ampak da smo skupnost.

V času, ko so bili ljudje že naveličani dolgotrajnih ukrepov in omejitev, smo bili od politike in stroke pogosto deležni tudi žuganja in moraliziranja. Vi se k takšnim prijemom niste zatekali, poleg tega vam ni bilo težko priznati, da o virusu ne veste veliko in da se o njem učite sproti. Ob tem pa se je hitro predvsem na spletu pojavila cela vojska strokovnjakov, ki so čez noč o virusu vedeli več kot vi. Kako ste doživljali ta položaj?

To, da se najdejo t. i. kavč strokovnjaki, ki vedo več od tebe, je v kriznih razmerah vedno prisotno. Številni ljudje so bili zaradi ukrepov omejeni na svoje domove in mnogi so v tem času podrobno spremljali dogajanje in si izdelali zelo močna mnenja, pogosto na podlagi nepreverjenih informacij, saj je znanost za podajanje strokovnih razlag potrebovala dalj časa. Tudi mene so včasih ujeli na ulici, me snemali in mi sledili. Veliki večini lahko določene stvari pojasniš in razumejo, vsem pa pač ne, ker tega nočejo.

Vedno sem skušal dati karte na mizo in vedno sem lahko šel tako pred novinarje kot k mami na obisk pokončno, imel sem čisto vest, ker sem pač povedal zadeve tako, kot so bile. Pogosto strokovnjaki dajejo vtis, da vedo vse, pa to ni možno. Ljudem je treba pojasniti, da na podlagi tega, kar vemo v določenem trenutku, ukrepamo na čim bolj ustrezen način. Izhajal sem iz tega, to je še danes moja osnova, da so ljudje dobri in da jim moraš zaupati. Ko si v nižjem položaju, je lahko biti dober, ko si v višjem, pa veliko težje. Prav je, da si dober takrat, ko te ljudje potrebujejo in na tak način dobiš veliko tudi nazaj.

Pogosto ste bili tudi kritični do najstrožjih ukrepov. Izstopili ste tudi iz dveh strokovnih posvetovalnih skupin. Kaj so bili takrat vaši glavni pomisleki in dileme?

V teh posvetovalnih skupinah smo bili strokovnjaki, ampak prisotna so bila tudi čustva in pa velika utrujenost in preobremenjenost. Ko gledam za nazaj, vem, da je vsaka skupina delala po najboljših močeh. Kar me je motilo, tega nisem nikoli skrival, pa so bili specifični ukrepi, za katere so drugi strokovnjaki in politiki menili, da je prav, da jih epidemiologi izvajajo. Epidemiološki ukrepi so namreč le en del obvladovanja takšnega položaja, epidemiologi se omejujemo na vidik zaščite javnega zdravja. A ob tem je treba upoštevati mnogo več, med drugim tudi vprašanje nacionalne varnosti, zunanje politike, ohranjanja gospodarstva, financ ... Zato ukrepe na koncu sprejemajo odločevalci, politiki, ki imajo pogled na širšo sliko, in tako je tudi edino pravilno. Kar se mi zdi pa ob tem pomembno in kar sem na trenutke pogrešal, je to, da se ob sprejemanju ukrepov tudi jasno pove, kdo je za kaj odgovoren. Na trenutke me je motilo, da se je vse ukrepe želelo zvaliti na stroko, tudi na epidemiološko stroko, čeprav česa niti nismo predlagali.

Se je tako ravnalo tudi zato, ker so odločevalci računali, da bodo ljudje bolj upoštevali ukrepe, če se jim bodo predstavili kot zgolj strokovne odločitve?

Absolutno. Zato sem bil takrat na trenutke tudi pripravljen prevzeti vlogo grešnega kozla. Ampak če se odločevalci pri vseh najstrožjih ukrepih skrivajo za stroko, to ni pravično. Dolžnost politike je, da svoje odločitve ustrezno predstavi javnosti. Zelo nejevoljen sem bil recimo v času, ko je veljala prepoved gibanja po 21. uri, in so se odločevalci trudili, da bi ta ukrep, ki se ga je v javnosti prijelo poimenovanje policijska ura, imenovali epidemiološka ura. V resnici se s tem ukrepom epidemiološka stroka sploh ni strinjala, kar sem takrat tudi zelo direktno povedal.

Med drugim ste bili kritični tudi do omejevanja gibanja na občine. Kateri so bili še ukrepi, s katerimi se kot epidemiolog niste strinjali?

Izpostavil bi hude zajezitvene ukrepe za omejevanje širjenja virusa v fazi, ko se že pojavljajo primeri okužb po celotnem območju. Omejitev gibanja na določena območja, v našem primeru na občine, je v nekaterih primerih vsekakor smiselna. Ampak ko imaš posamezne primere potrjene v različnih delih države, s takšnim omejevanjem ne narediš več veliko. Na splošno sem bil kritičen do strogih ukrepov, ki so na neki način vojaški, saj sem menil, da bi morali biti v prvi vrsti takšni, da bi jih ljudje sprejeli. Lahko uzakoniš milijon odlokov in ukrepov, ampak če na terenu to ni upoštevano, če ljudje iščejo vrzeli, se jim posmehujejo, to ni smiselno, saj nima pravega učinka, stroka in politika pa s tem trošita dragoceno zaupanje.

Pri tem je pomembno poudariti, da zaupanje v kriznih razmerah izgubljaš vedno, če delaš dobro, ga le izgubljaš manj in na bolj smiselnih ukrepih. V času, ko ni krize, pa je treba zaupanje graditi, saj je ravno zaloga zaupanja tista, ki v veliki meri odloča o uspešnosti obvladovanja določenega položaja. Če bomo zdaj čakali, da se bomo epidemiologi spet pojavili, ko bo stanje že kritično, bomo v naslednji epidemiji oz. pandemiji začeli z nizke ravni zaupanja in šli še nižje.

Veliko stvari smo sicer med pandemijo v Sloveniji naredili zelo dobro. Mislim, da smo res pomagali delu prebivalstva in se izognili najbolj črnim scenarijem. Vse odločitve, ki sem jih sprejel sam, vsi predlogi ukrepov so bili mišljeni tako, da so bili v dobro večini prebivalstva. Verjamem, da so bili tudi ukrepi, ki so bili morda prestrogi, večinoma sprejeti v dobri veri in da so se takšne odločitve sprejemale iz stiske, ker se na dogajanje nismo znali odzvati na drugačen način.

Vse od začetka pandemije se je čakalo na cepivo, ko pa je bilo to enkrat dostopno, smo imeli v Sloveniji precejšnje težave pri nagovarjanju ljudi, naj se odločijo za cepljenje. Kako je takratno dogajanje vplivalo na odnos do cepljenja danes?

Ljudje so zdaj bistveno bolj informirani, zastavljajo bistveno tehtnejša vprašanja. Mislim, da je situacija poskrbela tudi za večjo zdravstveno pismenost ljudi, kar je vedno dobro. Če dobiš prave informacije, se boš odločil bolje. Ampak ravno to je največji izziv – da ljudem v množici informacij podaš najbolj relevantne.

Cepljenje proti covidu-19, tako kot je proti gripi, je po pandemiji postalo nišna zadeva za rizične skupine. Bolezen je zdaj "sezonska". Moramo pa se pri tem truditi, Slovenija pri precepljenosti starejših generacij namreč ne blesti. Čaka nas še veliko dela. Gre tudi za ukrepe, ki se na prvi pogled morda zdijo banalni – denimo povečanje dostopnosti, omogočiti cepljenje v lekarnah.

V resnici nam morajo komunikologi povedati, kako primerno pristopati k nagovarjanju in ozaveščanju prebivalstva. Težava lahko nastane, če je komunikacije preveč, in tudi če je komunikacije premalo, treba bo najti neko ravnovesje. Ampak mislim, da uspešne formule za zdaj nima nihče, o tem se pogovarjamo tudi na sestankih Evropskega centra za preprečevanje in obvladovanje bolezni, kjer je glavni poudarek na cepljenju in zaupanju.

Pri tem moram poudariti tudi to, da sem ponosen, da smo država, ki misli graditi na zdravstveni pismenosti in skupnosti, ter da se med pandemijo nismo odločili iti po zatiralni poti, kjer bi bilo cepljenje zakonska obveza, čeprav je bil v določenem trenutku pritisk, da se to zgodi, kar velik.

Z novim koronavirusom se je od njegovega pojava tako ali drugače srečal že vsak, tudi če ni zbolel za covidom-19. Kdaj ste se z njim iz prve roke srečali vi?

Okužbi se mi je uspelo dolgo izmikati, tako da me je doletela v kasnejših fazah epidemije. Takrat sem za nekaj dni izgubil tudi vonj in okus in bolan ležal kakšen teden. Tudi po prvem in drugem odmerku cepiva sem imel stranske učinke – boleča rama, visoka temperatura, mrzlica. Gre za normalen odziv telesa, ampak po cepljenju sem tisti dan obležal v postelji. V nekem trenutku je mimo spalnice prišla žena, me pogledala in mi zbadljivo rekla, da je obležal prvi epidemiolog v državi.

Ker živimo v Italiji, kjer sem bil pač navaden državljan, se ji je zdel ta naziv zelo zabaven. Ko sem ležal po cepljenju, me je vprašala, ali bi zdaj šel na kakšno novinarsko konferenco in ljudem svetoval cepljenje. Ampak ta njen pristop me je držal in me še vedno drži prizemljenega. Ženi se še danes zdi zabavno in smešno, da me kdo sploh kje v javnosti prepozna. Takšen pristop mi je v časih, ko sem bil najbolj izpostavljen, zelo olajšal položaj.

Bo prihodnjo pandemijo, če se spet zgodi, zaradi izkušnje s covidom-19 obvladovati lažje ali težje?

Epidemije in pandemije so se skozi zgodovino vedno pojavljale in tako bo tudi v prihodnje. Naslednja pandemija je neizbežna. Je pa res, da so moderna komunikacija in informacije na družbenih omrežjih krepko spremenile pravila igre. In spremenilo se je tudi to, kaj bodo ljudje od nas pričakovali naslednjič. Ne vem, ali se tega dovolj dobro zavedamo.

Ko razmišljam o prihodnosti, sicer menim, da bo epidemijo najtežje obvladovati, če bo podobna tej, s katero smo že imeli izkušnjo – da se bo hudo dotaknila enega dela prebivalstva, zelo malo pa bo vplivala na druge in bomo spet položaj prisiljeni reševati s podobnimi ukrepi, kot smo jih že doživeli. Ne vem sicer, kaj bo naslednja takšna javnozdravstvena kriza, najverjetneje pa bo to neka pandemija, ki se bo pojavila v obliki, ki je ne bomo pričakovali. Tako je po navadi, saj se sicer zadeve zaustavijo in obvladajo že prej.

Ključna težava se mi zdi to, da se človeštvo ni sposobno prilagoditi, nočemo se prilagoditi. Med pandemijo se je pokazalo, da ljudje nasprotujejo bolj ali manj vsemu, kar se dotika njihove komoditete. Podobno je tudi pri okoljevarstvu, nočemo slišati, da bi se morali za višje dobro nečemu odpovedati. Tudi noben odločevalec noče biti tisti, ki bo ljudem zaukazal takšne omejitve. Če ne drugega zato, ker potem verjetno ne bo več dolgo na mestu odločevalca. Upam, da bomo lahko prihajajoče generacije naučili, da se je včasih treba čemu tudi odpovedati. Ampak za zdaj se zdi, da še kar rinemo v smer neskončne rasti, ampak tako ne gre v nedogled.

V času pandemije ste v nekem trenutku dejali, da bi bilo najbolje, da bi se na epidemiologijo za nekaj časa pozabilo, da bi v miru vzpostavili sisteme, ki bi pomagali učinkovito obvladovati takšne situacije. Je Slovenija na morebitno prihodnjo epidemijo oz. pandemijo danes bolje pripravljena, kot je bila leta 2020?

Zagotovo imamo več izkušenj, glavna prednost pa je digitalizacija. Med pandemijo smo vpeljali digitalno spremljanje okužb, zato smo lahko tako ažurno poročali tudi o več tisoč okužbah dnevno in na ta del sem izredno ponosen. Prej je bilo vse to vodeno na papirju po sistemu iz zgodnjih 90. let, ki ni bil prilagojen sodobnemu svetu. Z digitalizacijo smo zdaj vsaj kolikor toliko pripravljeni, da imamo vsaj neko izhodišče, in upam, da se bo tako delalo še naprej.

Se pa Slovenija kot tudi cela Evropa spopada s težavo pomanjkanja kadrov. Epidemiologov je danes manj, kot jih je bilo leta 2020. Plačujemo več desetletij zapostavljanja epidemiologije. Tudi ko danes poteka razprava o tem, katera področja v medicini so podhranjena, kje manjkajo zdravniki, smo na epidemiologijo znova nekoliko pozabili. Čeprav sem med epidemijo mislil, da bo specializacija iz epidemiologije postala bolj privlačna, se je zgodilo ravno obratno in imamo danes epidemiologov manj. Včasih je bil za epidemiologa glavni izziv spopadanje s krizami v tujini, najpogosteje v manj razvitih predelih sveta. Zdaj smo pa videli, da se s tem lahko spopademo tudi doma, kjer je pritisk veliko večji, ne moreš se nato umakniti. Tudi to, kar javnost in mediji zahtevajo od epidemiologije, je drugačno, zahtevnejše.

Poleg tega je težava v tem, da je na tem področju potencial problemov ogromen, potenciala zaslužka ni toliko, ker se s tem privatne ustanove ne ukvarjajo. Treba bo iskati načine, kako mlade privabiti k tej specializaciji. Vprašati se moramo, zakaj mladi ne prihajajo v našo stroko, in pri odgovorih moramo biti iskreni, tudi če nam morda ne bodo všeč.