Pet let pozneje biologinja in kognitivna znanstvenica ter filozof s Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem ugotavljata, da nam je pandemija v mnogočem nastavila ogledalo, ob čemer bi lahko marsikakšno lekcijo bolj pametno izkoristili kot pripomoček za soočanje z negotovimi okoliščinami sodobnega sveta in morebitno prihodnjo podobno preizkušnjo.

"Epidemija je v nekaterih delih sveta povzročila večje neenakosti, vemo tudi, da del delovne sile ni več prisoten na delu zaradi dolgega covida," pravi Zarja Muršič in kot izgubljeno lekcijo pandemije izpostavlja manko občutka za skupnost. "Še zmeraj nismo sposobni razumeti skupnosti, ne gremo v smeri grajenja skupnosti, ampak se še vedno bolj ukvarjamo z individualnimi prispevki, kako se torej lahko na vsako novo situacijo prilagodimo predvsem kot posamezniki. Epidemija nas bi lahko naučila, da gre za skupno stvar."

Grušovnik pa opaža, da smo sistemsko, torej na ravni stroke in pristojnih služb, veliko bolj pripravljeni na morebitno prihodnjo pandemijo: "Prepričan sem, da bi se zdaj znali bolje odzvati, protokoli so bolj dodelani." Druga stvar pa je po njegovem odziv javnosti na tovrstne spremembe, "tukaj pa nas čaka še kar nekaj dela".

Javnost o pandemiji: 'Pozabimo že nanjo!' Pa je to res dobro?

Odklonilen odnos javnosti do zapuščine pandemije po petih letih je po Grušovnikovem mnenju soroden s težnjo po neprepoznavanju, ki smo jo videli med pandemijo. "Soočeni smo bili z identično težavo, bilo je veliko zanikovalcev virusa oziroma tistih, ki so zmanjševali njegov pomen." Kot razlaga, bi na pandemijo radi pozabili, ker gre za travmatične dogodke, ki vnašajo nekoherenco in stres v naše življenje. "To so na neki način tudi preživetvene strategije. Toda potreba za prepoznanje je, saj nas takšne stvari lahko doletijo znova. Tiščanje v glave v pesek ne pomaga, potrebujemo pa spoznavni pogum, da bi bili v prihodnje lahko bolje pripravljeni."

Možnost za podobno pandemijo v prihodnjih nekaj desetletjih je po nekaterih izračunih več kot 40-odstotna, ob čemer dodatno negotovost vnašajo še podnebne spremembe. Zarja Muršič meni, da v družbi premalo govorimo o negotovosti, in ob tem spomni na britanskega profesorja statistike Davida Spigelhalterja, ki poudarja nujnost ozaveščanja javnosti o negotovosti na pravilen način. "Osebno bi raje videla, da bi bil naš pristop tak: Ja, imeli smo krizo, bilo je težko, a lahko iščemo rešitve. Govoriti moramo o negotovosti, a tudi razmišljati, kaj bomo storili, da to negotovost zmanjšamo."

Pandemična znanost: Hitra, a kaotična in včasih capljajoča za politiko

Kakšna pa bi bila po petih letih ocena odziva in delovanja znanosti med pandemijo? Po mnenju Zarje Muršič je bila reakcija znanosti na začetku "izjemno hitra, slabo pa je bilo komuniciranje o negotovosti – kaj vemo in česa ne". Pri tem omeni vprašanje izvora virusa, njegove širitve in čas, ki je bil nujen, da smo razumeli značilnosti posameznih različic virusa. "Hkrati pa je hitrost odziva v znanosti sprožila kar veliko zmede. Veliko je bilo predobjav, ki niso bile recenzirane, težko je bilo oblikovati znanstveni konsenz."

Opozarja tudi, da je bila kdaj pa kdaj zabrisana meja med znanostjo in politiko. "Treba je biti odkrit. Tudi znanstveniki imajo svoje politične preference, položaj znanstvenika lahko tudi izrabijo. To, da ne priznamo, da znanost delamo ljudje, je lahko šibka točka." Dodaja tudi, da so med pandemijo veliko ukrepov, ki smo jih sprejeli, znanstveniki prehitro potrdili, čeprav za to ni bilo znanstvene podlage. "V prvih mesecih je kakšen ukrep držal samo teden ali dva, so pa za njim stali znanstveniki, kar je povzročilo zmedo. Ni bilo natančno povedano, kateri so ukrepi, za katerimi stoji na primer Svetovna zdravstvena organizacija, in katerih ukrepov se je domislila politika." Znanstveniki bi morali po njenem slediti temu, kar že vemo in česa ne, to prevesti politikom in predlagati, kateri ukrepi so smiselni. "Zgodilo pa se je, da je politika sprejela ukrep, potem pa ga je znanost zagovarjala. Ta vrstni red ni bil ustrezen."

"Če kaj, je ta pandemija pokazala moč znanosti in biotehnologije," meni Grušovnik, ki pa opozarja, da je treba razlikovati med znanostjo in tehnološkimi rešitvami na eni strani in pa upravljanjem s krizo na drugi. "V Sloveniji smo imeli glede tega nenavaden način. Občutek je bil, kot da pandemijo primerjamo z osamosvojitveno vojno. Ta analogija pandemije kot vojne ni dobra analogija. Virus ne strelja, ni političen sovražnik, je naravoslovni pojav. V takih situacijah potrebujemo čim manj politike in čim več stroke s hkratnim komuniciranjem negotovosti."

Po njegovih besedah je marsikdo v tedanjih ukrepih videl priložnost, da izrazi svoje negodovanje s politiko. "Pri tem nastane napetost, kar je nepravilna smer reakcije javnosti." Kot ocenjuje, smo se naučili, da je bolje komuniciranje od zgoraj navzdol v smislu ukazovanja nadomestiti z neposrednim nagovarjanjem javnosti ob podpori preverjenih znanstvenih informacij.

Grušovnik: Kritično mišljenje pomeni imeti dobro utemeljeno mnenje

Vznika teorij zarot med pandemijo pa ne moremo pripisati le slabšemu komuniciranju, meni Tomaž Grušovnik. "Ljudje, ki se počutijo odrinjene, prevajajo vsak ukrep kot dodaten napad na svojo samostojnost oziroma kot priložnost, da se v zoperstavitvi tem ukrepom in uradnim informacijam potrdijo kot samostojni ljudje. Iščejo dostojanstvo, samostojnost v tem, da se upirajo prisili, ki prihaja od zgoraj." Razlogov je po njegovem več, "z ustreznim komuniciranjem lahko naredimo marsikaj, da ublažimo ta pojav". Moramo pa biti pripravljeni, da bodo teorije zarot stalna spremljevalka znanosti, dodaja, "tako kot noč sledi dnevu".

Zaradi pandemije smo se pred petimi leti znašli v primežu zelo strogih ukrepov, kar je javnost pospremila z veliko kritike. Do kod pa lahko sega meja kritike in upora, ko gre za izredno situacijo, od katere je odvisna varnost skupnosti? "Kritično mišljenje ima vselej prednost. Če ne razmišljamo kritično, potem ne živimo v avtonomni družbi in smo dovzetni za razne teorije zarot," meni Grušovnik. Vendar je treba po njegovih besedah ostro ločiti med kritično mislijo in kritizerstvom. "Kritično mišljenje ne pomeni razmišljati s svojo glavo. Vsi razmišljamo s svojo glavo, saj druge glave nimamo. Tvoja glava je lahko tudi slaba glava in takrat je bolje, da z njo ne razmišljaš, ampak je bolje, da poslušaš tistega, ki o neki tematiki več ve. Kritično mišljenje ne pomeni imeti svoje mnenje, ki ga tako ali tako ima vsak, ampak pomeni imeti dobro utemeljeno mnenje. Dobro utemeljeno mnenje pa je v tem primeru mnenje znanosti. Tako da to dvoje moramo ločiti in glede kritičnega mišljenja nikoli popustiti."

Poudari tudi to, da se ljudje na področju kritičnega mišljenja precenjujemo. "Eno je telovadba, urjenje telesa torej. Nikomur, ki ne teče redno, ne pade na pamet, da bi se prijavil na Ljubljanski maraton in odtekel 42 kilometrov. Na področju kritičnega mišljenja pa je drugače. Kot pravi Descartes, je vsak človek prepričan, da ima zdrave pameti v izobilju. Tako ljudje, ki v življenju niso napisali niti enega znanstvenega članka, mislijo, da bodo sami sposobni razgrniti neke kompleksne misli. Potrebujemo 'duše-' ali pa 'duhovadbo', tudi duha moramo trenirati in temu nameniti ogromno časa in truda, da je sposoben kognitivnih naporov." Kot dodaja, bi morali v tem oziru v sklopu vzgoje in izobraževanja bolj poudarjati kritično misel.

Manjkali so nam multidisciplinarni timi

Zarja Muršič ocenjuje, da nam je med pandemijo umanjkalo multidisciplinarno sodelovanje ljudi, kjer bi tim strokovnjakov sestavljali infektologi, epidemiologi, strokovnjaki javnega zdravja in tudi strokovnjaki z znanji o vedenju in odzivanju ljudi. "Vsaj v prvem valu tega sodelovanja ni bilo."

Nazoren primer multidisciplinarnega sodelovanja je Sledilnik, ki je zelo hitro zbral pod svoje okrilje zelo raznolike strokovnjake prostovoljce. "To so bili ljudje iz vsakdanjika, ki niso prihajali iz hierarhično oblikovanih struktur, niso imeli vlog v družbi in tako so lažje dostopali do ljudi. Druga značilnost je, da je ta skupnost zaživela povsem na spletu." Zarja Muršič ob tem kot članica Sledilnika izrecno poudarja njihovo nehierarhičnost in težnjo h grajenju enakovredne skupnosti. "Šlo je za skupnostno znanost, ki je temeljila na kritični misli. Imeli smo tudi to srečo, da smo znali pridobljene podatke dobro prevajati v jezik, ki ga je lahko razumel vsak."

V refleksiji pandemije smo se po njenih besedah naučili, da se moramo bolj premišljeno lotiti zbiranja in interpretiranja podatkov. V te profile ljudi je treba vlagati, tudi ko se zdi, da jih ne potrebujemo. "To ni le šola za nas, marsikje so se morali tega naučiti. Nekatere službe je pomembno ohranjati, tudi ko ni požarov ali pandemij, da lahko – ko izbruhnejo taki pojavi – takoj vskočijo." Vsa ta znanja upravljanja s krizami nam bodo po njenih besedah prišla prav tudi v soočanju s podnebnimi spremembami.

Pogrešali smo več medijskih zgodb, ki bi osmislile svet

Sogovornica je med pandemijo ob inflaciji dnevnih novic, ki so štele obolele in umrle ter sledile vladnim ukrepom, pogrešala daljše in zahtevnejše prispevke, ki bi v tistem zahtevnem obdobju osmislili svet. "Razmisliti in prikazati razloge za spremembe vzame čas, terja veliko ljudi, kar pa se dostikrat ne sklada s sodobnimi pogoji dela v medijih."

Pandemija je tipično nekaj, kar filozof Timothy Morton imenuje nadpredmet ali hiperobjekt, pa ob tem pripomni Grušovnik. Je izjemno raznovrsten in zapleten proces, ki ga vsak od nas doživlja drugače, prav zato iskanje najprimernejšega načina naslavljanja vseh teh skupin v medijih ni bilo enostavno, dodaja. "Ni malo ljudi, ki so se med pandemijo imeli fajn – ostali so doma, razbremenili so se, nekateri so končno dobili čas, da so si oddahnili, ogromno denarja se je prihranilo. Na drugi strani so bili zdravstveni delavci soočeni z največjim stresom v življenju. Tu so bili tudi starejši in kronično bolni, ki so bili v neznanskem strahu pred okužbo s koronavirusom."

Eno so po njegovem mediji s širokim dosegom na nacionalni ravni in uredniško presojo, drugo pa družabna omrežja, ki so odigrala ključno vlogo pri razrastu že omenjenega kritizerstva in teorij zarot. "Novi mediji se prilagajo našemu profilu. Informacije, ki pridejo do nas v njih, se skladajo s tem, kar nas zanima, to izračunajo na podlagi preteklih klikov in vedenja. Ali so teorije zarot, ki so v pandemiji vzklile kot gobe po dežju, kaj posebnega? Pravzaprav ne, trosi so bili že tu," pojasnjuje Grušovnik, nanašajoč se na okoliščine družabnih omrežij, ki so med pandemijo le še povečala in utrdila informacijske mehurčke. "Prišel je dež koronavirusa in gobe so vzklile."

Niso vse krize enake

Se da pandemijo covida-19 primerjati s kakšno drugo krizo? Zakaj smo se kot družba na, recimo, uničevalne požare na krasu odzvali drugače kot pa na nevarnost širjenja koronavirusa? Zakaj v tem primeru ni bilo skeptikov, ki bi se spraševali, ali požar sploh obstaja in ali nas ne nameravajo, v namenoma izkrivljeni hipotezi rečeno, gasilci z vodo iz zraka zastrupiti? "Del odgovora je v tem, da je treba na pandemijo gledati kot na ta nadobjekt," pojasnjuje Grušovnik. "Požar je zelo oprijemljiv in drugačen pojav kot pandemija. Pri požaru takoj vidiš ogenj in dim, pri pandemiji je povzročitelja bolezni šele treba odkriti, treba je spoznati bolezen, najti ukrepe, ki zaležejo; ob vsem tem je zraven še veliko interesov." Slojevitost pandemije in zabrisanost je veliko večja kot v primeru požarov.