Na pomolu nas pri jadrnici sprejmeta Koprčana Danijel Germek in Gregor Basiaco. Z njima se odpravimo na morje, ki ga koprska potapljača poznata do obisti. Raziskujeta najzanimivejše podvodne točke in se redno srečujeta z atraktivnimi potopljenimi ladjami ter ostanki nekdanjih plovil, ki jih, kot pravi Danijel, ni malo: »Ostalin, kolikor so jih arheologi nekako določili, je na ducate. Večinoma so pod muljem. Nas bolj zanima, kar je iz prve, druge svetovne vojne, kar se vidi in kar je jeklenega. Nama je najbolj zanimiv t. i. parnik Izola ali torpedni čoln iz prve svetovne vojne. Tam je največ življenja, dva kotla, motor, vedno polno rib.«

Danijel in Gregor za raziskovanje podvodnega sveta priporočata zimo. Vidljivost je takrat boljša, v morju je manj planktona in tudi manj ladijskega prometa. Tokrat nam pokažeta ostanke hidroplana blizu Bernardina, ki spominjajo na nekdanjo bazo hidroplanov in pilotsko šolo. Dobrih 13 metrov pod vodo se še dobro vidi ostanke motorja in železnega ogrodja letal. Ladje pod vodno gladino po navadi niso zelo velike, saj se povprečna globina slovenskega morja giblje okrog 17 metrov. O številu razbitin pod vodo pa Gregor Basiaco razloži: »Trideset, petdeset in več. Ogromno so Italijani privlekli po 2. svetovni vojni, ker je bilo železo ruda, pomembna ruda za pogon industrije. Na italijanski strani je tega precej manj, na naši je tega malenkost več, na Hrvaškem pa ogromno,«. Danijel Germek pa doda: »Letos smo odkrili kar nekaj razbitin, ker smo se osredotočili na okolico Savudrije. Odkrili smo dve razbitini, delamo še tri.«

V slovenskem morju sta med najbolj priljubljenimi dve razbitini: 50-metrski nemški desantni čoln Kec iz druge svetovne vojne, ki leži med Piranom In Gradežem, ter 35-metrska Maona, ki se skriva 20 metrov pod gladino Piranskega zaliva. Najpogostejše so torej predvsem železne ladje iz 20. stoletja, veliko pa je tudi lesenjač, ki so vkopane v morsko dno. »To so ladje, ki so pod muljem, starejše ladje. Tukaj morajo tudi arheologi še ogromno dela narediti, ker je od Savudrije proti Trstu potekal ladijski promet. Vse te jambornice, to je vse na dnu,« razloži potapljač Danijel Germek.

Med večjimi relikti pri nas velja omeniti slavno potniško čezoceansko ladjo Rex, od katere pa se, kot pravi Gregor, danes ni ohranilo prav veliko: »Pod muljem so še propelerji in ti imajo zagotovo veliko zgodovinsko vrednost.« Danijelov najljubši relikt je Ginda pri Savudriji. »Krona je v času prve svetovne vojne šla čez mino in je utrgala premec. Ta je zdaj 50 metrov od ladje, tako da imaš dober potop na njej. Dolga je bila okrog sedemdeset metrov.«

Potopi na relikte so večinoma dovoljeni, a upoštevati moramo pravilo – iz morja ničesar ne odnašamo in morske podvodne skrivnosti hranimo tudi za druge.