Njegov osnovni cilj je povečati e-pismenost in dostopnost tehnologij najširšim množicam. Pri tem ostaja brez finančnih sredstev, brez povračila stroškov in brez proračuna - Aleš Špetič, novi glasnik digitalne tehnologije, bo svoj 4-letni mandat opravljal prostovoljno.
Lahko Slovenija postane Silicijeva dolina? Kaj je narobe z izobraževalnim sistemom? Zakaj na državnih uradih še vedno odzvanja hrup žigosanja, namesto da bi vse uredili po spletu? O vsem tem in še več smo ga povprašali v MMC-jevem intervjuju.
Vabljeni k branju prvega dela intervjuja. Drugi bo objavljen v petek.
______________________________
Novi institut je nastal na priporočilo Evropske unije. Z vidika povprečnega državljana je nekaj novega, neznanega, kar je nastalo nekje daleč v Bruslju. Kako bi vi to novo vlogo približali in predstavili povprečnemu Slovencu? Kaj počnete in kaj lahko od vas pričakuje?
Digital Champion oz. glasnik digitalne tehnologije je eden prvih poskusov Evropske unije, da identificiranega problema, tokrat e-izključenosti - ne poskuša reševati neposredno prek ustaljenih kanalov, kjer bi uporabili evropska sredstva in določi neki direktorat, da se s tem ukvarja, ampak je poskušala poiskati bolj nekonvecionalne kanale.
To pomeni, da je predsednik Emmanuel Barroso februarja pisal vsem evropskim vladam, naj imenujejo glasnika, ki bo skrbel za boljšo e-vključenost. V Evropi pa tudi po svetu je žal še vedno veliko ljudi, ki nikoli niso bili na medmrežju. Ki nikoli niso uporabljali računalnika. Z vedno večjo prisotnostjo e-tehnologij v vsakdanjem življenju je ta razkorak vedno večji.
Nekdo, ki še nikoli ni uporabljal računalnika, je bistveno bolj izključen zdaj, ko je večina stvari v elektronski obliki, kot pa pred desetimi leti, ko se je vendarle še veliko od tega dalo narediti brez računalnika, brez medmrežja.
Glasnik digitalne tehnologije je v svoji osnovi nepolitična in neodvisna funkcija, ki razglaša, spodbuja in naslavlja težave, ki jih imajo ljudje pri svojem vsakdanjem delu. Govorimo o tem, da nimajo dostopa do e-tehnologij. Da e-storitve države sicer obstajajo, a so prezapletene za uporabo. Da si ljudje ne znajo olajšati vsakdanjega dela in življenja s tem, da bi za časovno zahtevna opravila uporabili stroj. O tem, da bi lahko z e-tehnologijami lažje komunicirali in ostajali v stiku.
Britanska glasnica naj bi "skrbela" za devet milijonov uporabnikov. Kaj to točno pomeni? Da prek različnih občil naslavlja teh devet milijonov ali pa se to lahko - če karikiram - sprevrže v neke vrste telekomski klicni center za pomoč uporabnikom? Kakšen pristop boste vi ubrali?
Teh devet milijonov lahko ponazorim s slovensko situacijo. Pri nas je skoraj tretjina gospodinjstev brez računalnika. Imamo 90 odstotkov ljudi, starejših od 65 let, ki nikoli niso uporabili medmrežja. Ta delež prebivalstva se v Veliki Britaniji preračuna v nekje devet milijonov. Gre pa za to, da britanska glasnica Martha Lane Fox poskuša organizirati različne nevladne in vladne organizacije, ki pripravljajo programe in rešitve, kako e-tehnologije lažje približati tem devetim milijonom uporabnikov.
V Sloveniji bomo začeli podobno. Poskušali bomo poiskati inovativne pristope - nekatere bomo skopirali, ker že obstajajo - da bi ljudem olajšali dostop do e-tehnologij. Dober primer je projekt Simbioza. Mlade spodbujajo, da starejše učijo in jim pomagajo pri uporabi računalnika. Tak primer je Univerza za tretje življenjsko obdobje, kjer gre za cel nabor različnih tečajev, programov in dejavnosti, ki so namenjene starejšim. Pri tem se počutijo veliko varneje, kot pa če se morajo vpisati v neki tečaj, ki ni namenjen neposredno njim.
Kaj je tisto ključno, česar bi se morala država lotiti na tem področju - tako kratkoročno kot dolgoročno?
Imamo tri glavna področja. Prvo je infrastruktura. Nekdo, ki nima dostopa do medmrežja, ga jasno tudi ne more uporabljati. Država, njene institucije in podjetja lahko tukaj marsikaj naredijo - in ogromno tega že počnejo. Slovenija ima razmeroma dobro infrastrukturo. Kljub temu pa je še mnogo, mnogo prostora za izboljšave. Odlično je, denimo, to, da so nekatera mesta napovedala brezplačen brezžični internet. Maribor ga že ima, Ljubljana ga je napovedala, a bo brezplačen s časovno omejitvijo.
Druga stvar je dostop do širokopasovne povezave. Na svetu je po podatkih Združenih narodov (ZN) le osem odstotkov vseh povezav širokopasovnih. Tak dostop vendarle omogoča bistveno večji nabor storitev, ki jih lahko uporabljamo v e-obliki.
Slovenija že ima s spletom opremljene knjižnice, lahko pa bi še izboljšali možnosti obiskovalcev za dostop do medmrežja. Mogoče imajo en, dva ali tri računalnike. Lahko pa bi jih imele več, kot neke vrste kiberkavarne za starejše, da pogledajo e-pošto.
Ogromno je Slovenija naredila na področju šolstva. Vse slovenske šole so priklopljene na medmrežje in imajo računalniško učilnico. Te bi se dalo v popoldanskem času še bolje izkoristiti. To je sicer precej povezano s težavami, denimo, vzdrževanja, a kljub temu - na področju infrastrukture in dostopa je že veliko narejenega, še več pa se da narediti.
Drugo zelo pomembno področje je e-opismenjevanje ljudi brez izkušenj z računalniki in spletom. Tukaj veliko storita že omenjena Simbioza in Univerza za tretje življenjsko obdobje. Jaz pa si tukaj zelo želim izpeljati ta projekt, denimo v roku pol leta. Vsak osnovnošolec in srednješolec bi poskrbel, da eden od njegovih starih staršev dobi elektronsko pošto in da lahko komunicira z vnukom. Država tega ne more zagotoviti z množičnim plačevanjem e-opismenjevanja. To je nemogoče.
Nekdo, ki šele začenja uporabljati splet in e-pošto, potrebuje pomoč, potrebuje mentorja. Nekoga, ki ga lahko pokliče za kateri koli problem, ki se pojavi. To se najlažje stori tako, da se mlada generacija, ki je e-pismena, potrudi in pomaga starejšim v medgeneracijskem dialogu. Da babico, dedka ali mogoče mamo spravi na medmrežje!
Tu nastopite vi.
Da. Tega se je treba lotiti premišljeno. Rad bi pripravil projekt, ki bi imel širši vpliv in o katerem bi se o tem v nekem obdobju močno govorilo. Mladostniki potrebujejo priporočila ali navodila, da s tem ne pretiravajo, ker bi to lahko stare starše prestrašilo. V naslednjih dneh bi projekt rad pripravil do te mere, ki bi omogočala, da bi v naslednjem šolskem obdobju šole imele akcijo "spravimo babico na e-mail" ali kaj podobnega.
"Digitalnih devic," kot se v angleščini reče tem ljudem, ni nemogoče pripraviti do uporabe.
Starejši pravijo: "Eh, to pa ni zame, to je za mlade." Enako so govorili pred desetimi leti, ko so namesto bančnih knjižic dobili kartice, ali pred petimi leti, ko so dobili prenosne telefone. Čeprav je s prenosnimi telefoni ogromno problemov. Prenosni telefoni, ki jih uporabljava midva, so pogosto neprimerni za starejše. Šele zdaj so začeli pojavljati telefonski aparati, ki so enostavnejši za uporabo.
Brez prenosnih telefonov pač ne gre več.
Tako je, in tudi to je digitalna tehnologija in vsakega se da in je treba o tem poučiti.
Tretje področje, ki je pomembno, pa je izboljšava obstoječih storitev. Slovenija je trenutno v povprečju na 25. mestu lestice ZN-a o e-vladanju (e-government). V raziskavi merijo nekaj meril, kako država deluje s svojim aparatom v e-obliki. Eden je na primer, koliko storitev je v tej obliki na voljo. Drugi meri človeški kapital države. Obstaja pozitivna korelacija med tem, kako izobražena je država in koliko e-storitev uporablja. Slovenija je v bistvu pri vseh merilih - razen pri enem - v zadnjih letih izboljšala položaj. Glede e-participacije pa je relativno nizko in je celo padla. Res je, da je bil skok leta 2010, ampak zdaj smo razmeroma nizko.
E-participacija pomeni, koliko država omogoča in spodbuja ljudi, da z njo sodelujejo v odločevalnih postopkih. Merili so, če oddate neko predlog ali podate odziv državnim organom, koliko od teh priporočil država upošteva. In tukaj smo slabi.
Nimamo pravih in primernih orodij za to, ali se država s tem enostavno ne ukvarja?
Država se s tem ne ukvarja. E-participacija pomeni tudi to, da oddate vlogo v elektronski obliki in potem sproti spremljate, na kateri stopnji je. To bi pomenilo, da neposredno nadzorujete, kako hitro se postopek odvija, in če se izkaže, da se je vloga iz nepojasnjenih razlogov nekje zataknila, se lahko na to odzovete, in o tem izvejo nadrejeni. Na ravni e-participacije smo šibki. V bistvu tukaj niso problem ljudje, elektronsko pošto lahko pošlje vsak. Čisto sistemski problem je, da uradniki še vedno niso navajeni oziroma so se v primerjavi s tujino manj navajeni odzivati na pobude državljanov.
Drugi velik razlog, da smo šibki pri e-participaciji pa je, da imamo - paradoksalno - relativno dobro implementirano e-upravo. Implementirati smo jo začeli že leta nazaj. Takrat še ni bilo modernih socialnih orodij, ki ljudi spodbujajo in združujejo, kot sta Twitter, Facebook itn. Enostavno ob načrtovanju e-uprave to še ni bilo na voljo. Poglejte, država z najvišjo stopnjo e-participacije je Kazahstan. Razlog? Implementacijo so začeli razmeroma pozno in so imeli na voljo toliko modernejša orodja.
Gre za to, da se zmanjšujejo formalne ovire. Poglejmo servis, kot je Quora, kjer lahko ljudje postavljajo vprašanja, drugi pa se s temi vprašanji ali trditvami strinjajo ali pa ne strinjajo. Tam se ravnokar zbirajo vprašanja zame za intervju, ki se bo zgodil čez nekaj dni. Ne vem, kaj me bo novinar na koncu dejansko spraševal, vsekakor pa bodo ljudje in njihova zanimanja v tem procesu imeli večjo vlogo. Povsem enako analogijo lahko najdemo pri e-upravi in e-participaciji. E-participacija bi bila bistveno višja, če bi država bistveno bolj upoštevala svoje državljane, to pa omogočijo e-orodja.
Mi imamo veliko e-storitev, ampak so pogosto zelo zapletena za uporabo. Še jaz, ki sem v računalniškem smislu visoko pismen, imam včasih težave pri uporabi e-davkov ali pa oddaji dohodnine. Procesov, ki jih v sodobnih računalniških podjetjih uporabljajo za neprestano izboljševanje uporabniške izkušnje, pri naši e-upravi še ni. Pri nas se postavi portal, super; postavi se neko storitev, potem pa se ne spremlja načina uporabe te storitve in se je ne izboljšuje. Pa imamo orodja, ki to omogočajo. Danes lahko razmeroma enostavno izboljšaš storitev vsak teden. To področje uporabniških izkušenj moramo nasloviti, saj se dogaja, da imamo veliko e-storitev, pa jih ljudje ne uporabljajo.
Mogoče jih ne uporabljajo, ker z njimi niso seznanjeni? Enostavno ne vedo, da se marsikaj da urediti na spletu?
Da, promocija in enostavnost gresta z roko v roki. Spletno storitev lahko človek spromovira na dva načina. Eno je, da vloži veliko sredstev v trženje in se, recimo, po mestu vozijo avtobusi z velikimi napisi 'e-storitev'. Drugo pa je, da se storitev naredi tako enostavno, da jo ljudje lahko uporabljajo, da so zadovoljni z njo in da sami širijo besedo. Niti ni nujno, da se to dogaja po elektronskih mehanizmih. Primer: nekdo zaprosi za izkaznico na spletu. Če je to enostavno in mu olajša življenje, bo o tem povedal drugim, ki bodo poskusili isto.
Še en tak primer je prijava in odjava na novo delovno mesto. Človek se gre prijaviti na Zavod za zdravstveno zavarovanje. Zadnjič, ko sem bil tam, sem v tistem velikem prostoru prav poslušal, kakšen hrup nastane, ko uradniki žigosajo papirje. To me je prestavilo za nekaj desetletij nazaj v tiste velike hale uradnikov, ki samo žigosajo. In če imajo te avtomatske štampiljke, ki še dodatno zaropotajo ... ta zvok je prav neverjeten.
Nobenega razloga ni, da ne bi formularjev, ki jih na papirjih nosiš naokoli, nadomestili s storitvijo na spletu. Sploh zato, ker prijave in odjave izvajajo ljudje, ki niso elektronsko nepismeni. So zaposleni, ki skrbijo za kadrovanje v podjetjih. Bistveno bi jim olajšali življenje.
Definicija e-pismenosti oz. bolje, računalniške pismenosti, se skozi čas neprestano spreminja. Katera so danes tista, ne nujno minimalna, temveč primerna znanja, ki jih enostavno moraš imeti, če hočeš dejavno sodelovati na trgu dela?
To je dobro vprašanje. Mislim, da sta dve glavni, temeljni veščini, ki bi jih moral vsak obvladati najprej: razumevanje, obvladovanje spletnih brskalnikov in komuniciranje z e-pošto. Gre za sposobnost, da nekaj sporočaš, in drugo, da poiščeš informacijo. Nadgradnja, ki je na samem začetku seveda ne moremo zahtevati od ljudi, pa je sposobnost ustvarjanja neke vsebine - ali da se napiše dokument, uporablja spletne obrazce ali še kaj več - to pride s časom. Osnova sta brskalnik in elektronska pošta.
So elektronske volitve realnost, ki nas bo prej ali slej doletela?
Da.
Kaj pomeni prej ali slej?
Tega pa ne vem. Tehnično gledano, ni nobenega razloga, zakaj ne bi katerih koli naslednjih volitev že opravili e-obliki. Prej sva, recimo, omenila, da ima vsaka šola že računalniško učilnico. Argument, da e-volitev ne more biti, ker vsi državljani nimajo računalnikov, torej ne vzdrži, ker bi jim lahko omogočili glasovanje v šolah.
E-volitve bi bile tako: tisti, ki imamo to možnost, bi glasovali od doma oz. od kjer koli bi želeli. Tisti, ki doma te možnosti nimajo, pa bi prišli na obstoječa volišča, kjer vendarle že obstajajo računalniki, denimo šole. Tam bi nekdo asistiral, mogoče osebo avtentificiral in človek bi na računalniku v šoli oddal svoj glas. Mislim, da bi ta hibridni model zelo dobro deloval. Vsak, ki bi še želel glasovati na papirju, bi to možnost še imel. E-volitve torej tehnično niso nobena težava.
Kje je večja možnost zlorabe in poneverb - pri papirnih ali pri elektronskih volitvah?
S tehničnega vidika je zloraba bistveno težje izvedljiva pri e-volitvah. Kdor koli napade kateri koli sistem - to so že vojaški poveljniki ugotovili - ga napade na najšibkejšem delu. Veliko lažje, ceneje je nekoga podkupiti, da nekaj naredi, kot pa se prebiti skozi zelo, zelo zapletena tehnična varovala in sisteme. Če pa se že prebiješ in nekaj povzročiš, se zelo težko zanašaš na to, da boš pri tem ostal neopažen. Sodobne tehnologije spremljajo vse, da so zadeve podvojene in so zato bistveno varnejše. Ena bistvenih vlog glasnika digitalne tehnologije je, da to zavedanje povečuje.
Drugi del intervjuja sledi v petek.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje