Če se bodo v Beogradu in Prištini tudi dokončno, uradno odločili za podporo včeraj parafiranemu sporazumu o normalizaciji odnosov, potem se bo dejansko končalo eno izmed prvih poglavij zadnjega dela najprej krvave tragedije, nato pa za nekatere tragikomedije razpada nekdanje Jugoslavije. Čeprav je osnova za spravo pripravljena, je konec zgodbe še kar nejasen. Dramaturgija te sage je podobna hollywoodskim uspešnicam. Najprej akcija, nato reakcija ter iskanje pravice, zadoščenja. Vrhunec, ki naj bi ga prinesla razrešitev zapleta, dokončni odgovor na dogajanje z začetka, pa je še kar nejasen. In traja leta. Kar je najbrž povezano s tem, da čas celi rane. A vsakič znova, ko si "privoščim" spremljanje katerega izmed sodnih postopkov v Haagu, se zavem, da je relativnost časa neizmerna. Zaradi tistega, kar se je dogajalo v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, v Haagu še vedno pričajo zaščitene priče, posnetki izrečenih groženj, ki služijo kot dokazno gradivo, pa spominjajo, kako blizu je dejansko obdobje lahkotnosti zločina.
Med tednom je haaško sodišče za nekdanjo Jugoslavijo objavilo vest, da bo konec oktobra izreklo sodbo Vojislavu Šešlju glede obtožb o vojnih zločinih in o zločinih proti človečnosti, storjenih proti nesrbskemu prebivalstvu v Bosni in Hercegovini, na Hrvaškem in v Vojvodini med letoma 1991 in 1994. Kar je zanimivo, je to, da je bil današnji predsednik očitno izrazito proevropske Srbije Tomislav Nikolić nekdaj bližnji sodelavec prej omenjenega Šešlja. Razšla sta se (tudi) zaradi različnih pogledov glede približevanja EU-ju, pri čemer je Nikolić svoje poglede o evropski poti države s podporo dialogu s Prištino, kot kaže, vsaj delno že uresničil. Šešelj, na drugi strani, je s sodnim procesom v Haagu ostal v zgodovini. Zanj tožilstvo zahteva 28 let zapora.
Haaško sodišče katarze ni prineslo, lani je celo izrazito razburkalo javnosti v nekdanjih republikah skupne države. A kljub oprostilni sodbi za Ramuša Haradinaja se dialog denimo ni ustavil. Bile so ostre besede, očitki o protisrbski naravi dela sodišča … In nato je potihnilo. Politika se je odločila drugače. Dozdajšnji dogovori med Beogradom in Prištino so kljub navzkrižnim interpretacijam zaživeli ali pa morda tudi že preživeli skladno s postavko, da se je pogodb treba držati.
Zgodovinskost včerajšnjega dogovora ostaja vprašljiva. Vsaj dokler ni dokončne potrditve sporazuma v obeh državah. Ne glede na to, da naj bi Evropska komisija v ponedeljek na sestanku ministrov za evropske zadeve v Luksemburgu članicam EU-ja predlagala začetek pogajanj z Unijo, je bilo že večkrat jasno povedano, da EU in pa Bruselj zanima predvsem izvedba dogovorov. Datuma za začetek pogajanj, kot kaže, ne bo pred poletjem.
Ashtonova je ob prevzemu mandata prve skupne "evropske zunanje ministrice" (tudi zaradi samega paradoksa besedne zveze v narekovajih) že zaradi neprepoznavnosti vlivala le malo optimizma, da utegne "skupno evropsko zunanjo politiko" dvigniti na višjo raven skupnostnega upravljanja. To se ni zgodilo in se verjetno še lep čas - če sploh kdaj - ne bo. Kar je skupno skupni politiki so najmanjši skupni imenovalci. Interes, da se uredijo razmere v EU-ju in v njegovi bližnji soseščini. Številni evropski veljaki so včeraj izrazito pohiteli s svojimi čestitkami in stališči glede pomena dogovora. Vse z namenom pritiska na državi, da dogovor tudi uresničita. In v dokaz enotne zunanje politike na tem področju. Med diplomati se že začenja ugibanje, kdo utegne naslediti Ashtonovo, ki se namerava po prvem mandatu posloviti s položaja. Kar pogosta so tudi stališča, da bi bilo morda najbolje, če bi kar ostala.