Vodja galerije Kapelica je bil le eden izmed akterjev na ljubljanski sceni vizualne in intermedijske kulture, ki je izrekel svoje mnenje o dokumentu, s katerim želi Mestna občina Ljubljana predvideti srednje- in dolgoročni razvoj kulture v Ljubljani. To je bilo na prvi v nizu treh javnih tribun, ki jih je na temo strategije razvoja ljubljanske kulture organiziral MOL oziroma načelnik Oddelka za kulturo Uroš Grilc.

Kultura, ki se odziva na trenutek, v katerem nastaja
Ravno zato, ker je bila to uvodna razprava o dokumentu, ki obravnava večino področij kulturne dejavnosti (omenjeni nista filmska umetnost in problematika kulturne vzgoje) in katerega naj bi mestni svetniki - tako je za MMC povedal Grilc - verjetno potrdili še pred poletjem, je Grilc pojasnil ključne maksime, ki naj bi jih zasledovala ljubljanska kulturna politika. Na prvem mestu je ustvarjanje dejavne in odzivne kulturne politike, kar bi pomenilo aktualnost kulturnih vsebin in njihovo večjo prisotnost v medijih. Kot nujna se zdi tudi modernizacija javnega sektorja v kulturi, saj se trenutno med drugim kaže umanjkanje sodelovanja med javnim in zasebnim sektorjem, odsotnost koordinacije programov zlasti muzejev in galerij, prenizka kakovost in privlačnost programov za širše občinstvo.

Reorganizacija ljubljanskih razstavišč
Eden izmed ukrepov, povezanih z modernizacijo javne kulturne infrastrukture, ki je naletel tudi na največ skepse, predvideva reorganizacijo razstavišč. MOL naj bi pristojnost za upravljanje z v Ljubljani trenutno delujočimi razstavnimi objekti (4 razstavišča Mestne galerije Ljubljana, Tivolski grad - v njem deluje MGLC, Jakopičevo galerijo, Ljubljanski grad, galerijo Vžigalica, galerijo Kresija ter predvideni Center za sodobno umetnost Rog) dodelil dvema novima javnima zavodoma. Kot nam je povedal Grilc, bi bilo področje enega kulturna dediščina, drugega pa vizualne umetnosti. Tako bi zdajšnje galerije postale pravzaprav le telesa novih ustanov, ki bi imeli tudi pristojnost za določanje programskih usmeritev trenutno še avtonomnih institucij.

Zapostavljena avtonomija in specializacija galerij
Na slabost izgube avtonomnosti je opozorila direktorica Mednarodnega grafičnega likovnega centra (MGLC) Liljana Stepančič, ki meni, da nova ustanova, neke vrste galerija Ljubljana, ne more tako kakovostno delovati kot posamezne ustanove. Težko si je namreč predstavljati, da bi ena ustanova v sebi združevala tri različna področja in jih upravljala tako dobro kot specializirana institucija. Nova ureditev bi bistveno okrnila MGLC, ki je, tako poudarja Stepančičeva, mednarodno uveljavljena ustanova. MGLC naj bi tako bil le še center za sodobno grafiko, medtem ko trenutno povezuje štiri dejavnosti – ohranjanje stalne zbirke, organizacijo grafičnega bienala, galerijsko dejavnost in vodenje grafičnih delavnic.

Vse slabosti Mestne galerije Ljubljana
Poleg tega je MGLC pri nas edina ustanova, ki sistematično zbira knjige o umetnikih in njihovih delih in ki si v tem pogledu prizadeva postati referenčna ustanova tudi v mednarodnem okolju. Vse to kaže na to, da je delovanje MGLC-ja kot samostojnega telesa uspešno in ne terja institucionalnih in organizacijskih sprememb. O nujnosti tovrstnih sprememb dvomijo tudi v Mestni galeriji Ljubljana, za katero se zdi, da so jo avtorji osnutka Strategije vzeli najbolj v precep. Med drugim so ji očitali razpršenost razstavnih prostorov, slabo promocijo razstav in njihovo kratko trajanje. Mateja Podlesnik iz Mestne galerije teh očitkov sicer ni demantirala, četudi je opozorila, da Mestni galeriji ne gre pripisovati nekoordinacije njenih programov z drugimi ustanovami, saj so odprtja njenih razstav prav namenoma v ponedeljek, da se ne križajo z s kulturnimi dogodki veliko bolj nabitimi sredami ali četrtki.

Stalna zbirka moderne umetnosti
Je pa Podlesnikova opozorila še na eno pomembno vprašanje, in sicer na predvideno oblikovanje stalne zbirke moderne umetnosti (konec 19. in 20. stoletje), katere jedro naj bi tvorila dela iz depojskih zbirk Mestne galerije Ljubljana, MGLC-ja, zbirk MOL-a in Mestnega muzeja Ljubljana. Podlesnikova se je vprašala, kje so prostori, v katerih naj bi postavili zbirko, Tadeja Pogačarja iz zavoda P.A.R.A.S.I.T.E. pa je zanimalo, kaj naj bi mesto sploh pridobilo s to zbirko, ki tematsko pravzaprav sovpada z zbirkami v Narodni in Moderni galeriji. Odgovor na to sicer nudi osnutek Strategije, v katerem je zapisano, da gre za umetnost enega najkakovostnejših obdobij slovenske likovne ustvarjalnosti, ki pa trenutno ni celovito predstavljeno.

Obvezno sodelovanje z zasebnim sektorjem
Tej utemeljitvi ne moremo oporekati, zagotovo pa se smemo vprašati, od kod bo za tolikšen spekter dejavnosti (v tem prispevku govorimo le o vizualni umetnosti, novosti pa so predvidene v vseh umetniških disciplinah), katerih ključna beseda je po Grilčevih besedah predstavljanje tudi tistih oblik vizualnega umetniškega izraza, ki do zdaj niso našle mesta v javnih ustanovah, prišel denar. Očitno je, da MOL veliko upanja polaga v sodelovanje z zasebnim oziroma nevladnim sektorjem. Strategija namreč predvideva obvezo sodelovanja z nevladnim sektorjem oziroma uvaja obvezo javnega razpisa. Liljana Stepančič v tem vidi še eno obliko ogrožanja avtonomnosti ustanove in o ustreznosti te ureditve dvomi tudi Peter Božič, mestni svetnik in predsednik Odbora za kulturo pri Mestnem svetu.

Usmerjevalni dokument, katerega uresničitev ni zagotovljena
Božič je sicer dejal, da svet podpira to povsem prvo strategijo razvoja kulture v Ljubljani, saj je njeno oblikovanje demokratično in ne pomeni avtoritarnega določanja ciljev. Garant za njihovo uresničitev občina sicer ne more biti, ker gre za izrazito usmerjevalni dokument, katerega udejanjanje pa je odvisno od delovanja številnih drugih akterjev. Tudi od umetnikov, med katerimi je precej takšnih, ki s strategijo niso povsem zadovoljni. Med njimi je tudi Marija Mojca Pungerčar, ki poudarja, da strategija ne predvideva reševanja statusa svobodnega umetnika, poleg tega pa zapostavlja dejavnosti, ki jih ni mogoče uvrstiti niti v klasično vizualno niti v intermedijsko umetnost, ki je tokrat opredeljena kot izrazito tehnološka.

Stadion ni ničesar kriv
Kljub temu je omenjanje intermedijske umetnosti novost v uradnih dokumentih in obenem novost, ki jo številni pozdravljajo. Je pa tudi novost, ki morda celo najbolje ponazarja namero občine, da se razširi spekter dejavnosti, ki najdejo priznanje oblasti. Vsaj mestne, kajti eden bistvenih problemov razvoja kulture ostaja sodelovanje med ministrstvom za kulturo in občinsko ravnijo političnega odločanja. V tem tiči tudi vzrok za tožbo mnogo kulturnih akterjev, da se sredstva za kulturo zmanjšujejo, medtem ko v druge dejavnosti nenehno pritekajo.

Kot pojasnjuje Peter Božič, se ne gre obregati ob novi stadion in podobne projekte, saj je kultura specifično področje. Tu so na voljo le sredstva iz proračuna; ni zasebnih naložb, zato je to tudi področje, na katerem se izguba 60 milijonov, ki je po spremembi financiranja občin doletela MOL, najbolj pozna. Še nekaj časa pa bo preteklo, preden bo postalo jasno, v kolikšni meri je mogoče namere iz Strategije uresničiti tudi s skopimi sredstvi, ki so na voljo.

Polona Balantič