Zaradi nerazčlenjenega in dolgočasnega razpotegnjenega pročelja so Berlinčani novemu ameriškemu veleposlaništvu nadeli vzdevek Pancake (Palačinka). Foto: Moore Ruble Yudell
Zaradi nerazčlenjenega in dolgočasnega razpotegnjenega pročelja so Berlinčani novemu ameriškemu veleposlaništvu nadeli vzdevek Pancake (Palačinka). Foto: Moore Ruble Yudell
Moore Ruble Yudell: Veleposlaništvo ZDA v Berlinu
Arhitekturni biro Moore Ruble Yudell iz Santa Monice v Kaliforniji je načrtoval stavbo, ki po sodbi arhitekturnega kritika Gerwina Zohlena stoji v tradiciji instantnega postmodernizma iz osemdesetih in jo zato najbolje opiše izraz muzejska antikviteta. Foto: Moore Ruble Yudell
Francosko veleposlaništvo v Berlinu
Povsem drugače kot Američani so se Francozi naselili v elegantno stavbo v modernistični tradiciji.
Michael Wilford: Britansko veleposlaništvo v Berlinu
To, po čemer so hrepeneli Američani, je pred nekaj leti uspelo Britancem. Arhitekturni biro Michaela Wilforda si je zamislil stavbo, ki je obenem mogočna v prostornosti in izvirna v obliki, nenavaden vhod pa nikakor ne govori o zaprtosti in 'neprebojnosti' veleposlaništva, kar je lastnost ameriškega.

Za zgradbo zraven Brandenburških vrat, ki jo bodo Američani na začetku poletja odprli z velikim pompom in veliko zabavo za več sto povabljencev, tako arhitekturni kritik Gerrwin Zohlen pravi, da spominja na danes že preživeto postmodernistično arhitekturo, ki ji manjka elegance in ki je poleg tega izdelana iz površno obdelanih materialov. Razpotegnjeni kvader arhitekturnega biroja Moore Ruble Yudell, ki so mu sicer Berlinčani zaupali tudi načrtovanje podružnične knjižnice Humboldtove univerze v berlinskem predelu Tegel, zares najbolj spominja na zapor, domačini pa so stavbi nadeli tudi vzdevek pancake (angleški izraz za palačinko).

Američani hočejo biti večji od Britancev; a kaj, ko so grši
Dolgočasnost objekta še bolj bode v oči zaradi mikavnih sosednjih stavb. Ameriško veleposlaništvo na Pariser Platzu se namreč za pozornost 'bojuje' z znamenitimi Brandenburškimi vrati začetnika berlinskega neoklasicizma Langhansa, razkošnim hotelom Palais Adlon, atraktivno umetniško akademijo, elegantno modernistično strukturo francoskega veleposlaništva, v bližini pa stoji tudi zanimivo britansko veleposlaništvo arhitekturnega studia Michaela Wilforda.

Številni se tako privoščljivo nasmihajo, češ da so se Američani gradnje novega veleposlaništva lotili predvsem zato, ker so hoteli imeti imenitnejše predstavništvo kot Velika Britanija, Francija in Rusija, ki so se vse po vrsti naselila v najstrožji center Berlina. Pri tem pa so storili napako. Kot je zanje značilno tudi na drugih področjih, so gledali predvsem na velikost, na nujno navzočnost sublimnosti v arhitekturi pa so povsem pozabili.

Kakršna politika, takšno veleposlaništvo
Kot je za časopis Tagesspiegel povedal arhitekturni kritik Gerwin Zohlen, deluje novo veleposlaništvo naravnost odbijajoče. Oziroma je prav takšno kot trenutna ameriška mednarodna politika. Stoji v tradiciji osemdesetih in je pravzaprav prava "muzejska antikviteta", poleg tega pa ne premore pravega vhoda. Ni nobene monumentalnosti ali odprtosti v pritličju, ki bi mimoidočim ali gostom govorila o gostoljubnosti uradnih organov, ki službujejo v objektu. Vse skupaj je simbol zaprtosti, arogance in stavba se v bistvu zdi - tako Zohlen - kot sedež svetovne policije, ki nenehno čuti potrebo po samoobrambi oziroma se čuti ogrožena.

V dolgočasnem monolitu vidijo 'lahni' paviljon?!
Nekoliko protislovno so načrtovalci stavbe zapisali, da so načrtovali objekt, ki bi bil simbol moči in odprtosti. Kaj naj bi bil simbol odprtosti v nerazčlenjeni stavbni prostornosti z nekaj nizi povsem enakih in zato monotonih oken, ni povsem jasno. Še bolj absurden se zdi pasaž, v katerem arhitekti govorijo o gradnji s svetlobo napolnjenega paviljona. Nekoliko prizanesljivosti pa je vendar potrebne. Naloga arhitekturnega biroja, ki je nekaj domiselnosti prikazal vsaj z zamislijo o ureditvi steklene konstrukcije na strehi stavbe, ki naj bi bila tudi prekrita z zelenjem - pa tudi to smo videli že neštetokrat - nikakor ni bila lahka.

Fanatični varnostni predpisi, ki določajo, da mora biti vsako veleposlaništvo vsaj okoli 20 metrov odmaknjena od cestišča, in druge varnostne zapovedi arhitektom ne puščajo veliko svobode. Še sreča, da za stavbo veljajo evropski predpisi o standardih za ureditev delovnih mest. Ti namreč zahtevajo veliko obilnejši dotok dnevne svetlobe kot ameriški. Zato si lahko mislimo, da bi bil objekt ob neupoštevanju teh predpisov še bolj podoben velikemu utrjenemu zaporu.

Polona Balantič