Veleposlaništvo bodo uradno "odprli" šele 4. julija, na dan ameriške neodvisnosti, a turisti že kot obsedeni fotografirajo stavbo na eni najprestižnejših lokacij v nemški prestolnici: na Parizer Platzu, ki je v zadnjih dvajsetih letih postal prava "promenada" sodobne arhitekture, ji družbo delajo francosko veleposlaništvo, petični hotel Adlon in seveda Brandenburška vrata.

Nemci se razburjajo
Ameriški arhitekturni biro Moore Ruble Yudell si je za veleposlaništvo zamislil ogromen steklen vhod, prekrit z ukrivljenim "baldahinom", ki se izteče v rotundo. Na spletni strani veleposlaništva so zapisali, da je zgradba "odprta, a dobro zavarovana predstavitev Amerike". A na berlinske kritike vse to ni naredilo vtisa (oziroma vsaj dobrega ne): zgradbo so že krstili za "trdnjavo", jo primerjali s "povprečno provincialno občino v New Yerseyju" in jo - morda res malce iz trte zvito - zasmehovali, češ da je "Pfannkuchen" (nem. palačinka).

Prežvečen postmodernizem, ki bi "užgal" v Iowi?
Arhitekturni kritik Gerwin Zohlen je zgradbo spljuval, češ da je dolgočasen, "precej nenavdahnjen" primerek postmodernizma osemdesetih let 20. stoletja, ki je zdaj že iz mode. Namesto da bi zbujala vtis veličine, kakršna se za svetovno velesilo spodobi, zgradba mimoidočim "pripoveduje" le zgodbo o narodu, ki se je odrekel vlogi "svetovnega policista" in se posvetil samoobrambi, je še povedal Zohlen. "Na ameriškem osrednjem zahodu bi bila videti čisto v redu. V središče stare Evrope pa ne spada." Poslopje se mu zdi podobno bunkerju (kritika, ki je leta 2003 letela tudi na takrat odprto francosko veleposlaništvo), pročelje pa na prvi pogled "ceneno" (tukaj je treba omeniti, da je ameriški kongres predlagani proračun res "oklestil" za 60 milijonov dolarjev).

Veleposlanik William Timken se je že oglasil v zagovor svojemu novemu "domovanju" in poudaril, da bi bilo zgradbo, ki mora upoštevati toliko varnostnih ukrepov, lažje zgraditi zunaj centra, a so se želeli počutiti kot "del Nemčije". Zamisel je bila očitno všeč tudi mestnim veljakom, ki so se strinjali s predlogom, naj malce "zamaknejo" ulico Ebertstrasse in tako naredijo dovolj prostora za tamponsko območje okrog veleposlaništva.

Dolga pot do tega trenutka
Američani so se na Pariser Platzu "utaborili" že leta 1930, ko so kupili palačo, ki pa je kmalu pogorela in je zaradi velike gospodarske krize v ZDA takrat niso mogli obnoviti. Ko so se bili leta 1939 končno pripravljeni vseliti v nove prostore, je bilo sožitje le kratkoročno - kmalu je izbruhnila druga svetovna vojna. Po vojni so leta 1957 vzhodnonemške oblasti razpadajočo zgradbo porušile; zemljo, kjer je stala, so ZDA dobile nazaj šele po padcu komunističnega režima.

Ana Jurc