V Krškem si od leta 2004 končane denacionalizacije prizadevajo za celostno obnovo gradu. Lani so zanjo dobili gradbeno dovoljenje, prek ministrstva za kulturo pa so se prijavili na razpis za evropska sredstva in pred kratkim prejeli sklep, da je ministrstvo za projekt celostne prenove odobrilo tri milijone evrov.
Med triletnim čakanjem na razpis so v občini pripravili projektno in naložbeno dokumentacijo in kot poudarjajo, je treba med pomembnimi merili za uspešno prijavo omeniti sodelovanje z gospodarstvom, ki bo po obnovi gradu igralo odločujočo vlogo. Do zdaj so podpisali pogodbe s sedmimi, predvsem lokalnimi podjetniki s področja turizma, gostinstva in storitvenih dejavnosti, pri nadaljnjem "življenju" gradu Rajhenburg pa bo veliko vlogo igrala tudi tam delujoča brestaniška enota Muzeja novejše zgodovine Slovenije.
Muzeja strpnosti, nenasilja in miru
S zadnjo je občina v času prijave na razpis podpisala pogodbo o poslovnem sodelovanju, v gradu pa je z njo predvidena temeljita obnova zbirk in vzpostavitev delovno poimenovanega Muzeja strpnosti, nenasilja in miru. Tam bodo ustrezno mesto dobile zgodbe izgnancev in drugih žrtev različnih političnih sistemov. Obnova naj bi se začela še letos, končana pa naj bi bila predvidoma do leta 2012.
Grad Rajhenburg, dom številnih plemičev
Gradu Rajhenburg, ki je v virih prvič omenjen 29. septembra leta 895, ko je kralj Arnulf svojemu fevdniku Valtunu v popolno last podelil tri kraljeve kmetije ob Savi pri Rajhenburgu - vendar gre bodisi za poznejši ponaredek ali pa vsaj za prepis starejše pristne listine. Grad je bil v času ogrskih vpadov v dolino Save uničen, zato je dal salzburški nadškof Konrad I. v prvi tretjini 12. stoletja nekaj gradov, med njimi tudi Rajhenburg, na novo pozidati.

Ko so v gradu živeli trapisti
Kot priča grb na portalu vhodnih vrat, je dal gradu današnjo podobo verjetno Gall pl. Gallenstein, v čigar roke je grad prišel pred letom 1600. V dolgih stoletjih so skozi vrata gradu vstopali različni lastniki. Morda so med temi posebej znani trapisti, red reformiranih cistercijanov, ki je ustanovo po odkupu leta 1881 preuredil v samostan. Njegovi menihi so se ukvarjali s poljedelstvom, živinorejo, vinogradništvom, sadjarstvom, čebelarstvom, vrtnarstvom in obrtjo. Med njihovimi izdelki je verjetno najbolj znan sir trapist, leta 1896 pa so začeli industrijsko proizvodnjo čokolade in likerjev - stavba čokoladne tovarne je še danes ohranjena. Leta 1912 jim je priznanje za kakovost podelil sam cesar Franc Jožef, ki je pri njih kupoval, redovniki pa so imeli lastno elektrarno.

Zaprli zapore in odprli muzej
V njihovi posesti je grad ostal do druge svetovne vojne. Takrat so grad zavzeli Nemci in imeli v njem sedež preselitvenega urada za izgon Slovencev in nekatere druge urade. Po letu 1947, ko je bil red trapistov razpuščen in je bil grad nacionaliziran, so bili vse do leta 1965 v njem zapori, konec šestdesetih let pa so ga začeli spreminjati v muzej. V njem se je mogoče seznanjati z razstavami o grajski in krajevni zgodovini pod naslovi - Brestanica skozi čas, razstava o menihih trapistih, razstava o slovenskih izgnancih ter razstava o političnih zapornikih.