Oglas
Grad, ki ga je slovesno odprl Damjan Prelovšek, direktor direktorata za kulturno dediščino na ministrstvu za kulturo, je bil obnovljen v celoti, izvedena pa so bila tudi obsežnejša restavratorska dela na muzejski zbirki. Čeprav je bila grajska stavba prvič omenjena leta 1268, torej še v srednjem veku, je zanjo značilno, da so njene srednjeveške obrambne prvine zgolj navidezne, saj je bil objekt v slikoviti divji pokrajini zelo verjetno na novo pozidan v 16. stoletju. Nekatere poznejše prvine gradu so tudi izraz romantične historizacije 19. stoletja.
Grad, ki ogroža obiskovalcePredvsem v devetdesetih letih so se v konstrukciji gradu začele kazati večje poškodbe. V nekaterih prostorih je prišlo celo do povešanja stropnih konstrukcij. Grad tako ni bil več popolnoma varen za obiskovalce, katerih število je inšpekcijska služba omejila, končno pa je bil grad za obiskovalce začasno popolnoma zaprt. Poudarek obnove je bil tako na utrditvi konstrukcijske podstati grajske stavbe, izvedena je bila tudi obnova vseh instalacij, na zunanjosti in v notranjosti gradu pa so bili izvedeni tudi konservatorski posegi.
Za celovito obnovo gradu je bilo namenjenih okoli 1,7 milijona evrov in danes grad ustreza sodobnim varnostnim standardom in je lahko razstavni in muzejski objekt najvišje kakovosti. Ohranjanje te kakovosti Snežniškega gradu bo v prihodnje prioriteta Narodnega muzeja, v čigar upravljanje je bila prenesena muzejska zbirka in ki bo tudi skrbel za vodstva po gradu.
Utrdba, ki varuje trgovske poti oglejskih patriarhov
Kot je zapisano zgoraj, se grajsko poslopje na skrajnem jugozahodnem robu Loške doline prvič omenja v 13. stoletju, zelo verjetno pa je njegova zasnova nastala že prej, morda celo v 11. stoletju, Tedaj so namreč oglejski patriarhi prevzeli posvetno oblast nad Loško dolino. Na svojem ozemlju so Oglejci gradili utrdbe, s katerimi so skušali zavarovati svoje trgovske poti in takšno naj bi bilo tudi poslanstvo gradu Snežnik. Prvotna trdnjava je bila razmeroma preprosta. Sestavljala sta jo dva vzporedna stolpa, med katerima se je raztezalo notranje dvorišče, grad je imel tudi visoko obzidje, obdajal pa ga je še globok obrambni jarek.
Slabi gospodarji gospodje Snežniški
Prvi gospodarji gradu so bili gospodje Snežniški, katerih predstavnika Majnarda Snežniškega omenjajo listine iz leta 1269. Snežniški so bili ministeriali oglejskih patriarhov, s posestvom pa ni so znali dobro upravljati. Z dedovanjem se je drobilo, rodbina pa je tonila v propad. Leta 1393 je tako poslopje odkupil sorodnik Snežniških, Viljem II. Lamberg, s katerim se začenja tudi verjetno najpomembnejše obdobje snežniškega gradu. Lambergi so bili namreč tisti, ki so gradu podarili očarljivo renesančno podobo, ki jo, sicer nekoliko predelano, lahko občudujemo še danes.
Grad kot glavna nagrada na lotu
Pozneje je grad večkrat zamenjal lastnike, med katerimi je bilo več takšnih, ki tako kot Snežniški niso znali skrbeti za grad. V tem pogledu se velja ozreti v 19. stoletje. Tedanji lastniki iz rodbine Lichtenberg so bili leta 1832 celo prisiljeni sprejeti loterijsko posojilo. Glavni dobitek je bilo celotno gospostvo oziroma 250.000 goldinarjev v gotovini. Dobitnik, menda kovač z Ogrskega, je raje vzel gotovino.
Za bolj razumnega se je izkazal nemški knez Oton Viktor Schoenburg-Waldenburg, ki je leta 1853 posestvo kupil na dražbi. Eden njegovih sinov, ki je posest želel za vse čase ohraniti za svoje potomce, je za gospodarjenje najel najboljše gozdarske strokovnjake, grad pa je tudi temeljito prenovil in ga naredil za imenitno lovsko in poletno rezidenco. Zelo pomembno je bilo, da je grajskemu oskrbniku med drugo svetovno vojno uspelo grad obvarovati pred plenilci, zaradi česar so oprema in umetnine, pridobljene v času Schoenburgov, ostale nedotaknjene. Tako dobro ohranjen grad je leta 1945 prevzela država.
Polona Balantič
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje