Izraz moderna gledališka stavba se ne navezuje na gledališča 20. in 21. stoletja, ampak gre za koncept gledališča, kot se je uveljavil v 19. stoletju in ki se je razvijal od renesanse naprej. V to kategorijo tako sodita tudi ljubljanska operna hiša, po načrtih Antona Hrubyja in Jana Vladimirja Hraskyja zgrajena leta 1892, ter leta 1911 v viziji dunajskega arhitekta Alexandra Grafa dograjeno Jubilejno gledališče cesarja Franca Jožefa oziroma današnja ljubljanska Drama.
Kompleksna arhitekturna naloga
Gradnja gledališča velja za eno najzahtevnejših arhitekturnih nalog. Zakaj, nam pojasnjuje arhitekt Hermann Helmer (1849–1919), avtor načrtov za gledališke stavbe v Wiesbadnu, Celovcu, Fürthu, Darmstadtu in Zürichu. Po Helmerju mora arhitekt gledališke stavbe "v organsko členjeno ohišje vpeti množico prostorov, ki služijo kar najbolj različnim namenom, in sicer tako, da je tako v tlorisu kot tudi v strukturi stavbe mogoče prepoznati poslanstvo objekta".
Ta kompleksna gledališka naloga se sicer pojavi šele v renesansi, saj prej posebnih gledaliških prostorov niso poznali. Teater se je dogajal na javnih prostorih ali pa na grajskih vrtovih in v sobanah plemstva. Revolucijo v arhitekturi gledališč so sprožili italijanski humanisti 15. stoletja, ki so spodbujali uprizarjanje starorimskih komedij v akademskih prostorih. Leta 1491 se je tako zgodila domnevno prva ureditev gledališča v zaprtem prostoru. Zgodilo se je to v Ferrari. Temu je sledilo obdobje urejanja gledališč v palačah in gradovih oziroma obdobje dvornih gledališč, ki so bila pomemben del dvorne kulture obdobja visokega fevdalizma.
Vrst sedežev naj bo trinajst
Konec 16. stoletja pa so se pojavile prve samostojne gledališke stavbe, med katerimi velja omeniti dve do danes ohranjeni: Teatro Olimpico slovitega arhitekta Andree Palladia v Vicenzi in Teatro Farnese v Parmi. V teh gledališčih so vidne tudi prvine poznega antičnega gledališča, med drugim vztrajanje pri 13 vrstah sedežev. Obenem prihaja do poskusov optične poglobitve odrskega prostora, čemur služi tudi tedaj razvijajoča se umetnost perspektivičnega slikarstva, ki najde svoje mesto na sceni. K nadgradnji kompleksnosti odrske umetnosti nadalje prispeva vpeljava gibljive scenografije v drugi polovici 16. stoletja.
Ložno gledališče, priljubljeno predvsem v Italiji
Hitro spreminjanje scene je zahtevalo tudi temu prilagojeni avditorij in odrski predel. Prvič se je ta nova zasnova gledališča izrazila v gledališču Farnese, ki ga je Giovanni Battista Aleotti med letoma 1618 in 1619 uredil v grajski stavbi v Parmi. To gledališče, ki je nastalo po naročilu parmskega grofa Ranuccija I., pomeni prehod od renesančnega gledališča k baročnemu gledališču. To je bilo središče razkošne dvorne kulture in tudi v arhitekturni zasnovi se pokaže dejstvo, da v središču obiska gledališča pogosto ni bila predstava, ampak družabno življenje, ki se je dogajalo v ložah. Lože so ena izmed ključnih značilnosti baročnega gledališča in so obenem izraz stroge razslojenosti družbe visokega absolutizma. Prvo ložno gledališče je bila operna hiša San Cassiano v Benetkah. Opera, zgrajena v župniji San Cassiano leta 1637, velja tudi za prvo javno operno hišo sploh.
V Italiji so bile lože veliki 'hit'. Postale so pomembna 'infrastruktura' javno-zasebnega življenja. Drugače kot v Franciji in v Nemčiji, kjer so imele lože podobo odprtih skupnih balkonov, na katerih so posameznim skupinam obiskovalcev odmerjene prostorčke zamejevale le nizke polstene, so se v Italiji uveljavile popolnoma zaprte lože. Prave majhne sobice, v katerih se je med predstavami dogajalo 'vse mogoče'. Lože so v Franciji in Nemčiji kmalu tudi začeli kritizirati kot kaprico aristokracije, ki si je na vse pretege prizadevala, izločiti se iz 'raje'.
Bleščavost in udobje poleg pomanjkanja in nizkotnosti
Kritika lož se zaostri z 'izhodom' gledališča iz dvorne sfere. Posebej v 18. stoletju, v dobi razsvetljenstva, ko se uveljavi čaščenje razuma in sposobnosti vsakega človeka, ne glede na njegov družbeni status, in ko z dvigom splošne izobrazbene ravni gledališka publika postane bolj heterogena in zahteva gledališče kot javno ustanovo. Občinstvo zadnjega obdobja dvornih in porajanja javnih gledališč opiše Louis Schneider, nemški igralec in avtor knjig o gledališki umetnosti: "Kako velika je bila razlika med študentom, ki je po skrbnem študiju in večkratnem prebiranju kakšne klasične pesnitve s knjigo v roki iz parterja spremljal predstavo, in imenitnikom, ki je po sijajni večerji prebavljal v loži prvega ranga; med obrtnikom, ki je s prihranki preteklega tedna družino v nedeljo družino popeljal na galerijo, in glasbenikom, ki je z notnim zapisom v roki preverjal uspešnost izvedbe glasbenikov in pevcev. Najvišja duhovna inteligenca poleg najsurovejšega iskanja užitka, bleščavost in udobje, ki sta obdajala privilegirane stanove, poleg pomanjkanja in nizkotnih nagibov."
Takšne so bile razmere v gledališčih, ko so ta prenehala obstajati kot ustanova najvišjih stanov in so v svoja nedrja sprejela tudi preprosteže. Ta eksplozivni porast občinstva pa je terjal tudi spremembo arhitekture gledaliških stavb, ki so kar naenkrat morale 'pogoltniti' mnogo več občinstva, kateremu pa so morala še naprej zagotavljati dober pogled na dogajanje na odru ter dobro akustiko. To so glavni izzivi, s katerimi so se arhitekti gledaliških stavb ukvarjali v 19. stoletju, in izzivi, o katerih boste več izvedeli v naslednjem prispevku.
Polona Balantič
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje