Ker gre za povsem prvo odkritje te vrste v pomembni antični pokrajini Trakiji, so arheologi dogodek označili za pravo arheološko senzacijo. V kočiji so našli še več čutar za vino in keramičnega posodja, ob kočiji pa je bil pokopan očitno zelo premožen tračanski plemič. Njegov visoki družbeni status izkazuje tudi razkošno okrasje na kočiji, ki so jo sicer odkrili v bližini kraja Elhovo v jugovzhodni Bolgariji.
Domovina Aresovega sina in Orfeja
Trakija je v času stare Grčije obsegala ozemlja današnje jugovzhodne Bolgarije, severovzhodne Grčije, turškega ozemlja na evropski celini ter dele današnje Srbije in vzhodne Makedonije. Trakija je bila pomembna pokrajina v antični Grčiji, v zgodovinskih virih pa se pogosto omenja v zvezi z Aleksandrom Velikim, ki so ga ob prečkanju Helesponta in med njegovim vojnim pohodom naprej proti perzijskemu imperiju spremljali tračanski vojaki. Znana omemba Trakije je tudi tista, ki jo najdemo zapisano v Homerjevi Iliadi. Tam so Tračani omenjeni kot zavezniki Trojancev in to so bili ljudje, tesno povezani z bogom vojne Aresom. Po njegovem sinu Traksu, ki se je naselil v Trakiji, je pokrajina tudi dobila ime. Tako pravijo mitološke pripovedke. Te kot Tračana omenjajo tudi Orfeja.

Dragi, nezanesljivi, a zelo sposobni plačanci
V času, ko je bila narejena tokrat odkrita kočija, je bila Trakija del rimskega imperija. Tako kot že v času razcveta antične grške civilizacije je Trakija veljala za ruralno območje kulturno ne preveč razvitega prebivalstva; preprosteje rečeno, Tračane so imeli za barbare. Ta sodba je bila pogosto napačna. Izvirala je predvsem iz dejstva, da v Trakiji ni bilo pravih mest in da je bilo hribovsko prebivalstvo zares precej nekultivirano. Prepričanje, da so Tračani primitivni robustneži, je spodbujalo tudi to, da so se pogosto odločali za službo vojaških plačancev v več grških državicah; vladarji, vedno željni novih okrepitev, so jih rade volje vzeli v službo, kajti Tračani so bili bojeviti, krepki in še posebej vešči boja v hribovitih predelih, podobnih njihovi domovini. Imeli pa so pomanjkljivost: ravno zaradi svojih posebnih odlik so bili precej dragi, sloveli pa so tudi kot dokaj nezanesljivi. Ob ponudbi boljšega plačila so kaj hitro zamenjali stran, za katero so se borili.
Justinijanov obrambni pas
Ravninsko prebivalstvo pa je vendar razvilo tudi kulturo, predvsem poezijo in glasbo, dobro razvita je bila tudi obrt. Zadnja je skupaj z ugodno klimo bila vzrok za to, da je Trakija pod Rimljani gospodarsko cvetela. Tračani se sicer nikoli niso zares čutili Rimljane in Rim tudi nikoli ni zares poskušal romanizirati tračanskega življa. V vrtincu rimske politike se je Trakija znašla šele pod cesarjem Justinijanom (482/483-565), ki je zaradi vedno močnejših pritiskov germanskih plemen na rimsko državo v Trakiji zapovedal postaviti več kot 100 utrdb za obrambo tedaj še mogočne, vendar pa že razpadajoče države.
Polona Balantič